Jedro

Tožena stranka je z odločbo tožnici dokončno odmerila starostno pokojnino. Odločba, ki je postala pravnomočna, je tudi v celoti nadomestila začasno odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala v postopku pred sodiščem. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnico nima več nobenih pravnih posledic. Tožnica je tako pravni interes v tem socialnem sporu izkazovala le do izdaje dokončne odločbe. Od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot pa ji gre na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe. Zato je potrebno tožničino tožbo zoper začasno odločbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) razveljavi in se v tem delu tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2010 in št. ... z dne 21. 4. 2010. Nadalje je razsodilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 973,76 EUR od 1. 5. 2010 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko od že izplačanih zneskov starostne pokojnine do višine novo odmerjene starostne pokojnine v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zamudnih obresti od plačanih pokojnin od 31. 5. 2010 dalje.

Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in III. točko izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka z začasno odločbo z dne 21. 4. 2010 tožnici priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 943,65 EUR na mesec od 1. 5. 2010 dalje. Začasna odločba je bila tožnici izdana zaradi tega, ker še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2009. Zoper navedeno začasno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 5. 8. 2010. Z odločbo z dne 20. 8. 2010 je nato tožena stranka odločila o glavni stvari in dokončno določila višino starostne pokojnine. S to odločbo je bila tudi nadomeščena začasna odločba z dne 21. 4. 2010. Odločeno je bilo, da se že izplačani zneski poračunajo. Navedene odločbe tožnica ni izpodbijala in zoper njo ni vložila rednega pravnega sredstva tako, da je odločba postala pravnomočna. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnico nima več pravnih posledic. Tožnica je pravni interes v tem socialnem sporu izkazovala le do izdaje dokončne odločbe z dne 20. 8. 2010. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot ji gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 20. 8. 2010. Tožnica tako ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, kar izhaja tudi iz sodne prakse, kot npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 446/2008 z dne 7. 9. 2010 ter sklepi pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2011 z dne 10. 3. 2011, Psp 424/2011 z dne 22. 12. 2011 in sodba pritožbenega sodišča opr. št. Psp 300/2011 z dne 15. 9. 2011. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo tožbo v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v zvezi z določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) zavreči, saj ni več podlage za presojo zakonitosti izpodbijane začasne odločbe z dne 21. 4. 2010 v zvezi z odločbo z dne 5. 8. 2010. Po mnenju tožene stranke je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in sicer 274. člen ZPP ter 63. člen ZDSS-1 v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP. Očitek sodišča, da ni razviden razlog zakaj je tožena stranka izdala začasno odločbo je nepravilen. Odločba z dne 21. 4. 2010 je bila označena in izdana kot začasna. Tožena stranka je nato dne 20. 8. 2010 tudi izdala dokončno odločbo na podlagi 47. člena ZPIZ-1. Ker je odločba z dne 20. 8. 2010 postala pravnomočna, zato za rešitev sporne zadeve tudi ni relevantno izvedensko mnenje sodne izvedenke. Na vse navedeno je tožena stranka opozorila tudi na glavni obravnavi in sodišču tudi že predlagala, da tožbo zavrže. V kolikor pa bi sodišče menilo, da je tožnica s tem, ko je na glavni obravnavi dne 21. 2. 2013 prvič navajala odločbo z dne 20. 8. 2010, to odločbo tudi izpodbijala, pa bi moralo sodišče takšno „tožbo“ zavreči, saj niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo pravic po določbi 63. člena ZDSS-1. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče I., II. in III. točko izreka spremeni tako, da tožbo tožnice v celoti zavrže oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je pravočasno posredovala vse dokaze o prejetih plačah in plačanih prispevkih za sporno leto. V zakonitem roku se je tudi pritožila zoper začasno odločbo. Vse kar se je dogajalo pred 21. 2. 2013 so bile pritožbe na izračun pokojnine in sicer za neupoštevane plačane prispevke za leto 1995. V kolikor tožena stranka ne bo izpolnila obveze, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, bo zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP, taka odločitev pa je bistveno vplivala na zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 5. 8. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice vloženo zoper prvostopenjsko začasno odločbo št. ... z dne 21. 4. 2010. Z navedeno začasno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 943,65 EUR na mesec od 1. 5. 2010 dalje. Tožnica je s tožbo uveljavljala, da se ji pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi plačani prispevki za leto 1995 in da se ji prizna pokojnina v višjem znesku. Z odločbo opr. št. ... z dne 20. 8. 2010 je tožena stranka odločila o glavni stvari in dokončno odmerila starostno pokojnino. Odločeno je bilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 971,31 EUR na mesec od 1. 5. 2010 dalje. S citirano odločbo je tožena stranka obenem odločila, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 21. 4. 2010 ter da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo. Iz vročilnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da je bila navedena odločba tožnici vročena 26. avgusta 2010. Tožnica zoper odločbo ni vložila rednega pravnega sredstva, tako da je odločba postala dokončna in pravnomočna.

Tožena stranka je z odločbo z dne 20. 8. 2010 tožnici dokončno odmerila starostno pokojnino. Odločba, ki je postala pravnomočna, je tudi v celoti nadomestila začasno odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala v postopku pred sodiščem. Začasna odločba zato več ne obstaja in za tožnico nima več nobenih pravnih posledic. Tožnica je tako pravni interes v tem socialnem sporu izkazovala le do izdaje dokončne odločbe z dne 20.8. 2010. Od pravnomočnosti te odločbe dalje pa si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot pa ji gre na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe z dne 20. 8. 2010. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah, ki jih navaja tudi tožena stranka v pritožbi, mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, zato imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke uspeh v postopku pomenil določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogla doseči. Kadar pa si tožeča stranka s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. Ker sodišče tožbe ni zavrglo, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba je nezakonita, saj bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavreči. Po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na naravo ne more samo odpraviti. V obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima v 6. alinei 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (2. odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitev določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev opisane kršitve postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe 2. odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihovo značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo in če narava kršitve to dopušča ne more biti ovir, da bi takšno kršitev tudi lahko odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba Ljubljana, 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka izreka) razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.