Jedro

Tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve dne 6. 11. 2012 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kot so določeni v 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1, utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem stavku II. točke izreka spremeni tako, da glasi: "Tožniku se prizna pravica do nadomestila za invalidnost od 16. 11. 2012 do 25. 5. 2013." V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2012 in št. ... z dne 21. 11. 2012. Nadalje je razsodilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost od 16. 11. 2012 dalje. O odmeri in izplačevanju te pravice pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da že sodišče samo v obrazložitvi navaja, da je tožnik pri toženi stranki 6. 11. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama tudi odločala o taki zahtevi oz. o navedeni pravici in glede na materialno podlago, ki to pravico ureja, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) tudi ugotavljala dejansko stanje. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik pred prenehanjem dela obrtnika ni opravljal ustreznega dela, je tožnikovo zahtevo pravilno zavrnila. Tožnik je tudi tekom sodnega postopka izrecno uveljavljal priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodišče je tako mimo tožbenega zahtevka tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 357. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), hkrati pa tudi kršilo določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Sodišče je namreč preseglo okvir izpodbijane odločbe in s tem kršilo tudi določbe postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Iz sodne prakse pritožbenega sodišča kot npr. Psp 404/2012 z dne 15. 11. 2012, Psp 305/2012 z dne 6. 9. 2012 in Psp 250/2012 z dne 13. 9. 2012 izhaja, da gre v takem primeru, kot je tožnikov, tudi za zmotno uporabo materialnega prava. Iz previdnosti, v kolikor sodišče ne bi sledilo navedbam tožene stranke, pa tožena stranka še opozarja, da je tožnik od 26. 5. 2013 dalje uživalec pravice do starostne pokojnine, kar je razvidno iz dosjeja, ki je pri naslovnem sodišču. Sodišče bi zato moralo pravico časovno omejiti in sicer do 25. 5. 2013. Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi. Sodišče je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu glede datuma, do kdaj tožniku pripada nadomestilo za invalidnost. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 11. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 16. 11. 2012 dalje.

Iz dokumentacije v upravnem spisu sicer izhaja, da je tožnik pri toženi stranki dne 6. 11. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Gre za nadomestilo, ki je bilo urejeno v 123. členu ZPIZ/92. Skladno z 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) so se določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale do 31. 12. 2002. Od omejenega datuma dalje pa je potrebno o pravicah iz invalidskega zavarovanja (razen, če gre za dejanski stan, kot je urejen v prehodnih določbah ZPIZ-1) presojati po določbah ZPIZ-1. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo št. ... z dne 7. 9. 1994 priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo, brez dvigovanja težjih bremen nad 10 kg, pogostega pripogibanja, stalne prisilne drže, pretežno sede in brez dela v ropotu ter na višini, s polnim delovnim časom. Tožnik je prenehal z opravljanjem svoje dejavnosti in je bil prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ter je bil do 15. 11. 2012 tudi prejemnik denarnega nadomestila.

Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev je tožnik vložil že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več. Ker tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v prehodnih določbah, bi morala tožena stranka že v predsodnem postopku tožnika opozoriti, kakšne pravice lahko uveljavlja glede na veljavno zakonodajo. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 8/99 s spremembami), v 1. odstavku 7. člena določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Tožena stranka je bila torej dolžna že v postopku opozoriti stranko na možnost pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1. Kljub temu, da je tožnik pred sodiščem uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, pa po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni odločilo mimo tožbenega zahtevka. Bistveno je namreč, da je tožnik uveljavljal priznanje denarnih sredstev zaradi tega, ker je kot invalid III. kategorije invalidnosti ostal brez zaposlitve. Sodišče je ob presoji odločb tožene stranke ugotovilo, da pravice, kot jo je sicer formalno uveljavljal pri toženi stranki, ne more pridobiti, saj te pravice ZPIZ-1 ne pozna več. Ureja pa podobno pravico in sicer gre za nadomestilo za invalidnost. Že tožena stranka bi torej morala odločati o tej novi pravici, tako pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje samo pravilno presojalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-1. Res je, da je pritožbeno sodišče v podobni zadevi pod opr. št. Psp 404/2012 z dne 15. 11. 2012 potrdilo odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, vendar pa je v kasneje izdani sodni odločbi Psp 156/2013 z dne 8. 7. 2013 že zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka v primerih, kot je tudi ta, odločati o pravicah iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1. Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS kot npr. VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011, nadalje VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010 izhaja stališče, da je potrebno pri odločanju, tudi če stranka uveljavlja priznanje pravic po ZPIZ/92, ki jih ZPIZ-1 ne pozna, presoditi, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice po določbah ZPIZ-1. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kot so določeni v 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1, utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Izpolnjevanje pogojev očitno niti ni sporno, saj tožena stranka v pritožbi ne navaja, da bi bila dejstva nepravilno ugotovljena. V zvezi s pravico do nadomestila za invalidnost opozarja zgolj, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je zgolj določilo od kdaj dalje tožniku omejena pravica pripada, ni pa upoštevalo, da je bil tožnik z 26. 5. 2013 upokojen in da od tega dne dalje tudi ni več upravičen do nadomestila za invalidnost. V tem delu pa je pritožba tožene stranke utemeljena, kajti pravica do nadomestila za invalidnost in pa pravica do starostne pokojnine, ki je bila tožniku za čas od 26. 5. 2013 dalje priznana z odločbo št. ... z dne 29. 8. 2013, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 11. 2013, se namreč med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v tem delu ugodilo pritožbi in prvi stavek II. točke izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je razsodilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost od 16. 11. 2012 do 25. 5. 2013. V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.