Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor tožeče stranke, da v zadevi ni dopustno izdati dopolnilnega gradbenega dovoljenja, ker še ni bilo izdano enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo hitre ceste Koper - Izola, ni utemeljen. Upoštevaje določbo drugega odstavka 67. člena ZGO-1 se namreč za graditev infrastrukturnih objektov, kar hitra cesta gotovo je, lahko izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta, oziroma za izvedbo posameznih del, kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Celje, izdala dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo hitre ceste Koper – Izola, s katerim je dopolnila delno gradbeno dovoljenje št. 35105-129/2006 PK/VML z dne 13. 5. 2008 za posege v prostor na izolski strani trase hitre ceste s spremljajočimi komunalnimi ureditvami od km 3.020 do km 3,320 tako kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo investitorju dne 13. 5. 2008 izdano delno gradbeno dovoljenje št. 35105-129/2006 PK/VML za gradnjo hitre ceste Koper – Izola od km 3,020 do km 3,320 (območje posebnih ureditev). Investitor do izdaje navedenega dovoljenja ni predložil vseh dokazil o pravici graditi na zemljiščih, zato upravni organ ni odločil o delu zahtevka investitorja, ki se nanaša na gradnjo komunalnih vodov izven trase hitre ceste. Investitor je po izdaji delnega gradbenega dovoljenja, svojo vlogo dopolnil z manjkajočimi dokazili o pravici graditi in projekti PGD in zaprosil za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja.
Upravni organ je ugotovil, da je investitor predložil vse listine, ki so pogoj za izdajo izpodbijane odločbe, da so načrte za pridobitev dopolnilnega gradbenega dovoljenja izdelale pravne osebe, ki izpolnjejo z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predpisane pogoje za projektanta; da imajo načrti za pridobitev dopolnilnega gradbenega dovoljenja vse z zakonom predpisane sestavine, ter da je zahtevek investitorja v skladu z veljavnim izvedbenim prostorskim aktom. Nadalje je ugotovil, da je investitor izkazal, da ima pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so predmet izpodbijane odločbe (navedena v točki 1. izpodbijane odločbe). Kot dokazila o pravici graditi je upravni organ v skladu s 56. členom ZGO-1 upošteval-stanje v zemljiški knjigi, če je lastninska ali služnostna pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni premičnini že vpisana in notarsko overjenje služnostne pogodbe, sklenjene z lastniki zemljišč na katerih je predvidena gradnja in druge listine, ki v skladu s 54. členom Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP) izkazujejo pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.
V zvezi z navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na potek trase električnih vodov in vodovoda po njenih zemljiščih ugotavlja, da iz projektne dokumentacije izhaja, da je gradnja vodovoda in električnih vodov predvidena na zemljiščih tožeče stranke, za katera je investitor izkazal pravico graditi (odločba o poravnavi št. 352-287/2007 z dne 29. 11. 2007 in vpisana služnost v zemljiški knjigi). V zvezi z zatrjevanimi odstopanji od načrtovanega posega v času gradnje, ki jih je uveljavljala tožeča stranka na javni obravnavi dne 11. 7. 2011 pa je navedla, da navedena odstopanja od načrtovanega posega niso predmet tega upravnega postopka.
Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da za izdajo izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja ni zakonske podlage, saj investitorju gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano. Ker za določen poseg očitno ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, tudi ni podlage za njeno dopolnitev, zato izpodbijana odločba ni v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZGO-1. Ugovarja ugotovljenemu dejstvu, da naj bi investitor sklenil notarsko overjene služnostne pogodbe za parcele tožeče stranke, na katerih je predvidena gradnja. Na ustni obravnavi dne 11. 7. 2011 je bila sicer seznanjena s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja samo za parceli 283/3 in 282/4 k.o. A., ne pa tudi za druge parcele, ki izhajajo iz nezakonitega izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, saj za njeno izdajo ni bilo zakonske podlage.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Podrobno obrazlaga, s katerimi dokazi je investitor izkazal pravico graditi. V zvezi zatrjevanjem tožeče stranke, da je bila seznanjena le s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja za parc. št. 283/3 in 282/4 k.o. A. pa navaja, da iz zapisnika o ustni obravnavi št. 35105-129/2006 z dne 11. 7. 2011 izhaja, da je bila tožeča stranka, kot stranski udeleženec, v postopku seznanjena z vsemi projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2013 prereka vse navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in navaja, da je temeljni dokument, ki dopušča zakonito izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja predhodno pridobljeno veljavno gradbeno dovoljenje, ki ga tožena stranka ni pridobila, zato v zadevi ni bilo pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nedvomno izhaja, da tožena stranka vodi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za hitro cesto Koper – Izola. V postopku je bilo izdanih več delnih gradbenih dovoljenj, med drugim tudi delno gradbeno dovoljenje, št. 35105-129/2006-PK/VML z dne 13. 5. 2008, ki se nanaša na gradnjo navedene ceste od km 3,020 do km 3,320. Predmet izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja je dovoljenje za gradnjo komunalnih vodov za potrebe hitre ceste na navedenem odseku in sicer za vode V 17 (vodovod), SN 8 (elektrika) in NN 2 (elektrika).
Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da je gradnja komunalnih vodov, ki so predmet izpodbijane odločbe predvidena na zemljiščih parc. št. 283/3, 284/5 in 258 vse k.o. A., ki so last tožeče stranke (na zemljiščih parc. št. 284/3 in 284/5 k.o. A. gradnja vodovoda V 17, na zemljiščih s parc. št. 284/5 in 258 k.o. A. pa gradnja električnega voda NN 2) na katerih je investitor izkazal pravico graditi, saj je pri navedenih parcelah v zemljiški knjigi vpisana služnost v korist investitorja.
Ugovor tožeče stranke, da v zadevi še ni bilo izdano enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo hitre ceste Koper – Izola ni utemeljen. Upoštevaje določbo drugega odstavka 67. člena ZGO-1 se za graditev infrastrukturnih objektov, kar hitra cesta gotovo je, lahko izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta, oziroma za izvedbo posameznih del. Za infrastrukturne objekte tako ZGO-1 izrecno dovoljuje, gradnjo po delih in izdajo delnih gradbenih dovoljenj, ki ga je v konkretnem primeru v skladu z določili ZGO-1 dne 13. 5. 2008 izdala tožeča stranka.
Glede na to, da z delnim gradbenim dovoljenjem, ki se dopolnjuje ni bilo odločeno o celotnem predlogu tožeče stranke (izdaja gradbenega dovoljenja za celotni odsek od km 3,020 do km 3,320), je tožena stranka pravilno v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdala izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje za gradnjo komunalnih vodov, s katerim je odločila o celotni gradnji hitre ceste Koper – Izola od km 3,020 do km 3, 320. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo dopolnilne odločbe neutemeljeni.
Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.