Jedro

Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 8. 11. 2016 in 8. 6. 2016 ter da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in priznajo pravice iz te kategorije invalidnosti od 19. 1. 2016 dalje. Tožnica krije svoje stroške postopka, ki so nastali pred odločbo o BPP sama. Stroške, ki so nastali po datumu odločbe o BPP krije proračun.

Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije ter izvedenskega mnenja izvedenskega organa - Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugotovilo, da pri tožnici do izdaje dokončne odločbe z dne 8. 11. 2016 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in je pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti ter je sposobna za svoje delo v skrajšanem 4-urnem delovnem času na delovnem mestu z omejitvami, kot so navedene v mnenju invalidske komisije I. stopnje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je podana bistvena kršitev postopka, ker tožnici ni bila dana možnost zaslišanja. Tožnica bi izpovedala glede svojih zdravstvenih težav in da se ji je zdravstveno stanje od leta 2011 dalje poslabšalo. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu, da se izvede dokaz s pribavo izvedeniškega mnenja revmatologa, ki je edini pristojen in merodajen za oceno delazmožnosti glede bolezni tožnice - fibromialgije. Sodišče je nekritično sledilo navedbi izvedenca, ki je v izdelanem izvedeniškem mnenju le povzemal posamezne izvide. Te je pavšalno, brez ustreznih strokovnih argumentov, zavračal z navedbo, da so pristranski in v korist tožnice. Izvedenec na zaslišanju tudi ni znal odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica od leta 2011 sploh opravljala kakršnokoli delo ali pa je bila ves čas odsotna in v bolniškem staležu. Tožnica glede na svoje zdravstveno stanje objektivno ni sposobna za nobeno pridobitno delo, glede na potek zdravljena tudi ni pričakovati, da bi prišlo do morebitnega izboljšanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki v 63. členu določa, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V skladu z določbo prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. 6. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožnica s strani tožene stranke večkrat obravnava v invalidskih postopkih in je po odločbi z dne 1. 3. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem delu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 24. 1. 2011 dalje. Tožnica je zmožna delo opravljati z omejitvami dvigovanje in prenašanje bremen nad 5 kg, brez pogoste hoje po stopnicah, kot npr. strežnica z omejitvami, glede na opis delovnega mesta z dne 24. 1. 2006. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja, da je ta tožnico pred izdelavo mnenja osebno pregledala in na podlagi tega ter celotne razpoložljive dokumentacije iz upravnega in sodnega spisa ter zdravstvenega kartona podala mnenje, da pri tožnici do izdaje dokončne odločbe 8. 11. 2016 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Pri tožnici je bil leta 2005 opravljen striping desne noge, na njej je bila dvakrat operirana leta 2010 nevroliza ter leta 2011 odstranitev nevrinoma in revizije v repozicijo živca v mišičevje. Tožnica se zdravi pri ortopedu, ki ugotavlja degenerativne spremembe in foraminalno stenozo L3-L4. Zdravi se v ambulanti za terapijo bolečine, uspeh je slab. Tudi po fizioterapiji ni bistvenega izboljšanja. Ugotovljena je fibromialgija s kroničnim bolečinskim sindromom. Ni ugotovljene potrebe po operativnem zdravljenju. V zadnjem obdobju je bila pregledana pri internistu zaradi stenokardij, vendar je EKG enak tistemu iz leta 2012. V protibolečinski ambulanti je prejemala blokado. Fiziater v zadnjih izvidih meni, da gre za kronični bolečinski sindrom. Urolog je odstranil merselinsko mrežico iz sečnega mehurja, del jo je še ostal. Psihiater opisuje utrujen in izčrpan videz, depresivno razpoloženje, stalno prisotne bolečine, brezvoljnost, anergijo, slabo spanje. Tireolog opisuje evtirotično multinodozno golšo. Ob osebnem pregledu na IK ugotavljajo omejeno gibljivost vratne hrbtenice za četrtino, ledvene za polovico. Lasague je negativen, hipestezije L5 levo, brez motoričnih izpadov. V ospredju je fibromialgija s kroničnim bolečinskim sindromom in somatizacijska motnja. Ortoped je po osebnem pregledu menil, da je gibljivost letom in neaktivnosti primerna. Ugotavlja bolečnost vseh tipičnih točk za fibromialgijo ter senzorične motnje kožnega živca v predelu levega kolena, ki se kaže s parestezijami in slabšim občutkom za dotik. S psihiatričnega stališča je ugotovljeno, da pomembne aksioznosti ni opaziti, da pa je motivacija za življenjske aktivnosti znižana. Mišljenje je preprosto, slabše razgibano, usmerjeno vase, prisotne so motnje spanja. Pomembnih kognitivnih odstopanj ni opaziti. Je pa prisotna izrazita somatizacija v smislu difuznih vse telesnih bolečin. Tudi izvedenec MDPŠ je menil, da so razbremenitve od 24. 1. 2011 še nadalje ustrezne in ni utemeljenih zdravstvenih razlogov za oceno pridobitne nezmožnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca specialista revmatologa, saj ta dokaz ne bi v ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve. Na podlagi kliničnega vtisa bi verjetno potrdil samo diagnozo fibromialgije, ki pa ni sporna in je bila v okviru delazmožnosti tožnice tudi v celoti upoštevana. Iz zdravstvene dokumentacije tudi ne izhaja, da bi se tožnica zdravila pri revmatologu. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju tožnice, saj bi ta po navedbi pooblaščenca le izpovedala o svojem zdravstvenem stanju o tem pa že obstaja kronološko povzeta medicinska dokumentacija. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče šteje, da ni podana kršitev postopka kot ga navaja pritožba.

8. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, zakaj šteje izvedensko mnenje izvedenskega organa ter izpoved zaslišanega člana izvedenskega organa za verodostojno in je tudi ustrezno pojasnilo, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter sodno izvedenskimi mnenji.

9. Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.