Jedro

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

Zagovor delavca je lahko trenutek seznanitve z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi ne. V obravnavani zadevi zato zaključek, da se je delodajalec lahko šele na zagovoru prepričal o razlogu za izredno odpoved (dejanski zaključek), ni v nasprotju z dosedanjo prakso revizijskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 16. 2. 2004 do 18. 2. 2004 in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in plačati plače za vse obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe sodišča prve stopnje še vedno ni preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca, ni obrazložilo dejstva, da je tožnik ugovarjal postavitvi izvedenca iz vrst policije, pa sodišče na to ni odgovorilo, da je grajal izvedensko mnenje in da bi glede na to, da forenzični center ne more biti nepristranski izvedenec, moral biti postavljen nov izvedenec. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni upoštevalo, da bi morala biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v 15 dneh od seznanitve z odpovednimi razlogi. Meni, da 15 dnevni rok začne teči od trenutka, ko se je izvedelo za dejanje in storilca, zato je bila izredna odpoved dana po poteku prekluzivnega roka. Navajal je še protiustavno pridobitev videoposnetkov. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni smelo preizkusiti.

8. Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede postavitve izvedenca, izločitve izvedenca, glede tega, zakaj je bil postavljen ustrezen izvedenec in zakaj je sodišče mnenje izvedenca sprejelo, kar revident ponovno navaja tudi v reviziji, je sodišče svoje stališče natančno in popolno obrazložilo. Zato mu ni mogoče očitati, da ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ostale revizijske navedbe, da je izvedensko mnenje nepopolno (tega tožnik na obravnavi 22. 9. 2005 po zaslišanju „izvedenca“ dr. K. – za izvedenca je bil sicer določen Center za forenzične preiskave – ni uveljavljal, niti ni po zaslišanju predlagal določitve novega izvedenca), da ni jasno, kako naj bi označene karte vplivale na potek igre, da „izvedenec“ določenih vprašanj ni pojasnil, ko je bil zaslišan, so navedbe, ki sodijo na področje izvedbe dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja in jih v reviziji ni dovoljeno upoštevati.

9. Rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) je prekluziven rok. Zato je ugotovitev, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, bistvena za pravilno odločitev. Zato je treba v primeru, če pritožba izrecno navaja, da je delodajalec za razloge izvedel prej (23. 11. 2003), kot je to štelo sodišče prve stopnje, tako pritožbeno navedbo preizkusiti in do nje zavzeti stališče. Sodišče je po preizkusu pritožbenega ugovora zaključilo, da se je delodajalec šele na zagovoru tožnika lahko prepričal o vseh pomembnih okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev o kršitvi delovnih obveznosti (dejanska ugotovitev) in da je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi bila dana v 15 dnevnem prekluzivnem roku, ki ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v številnih odločitvah zavzelo stališče, da je vprašanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera (VIII Ips 177/2007, VIII Ips 227/2006, VIII Ips 190/2006, VIII Ips 205/2006, VIII Ips 214/2006, VIII Ips 33/2006). Glede tega je bilo že zavzeto stališče, da je zagovor delavca lahko trenutek seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi ne. Zato v obravnavani zadevi zaključek, da se je delodajalec lahko šele na zagovoru prepričal o razlogih za izredno odpoved (dejanski zaključek), ni v nasprotju z dosedanjo prakso revizijskega sodišča. 11. Revident navaja, da so bili dokazi – videoposnetki pridobljeni v nasprotju z členom 39 Ustave RS. Za preverjanje te navedbe bi bilo treba ugotavljati dejansko stanje, ugotavljanje dejanskega stanja pa ne more biti revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

12. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopa niti zmotne uporabe materialnega prava, je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.