Jedro

Če bi tožnika resnično preganjala tajna policija izvorne države in pri tem uporabljala tudi storitve mafije, tožnik ne bi mogel prosto potovati z veljavnim potnim listom izvorne države in se med azilnim postopkom celo vrniti v izvorno državo na krajši obisk. Prošnja je očitno neutemeljena, saj se tožnik sklicuje na lažne razloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 27.12.2005 kot očitno neutemeljeno in na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnik v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republike Slovenijo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zato, ker je na podlagi tožnikove prošnje ugotovila, da zlorablja azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov za priznanje azila.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi v celoti strinjalo z ugotovitvami tožene stranke in presodilo, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Iz dokumentov, ki jih je predložil toženi stranki kot dokaz o tem, da ga oblasti v Makedoniji preganjajo, je tudi sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik predstavil lažne razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji, kar se šteje kot zloraba azilnega postopka po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik je v svoji pritožbi zoper sodbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek. Vztraja pri svojih tožbenih navedbah, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se v to državo ne more vrniti. Prepričljivo je obrazložil svojo ogroženost in utemeljenost strahu pred preganjanjem, vendar je sodišče prve stopnje v nasprotju z njegovimi trditvami ugotovilo, da je odločba tožene stranke zakonita. Nerazjasnjeno ostaja vprašanje subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Sodišče prve stopnje ni natančno obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Zato sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje preuranjeni. Izveden bi moral biti namreč redni ugotovitveni postopek. V obravnavanem primeru tudi ne gre za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije, ki bi jo oseba, ki ji je bil priznan status begunca, zapustila v smislu 5. alinee 1. odstavka 5. člena ZAzil. Tudi ugotovitev tožene stranke o trenutni situaciji v izvorni državi, bi bilo treba tožniku predočiti in ga zaslišati v okviru rednega ugotovitvenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je v t.i. pospešenem postopku. Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da se lahko razlogi, ki jih je navedel tožnik v vlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji, štejejo za neverodostojne oziroma lažne. Tožnikovo zatrjevanje, da ga preganjajo v izvorni državi oblasti, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso verodostojne in nimajo podlage v podatkih upravnih spisov. Če bi tožnika res preganjala tajna policija izvorne države, ki naj bi za svoje delo uporabljala tudi storitve albanske mafije, in sicer zaradi tožnikovega zatrjevanega zavzemanja proti vsesplošni državljanski vojni, tožnik po mnenju pritožbenega sodišča ne bi mogel potovati po svojih trditvah po celotni Evropi z veljavnim potnim listom, ki mu ga je izdala izvorna država in se celo med obravnavanim azilnim postopkom vrniti v izvorno državo na krajši obisk. Tožnikove navedbe o tem, da so že dvakrat streljali nanj in da so mu podtaknili neko dekle, da bi izvedeli podatke o njegovem zasebnem življenju, demantirajo že listine (sodba Temeljnega sodišča v Strugi, s katero je bil obsojen zaradi krive prijave kaznivega dejanja, odločba sodnika za prekrške itd.), ki jih je tožnik sam vložil v upravni spis, po presoji pritožbenega sodišča kažejo na pravilno presojo sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke o neverodostojnosti tožnikovih razlogov, na katere se sklicuje v svoji prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil za zavrnitev tožnikove prošnje za azil v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka v upravnem sporu. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče zavrača na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS kot nedopusten, saj dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo samo v sodnem postopku, pač pa ga je ugotovilo na podlagi podatkov iz upravnih spisov tožene stranke. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.