Jedro

Tožena stranka je v začetku leta 2015 celotni informacijski (računalniški) sistem prenesla na zunanjega izvajalca. S tem je prenehala potreba po opravljanju dela tožnikovih nalog s področja informacijske tehnologije. Preostale tožnikove naloge pa so se prekrivale z nalogami delovnih mest vodje splošno kadrovske službe, vodje FRS ‒ vodja II in vodje zdravstveno - negovalne enote ‒ vodja III, zato so bile prenesene na zaposlene na teh delovnih mestih. Takšna reorganizacija delovnega procesa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožniku je funkcija predstavnika delavcev v svetu tožene stranke prenehala manj kot v enem letu pred podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožena stranka zanjo potrebovala ustrezno soglasje. Sodna praksa v zvezi varstvom predstavnika delavcev v svetu zavoda pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi stoji na stališču, da je za odpoved tem delavcem potrebno soglasje sveta zavoda. Tega je tožena stranka pridobila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 7. 2015, za poziv nazaj na delo, prijavo v zavarovanje ter obračun in izplačilo pripadajočih neizplačanih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v konkretnem primeru ni obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Domnevna optimizacija, ki je imela za posledico reorganizacijo delovnega procesa pri toženi stranki, ni bila pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak dejstvo, da je tožnik sin bivše direktorice tožene stranke. Ne strinja se z navedbo sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da opozorila pred odpovedjo niso vplivala na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na naroku glavne obravnave se je strinjal le s tem, da gre v konkretnem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi s tem, da prejeta opozorila na to odpoved niso imela nobenega vpliva. S podanimi tremi opozorili v januarju 2015 je tožena stranka vršila pritisk nad tožnikom. Tožnik zato prejeta opozorila v tem smislu izpodbija in pojasnjuje, da razlogov zanje ni bilo. V februarju 2015 pa je bil tožnik tudi odpoklican z mesta člana sveta tožene stranke, s čimer mu je bilo odvzeto pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zaradi pritiskov v. d. direktorice A.A. in članov sveta zavoda B.B. in C.C. odšel v bolniški stalež. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s pritiski tožene stranke in do navedb v zvezi z grožnjami bivši direktorici tožene stranke v Ponudbi za odkup poslovnega deleža z dne 30. 11. 2014. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. V zvezi s presojo poslovnega razloga navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali je bila ukinitev delovnega mesta v resnici opravljena z namenom reorganizacije delovnega procesa ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravno tožniku. Navaja, da je le manjši del tožnikovih nalog predstavljala skrb za informacijsko tehnologijo, pri čemer ni mogoče razbrati, kdo naj bi prevzel preostali del njegovih nalog, tega pa ni znala pojasniti niti v. d. direktorice na zaslišanju. Zaradi prenosa informacijske tehnologije na zunanjega izvajalca so se toženi stranki povečali stroški in ni prišlo do izboljšanja delovnega procesa. Ukinitev tožnikovega delovnega mesta ni pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni ustanovila novih delovnih mest, ki bi prevzela vsaj del tožnikovih nalog, prav tako tožniku ni znano, da bi kateri od socialnovarstvenih zavodov deloval brez vodje splošne tehnične službe. Tožena stranka po izvedeni reorganizaciji ni spremenila opisov del in nalog delovnih mest, sodelavci pa niso prejeli novih pogodb o zaposlitvi. Posamezni vodje služb z zdravstvenega, socialnega ali tehničnega področja nimajo na primer komercialnih znanj pri nabavi blaga. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati bivšo direktorico D.D. o tem, kakšna dela in naloge je pri toženi stranki opravljal tožnik, ali prenos informacijske tehnologije lahko predstavlja optimizacijo poslovanja, ali je bilo delo v preteklosti res slabo organizirano, o okoliščinah grožnje iz Ponudbe o odkupu poslovnega deleža, o njenem odnosu z v. d. direktorice, o aktivnostih civilne iniciative, o odnosih s člani sveta tožene stranke in o posledicah, ki so jih ti odnosi imela za tožnika. Izpostavlja tudi izpoved v. d. direktorice, da se je od decembra 2014 število zaposlenih povečalo z 290 na 330, tožnik pa je edini prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v zapisnik naroka glavne obravnave 17. 11. 2015 ni zapisalo vprašanja, postavljenega v. d. direktorici, zakaj se je toženi stranki tako mudilo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, da ni počakala do poteka varstva pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do tožnikovih navedb, da je odpoved nezakonita že zato, ker je tožnik kot bivši predstavnik delavcev v svetu zavoda, izvoljen s strani delavcev, užival pravno varstvo pred odpovedjo. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, v skladu s katero se pri odpoklicu člana sveta zavoda, ki je predstavnik delavcev, uporabljajo določila ZSDU, po katerih je za odpoklic potrebna večina zaposlenih z aktivno volilno pravico. To pravilo je treba uporabiti tudi v primeru podaje soglasja k odpovedi.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v njem prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V pritožbi tožnik na več mestih sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba, izdana v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se da preizkusiti, saj ima razumljiv iz z obrazložitvijo skladen izrek, v obrazložitvi pa razloge o vseh odločilnih dejstvih, tj. o delovnih nalogah, ki jih je tožnik opravljal pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, o utemeljenosti v odpovedi navedenega poslovnega razloga, o obstoju varstva tožnika kot predstavnika delavcev v svetu tožene stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in o očitku kršitve prepovedi diskriminacije pri podaji odpovedi. Razlogi o navedenih odločilnih dejstvih so v sodbi jasno navedeni in med seboj niso v nasprotju. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru kršitve prepovedi diskriminacije pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dovolj obrazložena, da omogoča pritožbeni preizkus. Nasprotno pa so pritožbene navedbe v tem delu preveč pavšalne, da bi pritožbeno sodišče lahko ocenilo, ali bi se sodišče prve stopnje moralo do teh dejstev kot relevantnih opredeliti. Tako gola navedba, da naj bi bila odpoved posledica njegovega sorodstvenega razmerja z bivšo direktorico tožene stranke D.D., še ne omogoča sklepa, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije. Tožnik namreč ne navede konkretnih situacij, ki bi utemeljevale takšen zaključek. Takšnega sklepa ne omogoča niti pavšalna navedba, da je bil tožnik žrtev pritiskov s strani v. d. direktorice ter predsednika in člana sveta tožene stranke. Pri tem je treba dodati, da se pritožnik ne more zgolj sklicevati na svoje vloge v postopku, ne da bi v pritožbi (ponovno) navedel dejstva, s katerimi utemeljuje svoje pravne in dejanske zaključke. Nepomembne za ta spor so tudi zatrjevane grožnje bivši direktorici tožene stranke, saj niso bile podane tožniku, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do teh navedb in do listinskega dokaza ‒ Ponudbe za odkup poslovnega deleža z dne 30. 11. 2014 (A5), iz katerega naj bi izhajale. Sodišču prve stopnje prav tako ni bilo treba ugotavljati, ali se je z izvedeno reorganizacijo izboljšal delovni proces, ali so se znižali stroški in ali lahko tožena stranka opravlja svojo dejavnost, brez zaposlenega vodje splošne tehnične službe. Navedena dejstva namreč predstavljajo poslovne odločitve delodajalca, ki niso v pristojnosti sodišča, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v izpodbijani sodbi.

7. Ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje tožnik očita zaradi neizvede dokaza z zaslišanjem priče D.D.. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz pravilno zavrnilo, saj je bila njegova izvedba predlagana za ugotavljanje nerelevantnih dejstev (tj. da delo v preteklosti ni bilo slabo organizirano, da prenos informacijske tehnologije na zunanjega izvajalca ne predstavlja optimizacije in zmanjševanja stroškov delovnega procesa ter da so predlagani priči grozili) oziroma je ta relevantna dejstva (tj. tožnikove delovne naloge) sodišče ugotovilo že z drugimi dokazi, tem ugotovitvam pa tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Izvedba tega dokaza ni dopustna tudi zato, ker je poskušal tožnik z njegovo izvedbo ugotoviti dejstva, ki jih ni zatrjeval (t. i. informativni dokaz) oziroma se ne nanašajo neposredno na položaj tožnika (tj. o odnosu bivše direktorice tožene stranke z v. d. direktorice, o aktivnostih civilne iniciative, o odnosih s člani sveta tožene stranke in o posledicah, ki so jih ti odnosi imeli za tožnika). Poleg tega o sami reorganizaciji, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, navedena priča ne bi vedela izpovedati, saj je bila razrešena s položaja direktorice tožene stranke v decembru 2012, tožena stranka pa je šele maja 2015 s spremembo sistemizacije ukinila tožnikovo delovno mesto in mu nato v juliju 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

8. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da opozorila pred odpovedjo niso vplivala na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, in navaja, da se je na vprašanje sodišča na naroku strinjal le s tem, da gre v obravnavanem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika naroka glavne obravnave 17. 11. 2015 izhaja, da med strankama ni sporno, da gre v konkretnem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da opozorila, ki jih je tožnik prejel pred tem, niso igrala nobene vloge. Glede na navedeni zapis v zapisniku, ki mu tožnik na naroku ni ugovarjal, se izkažejo za neresnične pritožbene navedbe, da se tožnik ni strinjal s tem, da prejeta opozorila niso vplivala na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je tožena stranka na tožnika vršila pritisk prek podanih opozoril, saj iz navedenega zapisnika glavne obravnave izhajajo ravno nasprotne trditve tožnika.

9. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zapisnik naroka glavne obravnave 17. 11. 2015 zapisalo vprašanja priči A.A., na katerega ni hotela odgovoriti, ni mogoče upoštevati. Te procesne kršitve namreč tožnik ni grajal takoj na naroku, čeprav bi jo lahko, zato jo sedaj v pritožbi graja prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286.b členom ZPP).

10. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. ‒ ZDR-1) podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnik v pritožbi ne nasprotuje, izhaja: ‒ da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 5. 1. 2004, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 6. 2004 in je na podlagi aneksa k tej pogodbi opravljal delo vodje splošne tehnične službe ‒ vodje II; ‒ da mu je tožena stranka 1. 7. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2015 in v kateri je poslovni razlog utemeljila z optimizacijo delovnega procesa s prenosom informacijskega (računalniškega) sistema na zunanjega izvajalca in spremembo organizacije dela, v posledici teh sprememb pa je odpadla potreba po opravljanju del delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, ki je bilo s spremembo sistemizacije 20. 5. 2015 ukinjeno; ‒ da je tožnik pri toženi stranki skrbel za tehnično podporo informacijskega sistema (npr. priklopil nov tiskalnik, uredil tabelo v excellu, skrbel za računalniško opremo in za njeno vzdrževanje), za ozvočenje, nabavljal material, usklajeval delo med vzdrževalci, naročal serviserje, sodeloval pri javnih razpisih, skrbel za pravilno delovanje strojev in naprav ter v primeru nadgradnje sistema in vzdrževanja iskal zunanje izvajalce, ki so ta dela opravili.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, s temi ugotovitvami pa se pritožbeno sodišče strinja, da je tožena stranka v začetku leta 2015 celotni informacijski (računalniški) sistem prenesla na zunanjega izvajalca, družbo E., d. o. o. S tem je prenehala potreba po opravljanju dela tožnikovih nalog s področja informacijske tehnologije. Preostale naloge pa so se po ugotovitvi sodišča prve stopnje prekrivale z nalogami delovnih mest: vodja splošno kadrovske službe, vodja FRS ‒ vodja II in vodja zdravstveno-negovalne enote ‒ vodja III, zato so bile prenesene na zaposlene na teh delovnih mestih. Po presoji sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, takšna organizacija delovnega procesa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožnik v pritožbi v veliki meri nasprotuje poslovni odločitvi tožene stranke, da bo ukinila delovno mesto vodje splošne tehnične službe ‒ vodje II. Tožena stranka je tožniku podala odpoved, ker dela, ki jih je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, sedaj opravljajo zunanji izvajalec oziroma drugi zaposleni. Pri presoji utemeljenosti navedenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku sodišče mora in more ugotavljati le, ali je res del tožnikovih nalog s področja informacijske tehnologije prevzel zunanji izvajalec ter ali so res preostale naloge prevzeli drugi zaposleni ter kateri (oziroma delavci katerih delovnih mest, saj poimenska ugotovitev zaposlenih niti ni bistvena). To pa je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo in tem ugotovitvam tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Zakaj pa se je tožena stranka odločila za takšno spremembo organizacije delovnega procesa in kakšni so njeni učinki na poslovanje tožene stranke, sodišče v tem sporu ne more presojati, saj je to v izključni pristojnosti tožene stranke kot delodajalca. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da odločitev o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta ni smotrna, da brez tega delovnega mesta ne deluje noben socialno-varstveni zavod, da takšna odločitev ne skrajšuje časa trajanja delovnega procesa in njegovih stroškov ter da ostali zaposleni ne znajo opravljati njegovega dela.

14. Ker ni pomembno, kolikšen del tožnikovih nalog so prevzeli zunanji izvajalci in kolikšnega drugi zaposleni, je nepomembna pritožbena navedba, da je le majhen del njegovih nalog prevzel zunanji izvajalec. Odločilnega pomena je namreč le ugotovitev, da so bile v resnici vse tožnikove naloge prenesene na zunanjega izvajalca oziroma na druge zaposlene in da je zaradi tega tožnikovo delo postalo nepotrebno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ustvarila novih delovnih mest, da ostalim zaposlenim, ki so prevzeli tožnikove naloge, ni ponudila v podpis novih pogodb o zaposlitvi in da ni spremenila opisov delovnih mest v sistemizaciji. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč takšna uskladitev dejanskega stanja s pravnim ni nujna, v konkretnem primeru pa niti ni bila potrebna, saj so v opis del delovnih mest, na katerih so bili ti delavci zaposleni, že sodile tudi prevzete naloge tožnika. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi tožena stranka ustvarjala nova delovna mesta. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni relevantno niti število novo zaposlenih delavcev, saj iz izpovedi A.A. izhaja, da je tožena stranka zaposlovala na drugih drugih področjih. Da bi bila samo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, niti to dejstvo, tudi če bi bilo ugotovljeno, ne bi vplivalo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec namreč lahko le posameznemu delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da samo njegovo delo ni več potrebno.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da tožniku pripada pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot bivšemu predstavniku delavcev v svetu tožene stranke (mandat mu je prenehal 24. 3. 2015). Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda in imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR-1 varstvo pred odpovedjo za navedene osebe traja ves čas opravljanja njihove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju. Ker je tožniku funkcija predstavnika delavcev v svetu tožene stranke prenehala manj kot v enem letu pred podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tožena stranka zanjo potrebovala ustrezno soglasje. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi mu bilo odvzeto pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa v zvezi varstvom predstavnika delavcev v svetu zavoda pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi stoji na stališču, da je za odpoved tem delavcem potrebno soglasje sveta zavoda(1). Tega je tožena stranka pridobila (B7). Tudi če bi bilo potrebno soglasje sindikata ali delavcev, ki so tožnika izvolili, je takšno soglasje v konkretni zadevi podano (B7, B8) in izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zato ni nezakonita. Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče, da bi soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku moralo biti dano s strani večine delavcev, ki imajo aktivno volilno pravico, ker se po mnenju tožnika za pridobitev soglasja k odpovedi analogno uporablja pravilo o odpoklicu člana sveta delavcev. V konkretnem primeru tožnik ni bil član sveta delavcev pri toženi stranki, ampak predstavnik delavcev v svetu tožene stranke (svetu zavoda), zato analogna uporaba določbe 50. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadalj. ‒ ZSDU) ne pride v poštev.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Tako Vrhovno sodišče v zadevah opr. št. VIII Ips 119/2011 in VIII Ips 121/2012 ter pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1217/2011.