Jedro

V zvezi s podedljivostjo pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je treba uporabiti določbe splošnega odškodninskega prava, konkretno določbo 184. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 8.304,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2006 do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške, zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Za utemeljitev tožbenega zahtevka dobesedno prepiše svoje pritožbene razloge, v katerih navaja, da pravna podlaga za njen zahtevek ni Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR ali Obligacijski zakonik - OZ, temveč Ustava RS in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP, zato ne pride v poštev uporaba 184. člena OZ, na katerega sta obe sodišči oprli odločitev. V Ustavi RS in v EKČP nikjer ni izrecno navedeno, da pravičnega zadoščenja ne more zahtevati dedič pokojne stranke sodnega postopka. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme biti razlog, zaradi katerega ni upravičena do odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, in ji odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS, določb EKČP in judikature Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki pogojuje veljavnost ustavnih pravic v Republiki Sloveniji z obstojem zakona, ki jih podrobneje ureja. Slovenska sodišča so že prisojala odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku neposredno na podlagi ustave. Z neobrazložitvijo, zakaj ima uporaba določil OZ prednost pred uporabo določil Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO, je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica kot dedinja zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je nastala njenemu pokojnemu možu zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Ta pravica naj bi bila kršena pok. A. S. v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega zaradi kaznivega dejanja vohunstva, pripravljanja terorizma in sovražne propagande od 5. 7. 1984 do 4. 6. 2003, torej 19 let. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek zavrnili z razlogom, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ).

7. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo (med drugim tudi prav tožničinemu pooblaščencu), da in zakaj odločitve o odškodninskih zahtevkih za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni mogoče utemeljiti neposredno na določbah EKČP in judikaturi ESČP. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, vključno z odškodninskopravnimi sredstvi, je mogoče uveljavljati pred domačimi sodišči le, če so in kakor so uveljavljena v notranjem pravnem redu.

8. Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja ZVPSBNO. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. Revizijsko sodišče ob tem ugotavlja, da med ta merila pravilo o (ne)podedljivosti pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne sodi in da ZVPSBNO kot lex specialis takega pravila sploh ne vsebuje. Tudi 26. člen Ustave RS ne določa ničesar o podedljivosti pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi s podedljivostjo je zato treba uporabiti določbe splošnega odškodninskega prava. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 184. člen OZ in zaključili, da tožnica pravice do odškodnine, ki jo vtožuje, ni podedovala, ker ta ni bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom.

9. Revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje ni ustrezno obrazložena, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da uporaba ZVPSBNO ne pride poštev, saj se določbe omenjenega zakona skladno z njegovim 25. členom uporabljajo le, če je stranka pred začetkom uporabe ZVPSBNO že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Tožnica pa tega ni zatrjevala. Ob takšnem izhodiščnem stališču je zaključilo, da se odgovornost države po 26. členu Ustave RS v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ in je zato analogno uporabilo določbo 184. člena OZ, ki ureja dedovanje in odstop terjatve za povrnitev nepremoženjske škode. Ker je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj je v konkretnem primeru uporabilo OZ in ne ZVPSBNO, je očitek, da je sodba sodišča druge stopnje (delno) neobrazložena, neutemeljen. V sodbi napačno zavzeto stališče (glej pravilno stališče v točki 8 te sodbe) namreč samo ne more pomeniti kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tudi sodbo, ki temelji na zmotni uporabi materialnega prava, mogoče preizkusiti. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ustrezno odgovorilo, zakaj ni mogoče tožnici prisoditi odškodnine neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP. Razlogi so namreč razvidni na tretji strani drugostopenjske sodbe.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).