Jedro

Pritožba se zavzema za t. i. namensko razlago sodne poravnave. Vedar je ugotavljanje namena oziroma razlogov in vzrokov, zakaj sta stranki sklenili sodno poravnavo določene vsebine, pravno nepomembno, saj izvršilno sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo namen (prav tako ne pravno pravilnost ali logičnost sklenjene) sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper ta sklep se upnik po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je dolžnik po sodni poravnavi III N 597/2022 z dne 17. 4. 2023 dolžan za upnika plačevati preživnino 200,00 EUR od 1. 4. 2023 dalje, v kolikor pride do spremembe dejanskega bivanja otroka. Pred sklenitvijo poravnave je imel mladoletni A. A. vikend stike z očetom oziroma dolžnikom, kar je vključevalo tudi bivanje pri njem ob koncih tedna. Po sklenitvi (sodne) poravnave pa oče dogovorjenih stikov ni več izpolnjeval. Sodišče je v zadevi II Z 18/2023 izdalo začasno odredbo, ki dovoljuje le telefonske stike med otrokom in očetom. Kljub temu ostaja obveznost plačevanja preživnine nespremenjena. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pojem "dejanska sprememba bivanja otroka," saj vključuje tudi opustitev stikov, ker otrok več ne prebiva pri dolžniku niti med vikendom. Zato je oče dolžan plačevati preživnino v denarni obliki. Izdane sodne odločbe, zlasti zapisnik o naroku za izdano začasno odredbo, pa tudi sicer potrjujejo spremembo dejanskega bivanja. Pri tem še poudarja, da je bilo ravno iz razloga, da ne bi bilo potrebno spreminjati prvotno sodno odločbo (sodno poravnavo), vanjo vneseno besedilo, da se ob dejanski spremembi bivanja otrok zaveže dolžnik za mladoletnega A. A. plačevati 200,00 EUR preživnine. Tako so dojemali sodno poravnavo sodnica, ki je dovolila njeno sklenitev in oba pooblaščenca, prav tako pa sodnica, ki je odločala o spremembi stikov v zadevi III N 489/2023. Sodišče bi moralo zaslišati vsaj zakonito zastopnico in tako popolno ugotoviti dejansko stanje, če je štelo, da v spis vložene odločbe sodišča ne zadostujejo za ugoditev predlogu za izvršbo. Pri tem sklepa III N 489/2023 z dne 13. 9. 2023, ki ga je prejela 10. 10. 2023, glede na datum vročitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla predložiti prej. Zato s tem dokazom, ki ga prilaga k pritožbi, ni prepozna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbeno obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, t. j. sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Celju III N 597/2022 z dne 17. 4. 2023, in sicer zaradi izterjave preteklih in bodočih preživninskih obrokov v znesku 200,00 EUR, določenih v tej sodni poravnavi. Iz te sodne poravnave, kar ni pritožbeno sporno, izhaja, da se je dolžnik kot oče zavezal za mladoletnega A. A. oziroma upnika, prispevati od 1. 4. 2023 dalje mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR (prvi odstavek 2. člena). V tretjem odstavku 2. člena sodne poravnave pa je nadalje določeno, da sta se v bodoče dospevajoče preživninske obroke oče in mati zavezala izpolniti v naturalni obliki. Le v kolikor bi prišlo do sprememb pri dejanskem bivanju otrok, pa sta se starša zavezala do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na TRR drugega starša, nakazovati dogovorjeno mesečno preživnino.

5. Iz izpodbijanega sklepa nadalje še izhaja, da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo, da svoj predlog dopolni tako, da sodišču predloži dokazilo o tem, da dolžnik ni dolžan preživninskih obrokov izpolniti v naturalni obliki, temveč da mora nakazati denarni znesek na TRR upnikove zakonite zastopnice. Slednji je po svoji zakoniti zastopnici v vlogi z dne 1. 9. 2023 sporočil, da dolžnik z mladoletnim upnikom ne izvaja stikov po sodni poravnavi in da mladoletni upnik že od junija 2023 dalje ne biva več pri dolžniku ter da so v teku sodni postopki za spremembo stikov mladoletnega upnika z dolžnikom, za kar je priložil dokaza: (-) prvo stran Zapisnika o naroku za začasno odredbo pri Okrožnem sodišču v Celju z dne 12. 7. 2023 opr. št. II Z 18/2023 in (-) Vabilo udeležencu na prvi narok za glavno obravnavo III N 489/2023. Kasneje je sodišču prve stopnje posredoval še sklep Okrožnega sodišča v Celju II Z 18/2023 o izdaji začasne odredbe o izvajanju stikov med mladoletnim upnikom in dolžnikom na način, da se ti izvajajo po telefonu vsak ponedeljek med 18.00 in 18.30 uro.

6. Glede na zgoraj povzeto, sodišče druge stopnje v celoti sledi sodišču prve stopnje, da upnik (tudi po dopolnitvi predloga za izvršbo) ni dokazal, da so izpolnjeni pogoji, ki jih sodna poravnava določa, da bi bil dolžnik dolžan nakazovati denarni znesek (namesto izpolnjevanja njegove preživninske obveznosti v naturalni obliki) na TRR upnikove zakonite zastopnice. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da sprememba stikov še ne pomeni spremembe dejanskega bivanja otrok. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do navedb, da mladoletni otrok oziroma upnik že od junija 2023 ne biva več pri očetu. Že iz same sodne poravnave III N 597/2022 z dne 17. 4. 2023 je namreč lahko razbralo, da je bil upnik zaupan v varstvo in vzgojo materi, pri kateri je bival in še biva, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je napačno razlagalo (t. j. interpretiralo) zapis pojma v sodni poravnavi, saj naj bi ta vključeval tudi opustitev stikov in ob tem navaja, da je bil ta del sodne poravnave enako dojet s strani sodnice, ki je njeno sklenitev dovolila, kakor tudi s strani obeh pooblaščencev. Ti pritožbeni argumenti niso utemeljeni, saj se pritožba z njimi zavzema za t. i. namensko razlago sodne poravnave. Po načelu stroge formalne legalitete je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti zgolj v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova (v konkretnem primeru iz sodne poravnave), kar pomeni, da je izvršba mogoča le za uveljavitev tiste upnikove terjatve, ki izhaja iz konkretnega izvršilnega naslova (ne glede na to uveljavitev katere terjatve bi upnik lahko zahteval od dolžnika po materialnopravnih predpisih). Ugotavljanje namena oziroma razlogov in vzrokov, zakaj sta stranki sklenili sodno poravnavo določene vsebine, je zato pravno nepomembno. Izvršilno sodišče namreč nima pristojnosti, da bi presojalo namen (prav tako ne pravno pravilnost ali logičnost sklenjene) sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez.1 Samo dejstvo, da gre za sodno poravnavo, ki je sklenjena na sodišču in podpisana pred sodnikom, ne daje podlage za drugačno razlago in presojo njene vsebine. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da sodna poravnava III N 597/2022 z dne 17. 4. 2023 v tretjem odstavku 2. člena ne predstavlja izvršilnega naslova, iz katerega bi glede na upnikove dodatno zatrjevane in dokazovane okoliščine izhajala za v predlogu za izvršbo uveljavljena denarna terjatev. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 21. člena ZIZ pravilno poudarilo, kako mora biti v izvršilnem naslovu opredeljena obveznost dolžnika, katere prisilno izterjavo v izvršilnem postopku uveljavlja upnik, da bi ta lahko predstavljal primeren izvršilni naslov. Glede na vse obrazloženo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati upnikovo zakonito zastopnico, saj to ni bilo predlagano, prav tako pa ni potrebno. Prav tako iz enakih razlogov pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more spremeniti v pritožbi predložen dokaz, t. j. sklep III N 489/2023 z dne 13. 9. 2023. 8. Po pojasnjenem in ker pritožbeni preizkus tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbe stroške, saj iz tega razloga ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje. Pa tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1231/2020 z dne 8. 12. 2020 ali sklep III Ip 3570/2015 z dne 2 .12. 2015.