Jedro

Bistvo te pravde je v ugotovitvi, ali je tožnica zakonita dedinja po pokojnem I. V., njena umestitev v enega od zakonskih dednih redov (na podlagi ugodilne sodbe) pa je v pristojnosti zapuščinskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženki morata tožnici v 15 dneh povrniti 268,80 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajala med tožnico A. M. in I.V., bratom toženk T. B. in M. Z., zunajzakonska skupnost, zaradi česar tožnici pripada pravica dedovati po njem. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo potrdilo.

Toženki sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo (ki ta jo znotraj zakonskega roka še dopolnili). Uveljavljata vse revizijske razloga iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ter predlagata njeno spremembo s spremembo ugodilne sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilno. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS 14/89 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR) ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Da je zunajzakonska zveza pravno priznana, to je po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, morajo biti torej izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta življenjska skupnost mora trajati dalj časa in ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza med njima neveljavna. Pravna posledica z zakonsko zvezo izenačene zunajzakonske skupnosti je med drugim tudi dedna pravica: po določbi drugega odstavka 12. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD) moški in ženska, ki živita v zunajzakonski skupnosti, dedujeta drug po drugem kot zakonca.

V konkretnem primeru se ni trdilo, da bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza med tožnico in I. V. neveljavna, pred nižjima sodiščema pa je bilo ugotovljeno, da je njuna življenjska skupnost trajala od leta 1998 do smrti I. V. septembra 2002, kar nedvomno ustreza pravnemu standardu "daljšega trajanja" iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR. Zato je pomembno še, ali so skupno življenje partnerjev obeleževale takšne značilnosti oziroma vsebine, da ga je mogoče subsumirati pod (nadaljnji) pravni standard "življenjske skupnosti" iz iste zakonske določbe. Da bi bila življenjska skupnost izenačena z zakonsko zvezo, mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in pomoči, pri tem pa mora obstajati in biti navzven vidno skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost. In prav okoliščine, ki so pomembne za presojo, ali je šlo v konkretnem primeru za življenjsko skupnost po prvem odstavku 12. člena ZZZDR so bile vir spora med pravdnimi strankami pred nižjima sodiščema in jim je namenjen pretežni del revizije.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem po izvedbi številnih dokazov ter skrbni oceni vsakega od teh dokazov posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP) ugotovilo: da je skupnost tožnice in I. V., ki se po bistvenih karakteristikah ni razlikovala od zakonske skupnosti in jo je kot tako dojemala tudi okolica, temeljila na medsebojni čustveni navezanosti, spoštovanju in zaupanju ter svobodni odločitvi živeti skupaj; da sta prebivala skupaj in imela skupno gospodinjstvo, v katerem sta skupno krila vsakodnevne potrebe; da je tožnica za V. skrbela v bolezni; da je med njima obstajala ekonomska skupnost. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve, ki sta jih toženki izpodbijali s pritožbo, sprejelo kot pravilne, revizijsko pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano. Zato ni moglo upoštevati vseh tistih trditev, ki sta jih toženki nanizali v četrtem odstavku na 3. strani, v prvih treh odstavkih na 4. strani revizije in v prvih treh odstavkih na 2. strani dodatka k reviziji, ker, čeprav revidentki z njimi utemeljujeta domnevno (z zatrjevanim nasprotjem v sodbah obeh nižjih sodišč med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki) zagrešeno absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v resnici nedvomno pomenijo grajo ocene posameznih dokazov in na njih temelječih dejanskih zaključkov o okoliščinah, ki so podlaga presoji nižjih sodišč o tem, da je med tožnico in sedaj pokojnim bratom toženk obstajala življenjska skupnost, kakršna je pogoj za pravno priznano zunajzakonsko skupnost in sugerirajo zaključke, ki bi takšno presojo po njunem prepričanju izključili (na primer o tem, ali sta se nameravala poročiti ali ne; ali se je tožnica k partnerju preselila spomladi ali kasneje v letu 1998; ali sta bili čustvena navezanost in odločitev za skupno življenje obojestranski; ali je bilo spoštovanje med partnerjema vzajemno ter ali sta si zaupala in si pomagala).

Tudi preostale procesne kršitve revidentki uveljavljata neutemeljeno. Tako trdita, da je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno procesno kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ker na zahtevo pritožbe ni sankcioniralo ravnanja prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, čeprav sta toženki spremembi tožbe nasprotovali; menita, da bi moralo sodišče o njunem ugovoru najprej odločiti in da je bila z opustitvijo takšne odločitve kršena določba 185. člena ZPP. Pri tem prezreta, da objektivne spremembe tožbe v resnici sploh ni bilo. Iz spisa je razvidno, da je tožnica v tožbi zahtevala ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti in pravice dedovati v drugem dednem redu, v vlogi, ki je tožbi neposredno sledila in je bila toženkama zato vročena skupaj s tožbo, pa je zahtevek ponovila, a brez navedbe dednega reda dedovanja. Zahtevka nedvomno ni povečala, mu dodala novega ali spremenila njegove istovetnosti (drugi odstavek 185. člena ZPP), pač pa ga je kvečjemu skrčila, kar ne šteje za spremembo (tretji odstavek istega člena), je pa skladno z materialnim pravom: bistvo te pravde je v ugotovitvi, ali je tožnica zakonita dedinja po pokojnem I. V., njena umestitev v enega od zakonskih dednih redov (na podlagi ugodilne sodbe) pa je v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Nadalje tožnici nižjima sodiščema neutemeljeno očitata, da se nista opredelili do odklonitve pričanja po tožnici predlagane priče J. V. ter do izpovedb prič M. P. (o obstoju darilne pogodbe med I. V. in toženkama) in J. P. (o izjavi V., da bo šel v zvezi s tožničino navzočnostjo na kmetiji na "socialno" v Š.) oziroma da o navedenem v sodbah ni razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je dokazni predlog za zaslišanje priče J. V. umaknila, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v drugem odstavku na 2. strani svoje sodbe, pritožbeno pa je (na revizijskemu enak) očitek odgovorilo v tretjem odstavku na 5. strani sodbe. Izpovedi prič J. P. in M. P. je prvostopenjsko sodišče povzelo in (vsako zase in v povezavi z drugimi dokazi) ocenilo v zadnjem odstavku na 5. strani in v prvem odstavku na 6. strani sodbe, drugostopenjsko pa je na pritožbene trditve v zvezi s tema dokazoma odgovorilo v tretjem in četrtem odstavku na 4. strani sodbe. Končno je neutemeljena tudi trditev, da nižji sodišči nista pravilno ocenili "izjave stanodajalca" z dne 20.3.2001: najprej zato, ker je ocena dokaza konstitutivni element dejanskih ugotovitev, ki jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP); dodatno pa tudi zato, tega listinskega dokaza sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo, ker je bil, kot je pojasnilo v drugem odstavku na 2. strani sodbe, predlagan po izteku rokov iz 286. člena ZPP.

Ker je revizija toženk iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Zato je moralo odločiti tudi o stroških revizijskega postopka, kar je storilo skladno z določbami prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP, tožničine stroške pa je odmerilo po odvetniški tarifi.