25. 5. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 25. maja 2006

odločilo:

1.Odločba Višjega sodišča v Kopru št. PRps 1930/2004 z dne 1. 3. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Postojna št. P-427/2003 z dne 13. 10. 2003 se razveljavita.

2.Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-427/03 Okrajnega sodišča v Postojni zoper obdolženega A. A. se ustavi.

3.Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.

4.Upravna enota Vrhnika vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 16947, izdanega dne 11. 9. 2002 pri Upravni enoti Vrhnika, v evidenco vozniških dovoljenj.

Obrazložitev

A.

1.S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 24., 25. in četrte alineje 29. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave navaja, da je bila drugostopenjska odločba odpravljena po tem, ko je absolutni zastaralni rok že potekel. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03, po kateri mora državni organ v postopku o prekršku odločbo znotraj absolutnega zastaralnega roka vsaj odpraviti na pritožnikov naslov.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1183/05 z dne 28. 2. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Kopru ter Okrajnemu sodišču v Postojni. Okrajno sodišče nanjo ni odgovorilo, Višje sodišče pa v odgovoru navaja, da dejstva v ustavni pritožbi ne utemeljujejo kršitev zatrjevanih človekovih pravic. Zatrjevanja pritožnika v ustavni pritožbi naj bi bila zapisana "na pamet", brez vsakršne utemeljitve. Višje sodišče predlaga zavrnitev ustavne pritožbe ter kaznovanje pritožnika zaradi žalitev v vlogi.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Postojni št. PRs-427/03. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik storil prekršek dne 7. 3. 2003. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 13. 10. 2003. O pritožbi je Višje sodišče odločilo na seji dne 1. 3. 2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo dne 7. 3. 2005. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, ki jo je Okrajno sodišče prejelo dne 29. 3. 2005, odpravljena na pritožnikov naslov šele dne 7. 4. 2005, kar pomeni mesec dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku.

5.Gre za primer, o kakršnem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po absolutnem zastaranju oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Glede na navedeno je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

7.Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).

8.Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih[1] odločb, tako da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prvo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba

Po šestem odstavku 29. a člena ZP namreč velja, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno.