Jedro

Škoda, katere povrnitev ima naročnik pravico zahtevati, je tudi tista škoda, ki mu nastane zato, ker rezultatov posla, ki bi ga moral (brez napak) opraviti podjemnik, ne more uporabljati. Prav takšna škoda je ta, ki je tožnici nastala z nakupom električnih radiatorjev, saj v kurilni sezoni 2008/2009 toplotna črpalka, ki jo je montirala tožena stranka, ni delovala.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v I. točki izreka zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v zavrnilnem delu (II. točki izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg zneska, prisojenega v I. točki izreka izpodbijane sodbe, plačati še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010; v preostalem se tudi pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 8.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2010, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pojasnjuje, da ji nasprotna tožba ni bila nikoli osebno vročena. Nasprotna tožba je bila vpisana pod opravilno številko P 161/2010. V tem pravdnem postopku pritožnica ni imela pooblaščenca. Sodišče bi ji moralo na podlagi prvega odstavka 142. člena ZPP tožbo vročiti osebno, česar ni storilo. Da je zoper njo vložena obravnavana tožba, je pritožnica izvedela šele, ko je prejela zamudno sodbo.

3. Tožeča stranka pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pojasnjuje, da je bil nakup desetih radiatorjev za 210 m2 ogrevalne površine nujen zaradi izpada ogrevanja s toplotno črpalko. Tožnica je tudi izkazala, da je za izvedbo treh vrtin z zemeljsko sondo družbi M., d.d., plačala 11.999,99 EUR. Toplotna črpalka z vertikalnimi zemeljskimi sondami je enostavno dražja od tiste, ki ji jo je zaračunala toženka. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev 15.271,80 EUR, kar predstavlja stroške izkopa zemeljskega kolektorja. Tako napeljane cevi so za tožnico brez funkcije in so ovira za uporabo zemljišča. V opisanem delu je tožnica navedla vsa dejstva, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku, navedena dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tudi v tem delu bi sodišče prve stopnje torej moralo izdati zamudno sodbo. Tožnica predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke:

6. Obravnavana tožba je bila res vložena kot nasprotna tožba v zadevi P 107/2009 Okrožnega sodišča v Krškem in v skladu z določbo tretjega odstavka 285. člena v zvezi z 296. členom Sodnega reda vpisana v novo opravilno številko. Ne drži pa pritožbena navedba, da nasprotna tožba ni bila vročena toženi stranki osebno. Nasprotna tožba s prilogami in pozivom toženi stranki, naj nanjo odgovori, ji je bila osebno vročena 25. 10. 2010, kar izkazuje vročilnica, ki je pripeta na drugi strani k listovni številki 12 v spisu I P 161/2010. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene; razlogi, na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti pa tudi niso podani. Zato je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo v I. točki izreka potrdilo.

Glede pritožbe tožeče stranke:

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dobavila in montirala toplotno črpalko, ki ni delovala pravilno. Na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tožnica od pogodbe odstopila. Z obravnavano tožbo uveljavlja povrnitev škode, ki ji je nastala, ker je toženka posel izvršila z napakami.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 1.000,00 EUR. Tožnica trdi, da ji je škoda v tej višini nastala, ker je morala kupiti deset električnih radiatorjev, saj v kurilni sezoni 2008/2009 toplotna črpalka, ki jo je montirala tožena stranka, ni delovala.

Škoda, katere povrnitev ima naročnik pravico zahtevati, je tudi tista škoda, ki mu nastane zato, ker rezultatov posla, ki bi ga moral (brez napak) opraviti podjemnik, ne more uporabljati. Prav takšna škoda je ta, ki je tožnici nastala z nakupom električnih radiatorjev. Iz trditev v tožbi torej izhaja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za nabavo premičnin, ki so ostale v lasti tožeče stranke, ki z njimi prosto razpolaga, oziroma zaključek, da nakup radiatorjev za tožnico ne predstavlja škode, je torej materialnopravno napačen. Višje sodišče je v tem obsegu na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in zamudno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo.

9. Niso pa utemeljene pritožbene trditve glede zavrnitve zahtevka na plačilo 15.271,00 EUR, kolikor naj bi stal izkop zemeljskega kolektorja, ki ga je vgradila tožeča stranka. Kadar naročnik z opravljenim poslom ne doseže nobene koristi (za kar gre v obravnavani zadevi), predmet posla pa je bila izdelava stvari, ki je postala sestavina druge naročnikove stvari (v tem primeru vkopanje cevi pod zemljo), za naročnika zaradi napake, zaradi katere je odstopil od pogodbe, nastane še nadaljnja negativna posledica, ki je uresničitev jamčevalnega zahtevka (odstop od pogodbe) ne odpravi. Naročnik stvari, katere sestavina je postal posel, ki ga je podjemnik opravil, namreč ne more normalno uporabljati, če se ne odstranijo rezultati podjemnikovega posla. Te negativne posledice imajo značilnost škode, ki je naročniku nastala zaradi podjemnikove kršitve pogodbe. Odpraviti pa jih je mogoče z restitucijo, torej z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo, preden je podjemnik nepravilno (z napakami) opravil posel. Naročnik lahko v takem primeru kot način povrnitve škode, ki mu je nastala zaradi podjemnikove nepravilne izpolnitve, zahteva, da podjemnik odstrani končni rezultat opravljenega posla in vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred opravo posla. Tega tožnica ne zahteva.

Naročnik lahko namesto restitucije v naravi kot navadno škodo zahteva povrnitev stroškov take restitucije (1). Vendar tožnica v tožbi ne zatrjuje, da bi ji takšna škoda – stroški izkopa nastala. Nasprotno – trdi, da bo cevi morala odstraniti in predloži predračun, ki naj bi izkazoval, koliko jo bo to stalo. Iz takšnih trditev pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 15.271,00 EUR.

10. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede odškodnine 7.798,76 EUR, kolikor je bila (po tožbenih trditvah) nova toplotna črpalka, ki jo je tožnica naročila pri drugem izvajalcu, dražja od toplotne črpalke, ki jo je tožnici dobavila in montirala tožena stranka. Zakaj naj bi to, da je tožnica pri drugem dobavitelju toplotno črpalko plačala dražje, predstavljalo škodo, ki naj bi nastala zaradi napake, katere vzrok je v toženčevi sferi, iz tožbe ni mogoče razbrati. Če ima tožnica v mislih tako imenovani kritni kup, kakršen je izrecno urejen pri razdrtju prodajne pogodbe v 505. členom OZ, ki se smiselno uporablja tudi pri podjemni pogodbi, je treba tožnici pojasniti, da je predmet kritnega kupa lahko le generično blago, toplotna črpalka pa ni nekaj takega. Poleg tega iz navedb v tožbi ne izhaja, da bi tožnica pri novem izvajalcu naročila enako toplotno črpalko kot je ta, zaradi katere ji je nastala škoda. Nasprotno, iz pritožbenih navedb izhaja, da je nova toplotna črpalka “enostavno dražja“. Tožnica se je odločila za dražjo izvedbo oziroma za dražji izdelek – višja cena je torej posledica tega, da je naročila drugačen izdelek in ne posledica napake tožene stranke.

11. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi torej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine 15.271,00 EUR za izkop cevi in 7.798,76 za dražjo črpalko. Glede na zgoraj pojasnjeno je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. odstavek 318. člena ZPP), zato je odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka pravilna. Višje sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Tožnica je s pritožbo delno uspela, a v minimalnem obsegu (uspela je glede plačila odškodnine 1.000,00 EUR, zavrnjena pa je bila pritožba glede plačila 23.069,76 EUR); toženka s pritožbo ni uspela. V skladu z določbo 1. in 2. odstavka 154. člena ZPP je zato višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3 knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 879.