Jedro

Tožnica bi imela pravico do plačila za delo za višje vrednoteno delovno mesto, če bi v pretežnem delu dejansko opravljala delo na zatrjevanih delovnih mestih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova dodatka za delovno dobo plačati: - od aprila 2016 do avgusta 2016 mesečno po 3,16 EUR bruto: - od septembra 2016 do aprila 2017 mesečno po 3,18 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, zmanjšanega po obračunu in plačilu davkov in prispevkov, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici iz naslova dodatka za dvojezičnost plačati: - od aprila 2016 do vključno avgusta 2016 mesečno po 28,78 EUR bruto, - od vključno septembra 2016 do vključno avgusta 2017 mesečno po 28,94 EUR bruto, - od vključno septembra 2017 do vključno januarja 2018 mesečno po 30,10 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, zmanjšanih po obračunu in plačilu davkov in prispevkov, od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek za razliko od aprila 2016 do avgusta 2016 do 59,84 EUR mesečno, od septembra 2016 do avgusta 2017 do 60,21 EUR mesečno, od septembra 2017 do decembra 2017 do 65,12 EUR mesečno in od januarja 2018 do julija 2018 do 30,11 EUR ter april 2018 do 40,33 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je še zahtevek na plačilo razlike v plači v znesku 37,99 EUR mesečno od aprila do avgusta 2016, razlike v plači v znesku 38,60 EUR mesečno od septembra 2016 do 29. 8. 2017, v znesku 81,89 EUR mesečno od 30. 8. 2017 do 19. 12. 2017 in v znesku 170,45 EUR mesečno od 20. 12. 2017 do 5. 8. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), zahtevek v višini 18,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) ter zahtevek po plačilu dela preko polnega delovnega časa v znesku 2.173,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.252,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe in zoper III., IV., V. in IV. točko izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je dokazala, da je dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta. Če delavec več kot 50 % delovnega časa opravlja takšno delo, je upravičen do celotne plače tega delovnega mesta, sicer pa do sorazmernega dela. Tožnica je navajala, da je delo na višje vrednotenem delovnem mestu opravljala v času dežurstev - na delovnem mestu srednja medicinska sestra v reševalnem vozilu oziroma na delovnem mestu medicinske sestre v urgentni dejavnosti (ki sta uvrščeni v enak plačni razred), po pridobitvi NPK pa uveljavlja delo na delovnem mestu zdravstvene reševalke. Toženka je le pavšalno prerekala navedbe tožnice. Izrecno je priznala, da je tožnica v času, ko je opravljala dežurstva, opravljala delo v okviru nujne medicinske pomoči, tj. v okviru izvajanja urgentne dejavnosti. Toženka je v vlogi z dne 11. 4. 2019 izrecno priznala, da je tožnica v juliju, avgustu in septembru 2017 svoje delo pretežno opravljala v dežurstvu, torej na višje vrednotenem delovnem mestu, medtem ko je glede ostalih mesecev navedbe tožnice prerekala le s sklicevanjem na plačilne liste. Na toženki je bilo breme, da navede, na katerem delovnem mestu je tožnica opravljala delo v času dežurstva, če to niso bila delovna mesta, ki jih je zatrjevala tožnica. Izpostavlja izpoved priče A.A. in direktorja toženke. Ni relevantno, da toženka nima sistemiziranega delovnega mesta srednje medicinske sestre v urgentni dejavnosti in delovnega mesta srednje medicinske sestre v reševalnem vozilu. Plačilne liste niso zadosten dokaz, niso enakovreden dokaz evidencam delovnega časa, ki jih toženka ni vodila. Na vsebino obračunskega lista je vplivala tožnica, računovodkinja in A.A.. Ta ni izpovedal, da vedno, ko pride do oddaje dežurstva, pokliče delavca in ugotovi pravo stanje števila ur. Priča je uporabljala besedo načeloma, ne pa besedo vedno (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Če bi toženka dnevno vodila evidenco delovnega časa po ZEPDSV, potem usklajevanja enkrat mesečno pred obračunom plač ne bi bila potrebna. Navedba sodišča, da tožnica ni oporekala evidenci delovnega časa, je absurdna. Dokazna ocena sodišča glede opisanega je napačna. Toženka je zahtevek iz naslova nadurnega dela v višini 2.894,29 EUR in dodatka za delo ponoči v višini 18,84 EUR prerekala zgolj pavšalno, saj ni določno navedla števila ur, ko naj bi tožnica opravila delo v različnih pogojih dela. V V. točki izreka ni bilo odločeno o celotni 2. točki zahtevka, ki jo je tožnica zvišala z 2.173,53 EUR na 2.984,29 EUR. Napačna je tudi odločitev glede dodatka za dvojezičnost. Iz opisa tožničinega delovnega mesta izhaja, da se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje italijanskega jezika. Ker stopnja znanja ni navedena, bi bilo treba šteti, da je pogoj aktivno znanje italijanščine. Toženka od tožnice ni zahtevala nobenega potrdila, da aktivno obvlada italijanski jezik, tudi ni trdila, da ga ne obvlada aktivno, zato ji tega ni bilo potrebno dokazovati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

5. Največji del tožničinih pritožbenih navedb se nanaša zoper odločitev v III. točki izreka, glede katere sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinim navedbam, da je dejansko opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot srednja medicinska sestra s specialnimi znanji (...), najprej za določen čas od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017, nato na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2017 za nedoločen čas od 1. 1. 2018 dalje. V skladu z določili Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 in nasl.) se je plačni razred navedenega delovnega mesta s 30. 8. 2017 povečal iz 21. na 22. plačni razred, sicer pa višina tožničine plače za delovno mesto, ki ga je formalno zasedala, niti ni bila sporna. Tožnica vztraja, da je dejansko opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta, in sicer delo na delovnem mestu srednja medicinska sestra v reševalnem vozilu (...) oziroma na delovnem mestu medicinske sestre v urgentni dejavnosti (...), ki sta uvrščeni v enak plačni razred (22. oziroma kasneje 24.), za čas po pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) dne 19. 12. 2017 pa uveljavlja dejansko delo na delovnem mestu zdravstvene reševalke - NPK (...), ki je uvrščeno v 26. plačni razred. Tožnica torej ta del zahtevka veže na dejansko opravljanje nalog v reševalnem vozilu oziroma v urgentni službi (v času dežurstva), tožničino siceršnje delo po pogodbi o zaposlitvi pa je bilo vezano na ambulanto za medicino dela, prometa in športa.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da bi tožnica imela pravico do plačila za delo za višje vrednoteno delovno mesto, če bi v pretežnem delu dejansko opravljala delo na zatrjevanih delovnih mestih, česar pa sodišče ni ugotovilo. Tožnica sicer v pritožbi navaja stališča, da je delavec lahko upravičen tudi zgolj do sorazmernega dela plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo, vendar pa v tem ni bilo bistvo njenega zahtevka. Ni res, da naj bi tožena stranka v vlogi z dne 11. 4. 2019 izrecno priznala, da je tožnica v juliju, avgustu in septembru 2017 svoje delo opravljala pretežno v dežurstvu in da je s tem izkazano delo na višje vrednotenem delovnem mestu. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da toženka tožničinemu zahtevku ni dovolj določno ugovarjala. Ravno iz omenjene toženkine vloge izhajajo določne navedbe o tem, kakšna je bila vsebina tožničinega dela. Četudi je sodišče prve stopnje omenilo, da tožena stranka po predloženem katalogu delovnih mest nima sistemiziranega delovnega mesta srednje medicinske sestre v reševalnem vozilu, pa je bolj pomembna ugotovitev sodišča, ki temelji na ustrezno obrazloženi dokazni oceni, da je tožnica delo višje vrednotenega delovnega mesta opravljala le občasno in v dežurstvu, kar ne zadostuje za ugoditev zahtevku. Kot je obrazložilo, je tožnica, tako kot njeni sodelavci, opravljala dežurstvo v urgentni službi Splošne bolnišnice B., pri čemer toženka delavcem prepušča dogovore o dnevih in številu dežurstev znotraj predpisanih omejitev trajanja. Njen nadrejeni je potrdil, da je tožnica delo iz pogodbe o zaposlitvi opravljala kot redno delo, kot dopolnilno pa delo v dežurstvu, ki se po potrebi lahko opravlja tudi v reševalnem vozilu, vendar v manjšem obsegu, ker ni toliko „izhodov“. Tožnice na usposabljanje za pridobitev certifikata NPK ni napotila toženka, ki ima v katalogu delovnih mest sicer sistemizirano delovno mesto zdravstvenega reševalca - NPK (...). Zgolj slednje dejstvo, brez ugotovitve sodišča, da bi tožnica dejansko pretežno opravljala naloge tega delovnega mesta, ni odločilno.

7. Pritožba obrazloženo izpodbija tudi zavrnilno odločitev, ki se nanaša na nadurno in nočno delo - prav tako v zvezi z višje vrednotenim delovnim mestom. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica predložila lastnoročno vodeno evidenco, ki naj bi po njeni izpovedi odražala dejanski čas opravljanja dela. Toženka je predložila svojo evidenco tožničinega delovnega časa, pri čemer med strankama ni bilo razhajanj glede rednega dela. Tožnica je evidenco izpolnila tudi v delu, ki se nanaša na dežurstva, nadrejeni A.A. pa jo je nato ročno popravljal, nakar je bila evidenca z njegovimi popravki osnova za obračun tožničine plače. Sodišče je resda navedlo, da tožnica verodostojnosti te evidence pred samo pravdo ni ugovarjala, predvsem pa je tej evidenci pripisalo večjo težo zato, ker jo je prepričljivo pojasnil navedeni delavec. Ta je med drugim izpovedal, da je moral paziti, da ne pride do dvojnega plačila za isto dežurstvo, s tem da v takšnih primerih vedno pokliče tudi delavca in ugotovi pravo stanje števila ur. Četudi je sodišče dodalo besedo vedno, ki iz izpovedi priče res ne izhaja, s tem ni izpodbita dokazna ocena o evidentiranju ur, kot tudi ni utemeljen s tem v zvezi podan očitek protispisnosti. Ni res, da bi moralo sodišče tožničine navedbe iz naslova navedenih dveh dodatkov šteti za priznana dejstva, češ da jih toženka ni prerekala dovolj določno. Pravilno pa pritožba navaja, da je sodišče v V. točki izreka odločilo le o zahtevku v višini 2.173,53 EUR, ne pa o zvišanem zahtevku v višini 2.894,29 EUR po spremenjeni tožbi. Ker pa tožnica v predpisanem roku 15 dni ni predlagala npr. izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), ji v zvezi z razliko med navedenima zneskoma preostane možnost vložiti novo tožbo.

8. Tožena stranka je tožnici dodatek za dvojezičnost pričela izplačevati z januarjem 2018 v višini 3 %, kot je bilo tudi določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je tožnici dodatek v isti višini priznalo tudi za predhodno obdobje zaposlitve, saj je tožnica že pred tem, četudi za določen čas, zasedala isto delovno mesto. Upoštevalo je torej, da je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi. Sklicevalo se je na 89.d člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), ki določa pravico do dodatka za dvojezičnost delavcem, ki so razporejeni na delovna mesta, za katera je z aktom o sistemizaciji zahtevano znanje jezika narodne skupnosti, in sicer v višini 6 % za aktivno znanje jezika narodne skupnosti in v višini 3 % za pasivno znanje jezika narodne skupnosti. Ugotovilo je, da tožena stranka delavcem dodatek v višini 3 % priznava že v posledici tega, da so obiskovali šolo na dvojezičnem območju, tožnica pa tudi ni dokazala aktivnega znanja italijanskega jezika, sicer pa pravilno ni našlo ne pravne ne dejanske podlage za priznanje višjega dodatka.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).