Jedro

Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka (teorija jajčne lupine). Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek (večji obseg) je pogojen z osebnimi lastnostmi oškodovanca – posebne občutljivosti, predispozicije ipd., ker gre za naravne vzroke. Te ne morejo biti pravno relevanten vzrok. Ni torej pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi oziroma da je bil tožnik zaradi predhodnega zdravstvenega stanja (degenerativnih sprememb) bolj občutljiv.

Drugačna je situacija, kadar je stanje oškodovanca posledica predhodnega škodnega dogodka (predhodnih poškodb). Navedeno je lahko podlaga za razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode za povečani obseg škode, saj se kot (so)vzrok škode lahko upošteva človekovo ravnanje. To pomeni, da degenerativne spremembe, ki so posledica predhodnih poškodb, lahko privedejo do deljene sovzročnosti za nastali obseg škode.

Na tožencu je trditveno in dokazno breme, da je sovzrok nastale škode (obsega škode) protipravno ravnanje tretjega oziroma tožnika, ki je povzročilo predhodno stanje (poškodbe) toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino za škodo v obsegu, kot jo je utrpel, ko se je 13. 5. 2009 poškodoval kot voznik mestnega avtobusa (I. točka izreka). Odločanje o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi zoper vmesno sodbo kot bistveno navaja, da vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ni podana. Navaja, da je tožnik že pred škodnim dogodkom utrpel pet poškodb, zaradi katerih ima degenerativne spremembe na vratni in ledveni hrbtenici. Opozarja na izvedensko mnenje, po katerem lahko pri osebi z degenerativnimi spremembami nastopijo hude težave tudi brez poškodbe. Zato ni podana večja verjetnost, da je do tožnikovih težav prišlo zaradi obravnavane poškodbe kot da bi do njih prišlo brez poškodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj vzročne zveze med tožnikovo škodo in škodnim dogodkom kljub zaključku izvedenca, da so degenerativne spremembe in stanja po poškodbah glavni vzrok tožnikovih težav in trajnih posledic. Pojasnjuje, da dinamika škodnega dogodka ne dopušča možnosti, da bi tožnik utrpel tako hude poškodbe kot sta protruzija diska in srednje velika diskus hernija. Po mnenju pritožnika prvostopenjsko sodišče ni pravilno zavrnilo njegovega ugovora, da navedeni poškodbi nista v vzročni zvezi z dogodkom. Poudarja, da ena odločba Vrhovnega sodišča RS ne predstavlja precendensa, da mora odgovorna oseba oškodovanca vedno sprejeti takšnega, kot je. S tem bi tožnik prevalil odgovornost za predpoškodbe, ki jih je sam zakrivil, na toženca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izreku vmesne sodbe mora sodišče ugotoviti, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in če po temelju ni utemeljen v celoti, v kakšnem delu. Če sodišče ugotovi, da obstaja deljena odgovornost (npr. je tožnik sam prispeval k nastanku škode), je treba izrek vmesne sodbe oblikovati tako, da je jasno razviden prispevek tožnika (npr. „zahtevek je po podlagi utemeljen do 1/3“)(1).

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je izrek (I. točka vmesne sodbe) v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so razlogi sodbe nejasni. Iz 57. in 58. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da so tožnikove trajne posledice v eni tretjini posledica škodnega dogodka, v dveh tretjinah pa so vzrok tožnikovih težav degenerativne spremembe na vratni in ledveni hrbtenici ter stanja po številnih poškodbah. A to iz izreka, po katerem je toženec dolžan plačati odškodnino za škodo v obsegu, kot jo je tožnik utrpel v nezgodi 13. 5. 2009, ni razvidno. Ni torej jasno, ali je zahtevek po podlagi utemeljen v celoti (kot bi izhajalo iz izreka vmesne sodbe) ali ne (kot bi izhajalo iz obrazložitve(2)). Ker je prvostopenjsko sodišče hkrati ugotovilo, da so vzrok tožnikovih težav tudi degenerativne spremembe in stanje po poškodbah, je del obrazložitve o vzročni zvezi v nasprotju z izrekom. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev vmesne sodbe (na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. V okviru napotkov za nadaljnje delo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer (glede na sedanje stanje stvari) v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom. Zato ni (več) potrebe po izdaji vmesne sodbe, temveč je smotrno, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izda končno odločbo(3). Ob tem višje sodišče opozarja, da je treba razlikovati med dvema sklopoma vzročnih zvez, in sicer med vzročnostjo za škodni dogodek in vzročnostjo za obseg konkretne škode. Treba je ločiti vzroke za nastop škodnega dogodka (same posledice) in nastanek konkretne škode (njen obseg). Ko je ugotovljena vzročna zveza za nastop škodne posledice, je treba ugotoviti, ali je podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem in konkretno nastalo škodo(4).

7. Vprašanje obsega škode sicer ni predmet vmesne sodbe. Vendar zaradi ekonomičnosti postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebna pozornost pri presoji vpliva zdravstvenega stanja oškodovanca na vzročno zvezo med škodnim dogodkom in obsegom škode (hujšo posledico). Za odločitev je namreč bistveno, ali je (neobičajno) večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca (degenerativnih sprememb) ali predhodnih poškodb (škodnih dogodkov), za katere je odgovorna tretja oseba ali tožnik sam.

8. Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka (teorija jajčne lupine)(5). Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek (večji obseg) je pogojen z osebnimi lastnostmi oškodovanca – posebne občutljivosti, predispozicije ipd., ker gre za naravne vzroke. Te ne morejo biti pravno relevanten vzrok. Ni torej pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi oziroma da je bil tožnik zaradi predhodnega zdravstvenega stanja (degenerativnih sprememb) bolj občutljiv.

9. Drugačna je situacija, kadar je stanje oškodovanca posledica predhodnega škodnega dogodka (predhodnih poškodb). Navedeno je lahko podlaga za razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode za povečani obseg škode, saj se kot (so)vzrok škode lahko upošteva človekovo ravnanje(6). To pomeni, da degenerativne spremembe, ki so posledica predhodnih poškodb, lahko privedejo do deljene sovzročnosti za nastali obseg škode(7). Ob tem velja poudariti, da je na tožencu trditveno in dokazno breme, da je sovzrok nastale škode (obsega škode) protipravno ravnanje tretjega oziroma tožnika, ki je povzročilo predhodno stanje (poškodbe) toženca. Za večji obseg škode, ki je posledica predhodnih poškodb tožnika, torej toženec ne odgovarja le, če trdi in dokaže, da je zanje odgovoren tožnik sam ali tretja oseba.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2009, str. 64. Op. št. (2): Vzročna zveza je tudi del podlage.

Op. št. (3): Ob upoštevanju glavnega vodila sodišču pri izdaje vmesne sodbe - smotrnost in prispevek k ekonomičnosti in pospešitvi postopka.

Op. št. (4): Glej dr. Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa, 2009, št. 3-4, str. 22. Op. št. (5): Primerjaj: odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2007 s 16. 12. 2009, II Ips 387/2007 s 16. 12. 2009 in II Ips 625/2008 s 6. 10. 2008. Op. št. (6): Glej: odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2000 s 15. 11. 2000 in II Ips 178/2007 s 16. 9. 2010. Op. št. (7): Kadar so za razvoj trajnih posledic odločilne predhodne poškodbe, zaradi katerih je bil oškodovanec bolj občutljiv za večji obseg škode, ki jo je škodni dogodek sprožil, medtem ko škodni dogodek po običajnem teku stvari trajnih posledic pri drugih oškodovancih nikoli ne bi pustil, za razvoj trajnih posledic pa so odločilne predhodne poškodbe, je treba pri priznanju denarne odškodnine oškodovancu upoštevati vse okoliščine primera. Če bi bila odgovornost za tožnikovo škodo v celoti naložena povzročitelju kasnejšega dogodka, bi bilo ob upoštevanju, da brez posledic predhodnih poškodb takšne posledice ne bi nastopile, vrednostno ravnotežje pravičnosti porušeno.