Jedro

V tožnikovem primeru je treba upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna solidarno tožniku v roku 8 dni obračunati za mesece: oktober 2015 znesek v višini 4.095,92 EUR bruto, za november 2015 znesek v višini 4.067,00 EUR bruto in december 2015 znesek v višini 3.588,82 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati pripadajočo neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče razsodilo, da je drugi toženec dolžan tožniku v roku 8 dni obračunati za meseca januar 2016 znesek v višini 3.204,00 EUR bruto in februar 2016 znesek v višini 2.410,22 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati pripadajočo neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navajata, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko ni strogo upoštevalo pogodbe o zaposlitvi in s tem dogovorjene zneske ter število opravljenih ur in ko ni ločilo obdobja do konca leta 2015 in po tem datumu prestrukturirano firmo. Vsaj do konca leta 2015 bi moralo sodišče upoštevati slovensko zakonodajo in šele po 1. 1. 2016 E. zakonodajo v tujini. Ne strinjata se z izračunom razlike v plači in menita, da temelji na napačnih predpostavkah. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko število ur, ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju. Navajata, da sodišče neobrazloženo verjame celotni izpovedi tožnika, da je delal 12 ur, čeprav iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je delal največ 8 ur dnevno. Tožnik je izpovedal, da je bil prisoten ob obisku inšpektorice, ko je bilo rečeno, da se bo delalo 8 ur. Poleg tega je bil seznanjen z zapisniki o prisotnosti na delu, ki so bili narejeni s strani A.A. in B.B.. Dejansko število opravljenih ur je potrdil tudi toženec. Sodišče ni upoštevalo izpovedi A.A. in C.C., ki sta povedala, da se je ob evidenci ur izvajala praksa o "izplačilu na roke". Tako bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnik za opravljeno delo dobil plačano vse. Sodišče upošteva poročilo podjetja D., ki se ne more enačiti z opravljenimi urami in dejanskim delovnim časom, ki je bil dogovorjen med strankami. Družba je vodila registracijo celotnega območja, kar je pomenilo bivalni prostor, v okviru katerega se je izvajala dejavnost in je bil delovni čas krajši kot celotno bivanje na tem prostoru. Nadalje navajata, da je sodna izvedenka izračunala določene zneske, ki pa ob neupoštevanju dokaznega postopka in navedb tožencev predstavjajo konstrukt. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil tožnik zaposlen 40 ur tedensko z določeno bruto plačo. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče nepravilno zaključilo, da je bila 4. pripravljalna vloga podana prepozno. Sodišče je kot zadnji dan za vložitev vloge določilo datum 10. 6. 2018, pri tem pa ni upoštevalo, da je bil zadnji dan nedelja. Tako je vloga, ki sta jo toženca priporočeno na pošto oddala naslednji dan, to je v ponedeljek 11. 6. 2018, pravočasna. Ker sodišče ni upoštevalo navedb iz te vloge, je to vplivalo na pravilnost sodbe. Priglašata stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožencev in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Toženca v pritožbi sicer utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o prekluziji, ko ni upoštevalo 4. pripravljalne vloge tožencev, vendar ta kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz listin v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencema kot zadnji dan roka za podajo pripomb na podano izvedensko mnenje določilo 10. 6. 2018. Toženca sta pripombe na izvedensko mnenje podala v 4. pripravljalni vlogi, ki sta jo oddala priporočeno na pošto dne 11. 6. 2018, kar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo kot prepozno. Glede na to, da je bil zadnji dan roka nedelja, se v skladu z določbo četrtega odstavka 111. člena ZPP rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. To pa pomeni, da je vloga, ki sta jo toženca priporočeno oddala na pošto naslednjega dne, 11. 6. 2018, pravočasna. Tudi sicer pripombe in ugovori zoper izvedensko mnenje niso dokazni predlogi in navedbe, pač pa dokazni ugovori, ki niso vezani na določeno fazo postopka. Pravila o prekluziji, določena v 286.a členu ZPP, jih zato ne zadenejo.1 Ta kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj toženca v tej vlogi nista imela pripomb na sam izračun sodne izvedenke, temveč sta izrazila predvsem svoje nestrinjanje s predpostavkami za izračun razlike v plači, ki jih je določilo sodišče prve stopnje, to je zlasti v zvezi z upoštevanjem evidenc E. podjetja v tujini o tožnikovi prisotnosti na gradbišču in v zvezi z upravičenostjo tožnika do dodatka za ločeno življenje. Do teh navedb, ki sta jih toženca sicer podala že tekom postopka, pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v sodbi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožencev, kot od svojih delodajalcev, uveljavljal izplačilo razlike v plači za obdobje od oktobra 2015 do februarja 2016, ko je opravljal delo v F. tujini. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin, odločilnih za presojo, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pri tem je pravilno upoštevalo zlasti določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, 21/2013 in nadalj.), ki se nanašajo na položaj delavcev, začasno napotenih na delo v tujino. Odločitev je v skladu z določbo 209. člena ZDR-1, zlasti z odločbo predzadnje alineje prvega odstavka tega člena, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi (za opravljanje dela v tujini) vsebovati določila o načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje. Po tej določbi, ki je skladna z Direktivo 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva), se delavcem, napotenim na delo v tujino, zagotavlja minimum pravic države, v katero so napoteni na delo, če so za delavce urejene ugodnejše kot pravice v državi.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 10. 2015 do 25. 10. 2015 zaposlen pri prvemu tožencu, nato pa v obdobju od 26. 12. 2015 do 22. 2. 2016 pri drugemu tožencu kot prevzemniku prvega toženca in da je delo v celotnem obdobju zaposlitve opravljal na gradbišču v F. tujini. Tožnik je pri obeh delodajalcih opravljal isto delo pod istimi pogoji. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 801,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v F. tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši. Tožnik je zatrjeval, da je zanj ugodnejše E. pravo v tujini kot bi bilo slovensko pravo, zato je sodišče prve stopnje o njegovih denarnih zahtevkih (iz naslova plače, nadur...) odločilo v skladu z E. pravom v tujini. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe za gradbeništvo, ki je v spornem obdobju veljala v F. tujini. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje šele za obdobje po 1. 1. 2016 uporabiti E. pravo v tujini, so neutemeljene, saj je za presojo prikrajšanja pri plači bistvena ugotovitev, da je tožnik v času zaposlitve pri obeh delodajalcih delo opravljal v F. tujini, pri čemer statusnopravna oblika delodajalca ni pravno relevantna.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem iz naslova razlike v plači v spornem obdobju utemeljeno oprlo na izračun sodne izvedenke za ekonomijo - plačilo za delo G.G., ki je izvedensko mnenje podala jasno, prepričljivo in strokovno. Izračun sodne izvedenke temelji na podatkih iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2015 in podatkih o prisotnosti tožnika na gradbišču v F. tujini, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo od podjetja d., ki je v spornem obdobju vodilo evidenco tožnikove prisotnosti na gradbišču. Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki pravilno naložilo tudi izračun nadomestila za ločeno življenje, glede na to, da je bil ta med strankama izrecno dogovorjen v 7. členu pogodbe o zaposlitvi.

10. Toženca v pritožbi navajata, da ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanskem številu opravljenih ur v vtoževanem obdobju nima podlage v izvedenih dokazih in da je sodišče neobrazloženo verjelo tožnikovi izpovedi, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o dejanskem številu ur, ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju, to je 12 ur na dan, ni sprejelo zgolj na podlagi tožnikove izpovedi, temveč tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov. Pojasnilo je, zakaj je v zvezi s številom opravljenih ur verjelo tožniku in ne tožencema in zakaj je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem evidenc E. podjetja v tujini o tožnikovi prisotnosti na gradbišču, zaključilo, da je tožnik tudi dejansko dnevno delal 12 in ne zgolj 8 ur. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja.

11. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati predloženih evidenc, ker te ne izkazujejo dejanskega števila opravljenih delovnih ur, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje jih je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo, saj gre za uradno evidenco E. podjetja v tujini o prisotnosti tožnika na gradbišču, poleg tega pa te v celoti potrjujejo tožnikove navedbe o opravljenih urah v vtoževanem obdobju in so skladne tudi z obračunom plač, ki so razvidni iz predloženih listin (priloga A9). Okoliščine, da naj bi E. podjetje v tujini vodilo registracijo celotnega območja, ki naj bi predstavljalo bivalni prostor, v okviru katerega se je izvajala dejavnost in naj bi bil zato delovni čas krajši, pa v postopku niso dokazane, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

13. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Tako odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2016 z dne 20. 5. 2016.