Jedro

Domneva nelojalnosti (2. odstavek 35. člena ZDrž) velja za vsako osebo posebej. Izpodbija se lahko le iz razlogov, ki se nanašajo prav na določeno osebo. Izpodbijana sodba se preizkuša le glede v reviziji izrecno navedenih razlogov. Sklicevanje na razloge, že navedene v kakšni drugi vlogi, ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojena 8.1.1883 v K., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur.l. RS, št. 1/1991-I in naslednji) do svoje smrti, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, med strankama ni sporno, da je bila A.A. nemške narodnosti in da je bila vpisana v knjigo optantov. Preselila se je v Reich. Na dan 4.12.1948 je živela v tujini. Sporno je le, ali je bila izpodbita domneva nelojalnosti.

Tožnika sta v tožbi predložila nov dokaz. Sklicujeta se na knjigo Alenke Auersperger "Iskalci grala, Poizkus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji". V knjigi je objavljen seznam politično nezanesljivih Kočevarjev Na tem seznamu je pod točko 8 naveden tudi B.B. ml., sin A.A. Nasprotoval je preselitvi v Reich, vendar se je zaradi groženj le odločil za optiranje. Tudi v primeru, če bi nasprotovanje preselitvi v nemški Reich zadoščalo za ugotovitev lojalnosti za B.B. ml., to ne bi koristilo A.A. Lojalnost enega člana družine se namreč ne more raztezati na vse družinske člane. Poleg tega pomeni navedba B.B. ml. med politično nezanesljivimi Kočevarji, da je bil nezanesljiv z vidika tedanjih političnih potreb Reicha. Ni se uprl dejavnosti Reicha, temveč preselitvi.

V pritožbi tožnika navajata, da je nesporno, da je bila pokojna A.A. st. nemške narodnosti, ter da se v času uveljavitve Zakona o državljanstvu ni več nahajala na ozemlju DFJ. Verjetno tudi ni sporna ugotovitev, da je bila vpisana v knjigo optantov za Reich, čeprav tožnika nista imela možnosti, da bi se s tem dokazom neposredno seznanila. Nasprotujeta le stališču, da je bila nelojalna. Tožnika se načeloma strinjata z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da se lojalnost enega družinskega člana ne more raztezati na vse družinske člane. Mnenja pa sta, da je iz ravnanja enega družinskega člana mogoče sklepati tudi na ravnanje ostalih družinskih članov. Novi dokaz je po njunem mnenju dovolj tehten in močan, da izpodbije zakonsko domnevo o nelojalnosti. Upiranje B.B. ml. preselitvi Kočevarjev v Reich ne kaže le na njegovo lojalnost, temveč tudi na lojalnost njegove matere, A.A. Na lojalnost kažejo tudi stiki s Slovenci. Ob začetku vojne je bila A.A. stara že blizu 60 let in ni bila politično dejavna. Tudi po preselitvi v Reich se družina ni vključila v kakšno nacistično politično organizacijo ali nemško vojsko ali kakorkoli sovražno delovala proti narodnoosvobodilnemu boju.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija po ZUS-1 je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožnika sta vložila revizijo (v času vložitve kot pritožbo) "iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS." Uveljavljala sta torej tudi nedovoljeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga nista obrazložila. Iz revizije je namreč razvidno, da se obrazloženi revizijski razlogi nanašajo bodisi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, bodisi na zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnika sta v reviziji navedla, da vztrajata pri navedbah iz pritožbe v upravnem postopku in pri tožbenih navedbah in se tako smiselno sklicevala na oboje. Preizkusa izpodbijane sodbe pa ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na razloge v drugih vlogah. Vrhovno sodišče namreč preizkusi, ali s sodbo niso bile nemara storjene kakšne kršitve določb postopka v upravnem sporu le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (86. člen ZUS-1). Po ustaljeni sodni praksi ne zadošča sklicevanje na razloge v kakšni drugi vlogi; izpodbijana odločba se preizkuša le glede v reviziji izrecno navedenih razlogov (odločbe z opr. št. II Ips 370/2000, II Ips 437/2002, II Ips 530/2003, II Ips 536/2003, III Ips 112/2004 in II Ips 476/2005). Ustaljena sodna praksa sicer temelji na uporabi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pa je skoraj dobesedno enak kot 86. člen ZUS-1. Ni torej razloga, da bi se vsebinsko enaka določba ZUS-1 razlagala drugače kot v civilnem procesnem pravu.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen. Glede na navedeno določbo so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci le, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na okoliščine te zadeve je za odločitev o obstoju državljanstva pomemben le Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 105/48).

ZDrž je določil v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Ur. list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Oseba, katere koristi ta domneva prizadene, lahko dokazuje nasprotno (točki 46 do 49 navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A., temveč sta breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosila tožnika.

Za državljane FLRJ se niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4.12.1948 živele v tujini. Že v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. na dan 4.12.1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti. Poleg tega je bilo tudi ugotovljeno, da se je kot kočevska Nemka odločila za preselitev v Nemčijo.

Tožnika sta navedla, da nista imela možnosti za vpogled v knjigo optantov za Reich. Njun očitek je neutemeljen. ZUS je, v povezavi z ZPP, omogočal pregled spisov in tako tudi seznanitev z listinskimi dokazi (16. člen ZUS v povezavi s 150. členom ZPP). Tožnika pa sta bila upravičena do pregleda vsebine spisa in izdelave dvojnikov listin že v upravnem postopku (82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005 in št. 105/2006). Na ugotovitve o vpisu A.A. v seznam optantov je bil pooblaščenec tožnikov celo izrecno opozorjen z dopisom z dne 26.1.2003, prav tako tudi na možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti.

Po dosedanji ustaljeni sodni praksi (npr. odločbe z opr.št. U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004) se domnevo nelojalnosti ovrže, če je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, ravnala aktivno v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo.

Ugotovljena dejstva, tudi ob upoštevanju "Seznama politično nezanesljivih Kočevarjev", po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadoščajo za izpodbitje domneve nelojalnosti. To velja tudi, če k presoji Vrhovnega sodišča RS pritegne še izkazano nasprotovanje preselitvi v Reich. Domneva nelojalnosti (2. odstavek 35. člena ZDrž) velja namreč za vsako osebo posebej. Izpodbija se torej lahko le iz razlogov, ki se nanašajo prav na določeno osebo, kakor je pravilno menilo že upravno sodišče. Morebitna lojalnost B.B. ml. torej A.A. st. ne bi mogla koristiti in tudi morebitna nelojalnost ji ne bi mogla škoditi. Iz ravnanja enega družinskega člana bi bilo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja mogoče sklepati tudi o ravnanju drugega družinskega člana. Gre za t. i. indično sklepanje, za katerega pa je potrebno več indicev, da velja neko dejstvo za dokazano. Revizija je pravilno opozorila na možnost dokazovanja z indici, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi A.A. sama kakorkoli nasprotovala preselitvi v Reich, in da bi bilo to potrebno dokazovati na opisani način. Zatrjevani dobri stiki s Slovenci pa sami po sebi po tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomenijo aktivnega delovanja v korist slovenskega naroda.

Res je, da ni ugotovljeno, da bi bila A.A. članica kakšne nacistične organizacije, da bi politično delovala ali škodila slovenskemu narodu ali narodnoosvobodilnemu gibanju. Vendar pa zgolj politična nedejavnost ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Domneva nelojalnosti je namreč vezana na nemško nacionalno pripadnost in ne na članstvo v kateri od nacističnih organizacij. Za izpodbitje domneve nelojalnosti ne zadošča zgolj opustitev ravnanj, ki bi bile uperjene zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, temveč je potrebno aktivno ravnanje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).