Jedro

Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4959/2012, z dne 18.1.2012, v veljavi tudi v 1., 2. in 3. točki izreka sklepa (pravilno: v 1. in 3. točki izreka, saj je bila 2. točka sklepa že pravnomočno razveljavljena s sklepom izvršilnega sodišča z dne 13.3.2012), kar pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.705,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2011 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 923,55 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je očitala, da je sledilo izpovedi direktorja tožeče stranke R.V., pri tem pa ni pojasnilo, zakaj bi bila njegova izpoved glede obstoja dogovora bolj prepričljiva od izpovedi priče A.D., ki je dogovor o obračunanih delih zanikala. Pri tem je sodišče, ki je vpogledalo tudi v spis XII Pg 1260/2012, spregledalo, da je R.V. v obeh gospodarskih sporih sprva zatrjeval, da se je za dela na sestanku maja 2011 dogovarjal z direktorjem tožeče stranke, ki ga sprva ni niti imenoval, nato pa navedel, da gre za E.D., katerega naj bi poznal že 15 let. A.D., direktorica komerciale pri toženi stranki, pa je na zaslišanju izpovedala, da je E.D. njen mož, in da je bil pri toženi stranki vodja tehnične službe in nikoli njen direktor, kar je nenavadno, da bi po 15-ih letih poznanstva tožeča stranka ne vedela. Tudi glede poslovanja z družbo I. d.o.o. je A.D. v obeh gospodarskih sporih sprva pomotoma navedla (in nato izpoved popravila), da naj bi s tožečo stranko poslovali v letih 2003 in 2005, kar sedaj napačno povzema tudi sodišče prve stopnje, saj je bila tožeča stranka ustanovljena šele leta 2009. Očitno so z R.V. sodelovali le kot lastnikom firme I. d.o.o., ostalo pa vse z E.R.. Tako so navedbe sodišča v 19. točke sodbe, da je A.D. izpovedala, da so s tožečo stranko sodelovali v letih 2003 in 2005, protispisne. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da so sodelovali izključno z E.R. oziroma z družbo njegovega sina S. d.o.o., kar je potrdil tudi E.R., temu pritrjujejo tudi priložena dobavnica, dogovori o izvedbi del in prevzemnica blaga. R.V. je izpovedal, da so te listine prihajale po faxu oziroma so jih komercialisti tožene stranke izročali E.R. ali njemu osebno na sedežu, za kar pa ni predložil nobenih dokazov. Vendar je sodišče kljub temu njegovi izpovedbi sledilo, čeprav je R.V. sam izpovedal, da komercialistov tožene stranke ne pozna. Pri tem sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče A.D., ki je izpovedala, da so te listine izročali izključno E.R., kar je slednji sam tudi potrdil. Tudi S.R. je izpovedal, da je šlo za dogovor med njegovim očetom Er.D. in E.D., pri zatrjevanih domnevnih dogovorih s tožečo stranko pa ni sodeloval. R.V. tudi ni vedel povedati ničesar o izvajanju konkretnega vzdrževalnega dela, tako tudi ne, v katerih prostorih se je delalo, v kolikih nadstropjih, kakšna so bila navodila, ipd.. Malo verjetno je, da če bi bil nekdo resnični izvajalec posla, ga po opravljenih delih ne bi zanimalo niti, kako je bilo delo opravljeno. A.D. je tudi izpovedala, da nikoli ne delajo prek nekoga drugega, ampak sami najdejo podizvajalca, ali pa delo opravijo s svojimi delavci. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da če so menili, da je lastnik družbe E.R., to še ne potrjuje navedbe, da tožeče stranke niso poznali. Tudi iz vsebine vtoževanega računa in računov iz gospodarskega spora XII Pg 1260/2012 ni nikjer razvidno, da gre za podjetje R.V., prav tako pa sta imeli tako tožeča stranka kot družba S. d.o.o. in R. d.o.o. sedež na istem naslovu, na T. Ljubljana. Tako tožena stranka niti po naslovu ni mogla sklepati, da gre za podjetje v lasti nekoga drugega. O domnevnem sestanku v maju 2011 sta izpovedala le R.V. in E.R., ki imata za to nedvomno skupen interes, po drugi strani pa sta E.R. in A.D. potrdila, da sta se o vsem dogovarjala le neposredno tožena stranka in E.R., material je zagotavljala tožena stranka, izvedba del je bila dogovorjena med E.D. in E.R., kar je potrdila tudi priča S.R.. Glede na takšno obliko sodelovanja ni logično, da bi se tožena stranka za delo dogovorila z nekom, ki naj bi bil zgolj nepotreben vmesni člen. Takšen način dela je zanikala tudi že A.D.. S stališčem prvostopenjskega sodišča, da je dejstvo, s kom je tožeča stranka izvajala dela, stvar notranjega razmerja med izvajalcem in njegovimi podizvajalci, se tožena stranka ne strinja. Držalo bi lahko le v primeru, če ne bi bila sporna aktivna legitimacija tožeče stranke. Kdo je bil subjekt konkretnega posla, je pomembno tudi iz fiskalnih razlogov. Direktor tožeče stranke R.V. in E.R. v zvezi s tem zatrjujeta, čemur sledi tudi sodišče, da je do takšne oblike sodelovanja prišlo zaradi finančnih težav družbe S. d.o.o., po drugi strani pa je E.R. v zadevi XII Pg 1260/2012 izpovedal, da s toženo stranko nima odprtih računov. Sodišče prve stopnje toženi stranki očita, da vtoževanih računov ni nikoli zavrnila, kar se očitno nanaša tudi na račune v sporu XII Pg 1260/2012. Tožeča stranka je v obeh postopkih navajala, da je bila prepričana, da je račune izdalo R.evo podjetje. E.R. pa so tudi pozivali, da pride na razgovor, kjer bi se uskladili glede nastale situacije. Ker ima tožeča stranka naslov na T. kot je izpovedala A.D., so tudi mislili, da gre za eno izmed številnih R.evih podjetij. Da ta ni lastnik tožeče stranke, so videli šele ob prejemu tožbe. To velja tudi za dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 2.12.2011, kjer jo je priznavala kot izvajalca „v smislu, da gre zopet za eno izmed podjetij E.R.“. A.D. je tudi izpovedala, da tožeča stranka nima nobene osnove za izstavitev faktur, saj mora kooperant, ki prevzame delo, priti h komercialistu tožene stranke na končni obračun. Očitki sodišča prve stopnje toženi stranki, da je plačilo od naročnikov prejela, tožeči stranki pa računa ni plačala, so zaradi tega, ker R. ni prišel na obračun, neutemeljeni. Tožena stranka je v svojih navedbah večkrat izpostavila, da prikazovanje in obračunavanje DDV ne more dokazovati tega, komu je tožena stranka naročila opravljeno storitev in kdo jo je dejansko opravil. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno odločilo o pravdnih stroških. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, štev. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vse okoliščine v zvezi z dogovorom o izvedbi del med pravdnima strankama ugotovilo na podlagi izčrpno izvedenega dokaznega postopka. Na podlagi celovite dokazne ocene je prvostopenjsko sodišče podrobno, celovito, logično in prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve, zaradi katerih je sledilo tožeči stranki, da je bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko, na podlagi katerega je izstavila račun, ki je predmet tega spora.Tožena stranka teh ugotovitev z izpostavljanjem posameznih izpovedi priče A.D., pa tudi ne z navajanjem dejstev, ki jih v postopku na prvi stopnji ni navajala (337. člen ZPP) ter s sklicevanjem na podatke iz drugega gospodarskega spora, ne more ovreči. Tako se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na izpoved A.D., da nikoli niso delali prek nekoga drugega, in da bodo račune E. R. plačali, ko bo prišel na obračun. Teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj gre za navedbe, ki jih je pritožba temeljila na izpovedi priče, v postopku na prvi stopnji pa ni podala nobenih trditev v tej smeri. Enako velja tudi za sklicevanje tožene stranke na navedbe pravdnih strank in izpovedi prič iz zadeve XII Pg 1260/2012 (npr. kaj je v tistem postopku izpovedala priča E.R.), saj se za vsak sodni spor vodi posebej postopek, v katerem sta stranki dolžni podajati navedbe in predlagati dokaze (ne glede na morebitno podobnost dejanskega stana v obeh sporih). Kot novo in zato neupoštevno dejstvo je pritožba izpostavila tudi, da sta družbi S. d.o.o. in R. d.o.o. imeli sedež na naslovu na T. v Ljubljani, tako da tožena stranka niti po naslovu ne bi mogla sklepati, da gre za podjetje v lasti nekoga drugega.

Za odločitev v predmetni zadevi je ključno dejansko vprašanje, ali je tožena stranka dela naročila tožeči stranki, ali pa jih je naročila E. R.u oziroma njegovemu podjetju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je do naročila prišlo na sestanku (v mesecu maju 2011, na sedežu tožene stranke, v prostorih BTC-ja), kjer je bil prisoten E.R., za tožečo stranko R.V., kot takratni njen direktor, in E.D., kot predstavnik tožene stranke, ki je dela tudi naročil. Od navedenih oseb je sodišče zaslišalo E.R. in R.V., katera sta o tem, da je tožena stranka naročila dela tožeči stranki, E.R. pa bi jih opravljal kot njen podizvajalec, skladno potrdila. Povsem sprejemljivo in tudi življenjsko logično je, da se je sodišče pri odločanju oprlo na izpovedi oseb, ki so bile pri dogovarjanju prisotne. Tretjega udeleženca tega dogovora, E.D., pa tožena stranka ni predlagala za zaslišanje, da bi potrdil njene navedbe, da takšnega dogovora ni bilo. Priča A.D. pri tem dogovarjanju ni bila prisotna, zato bi bilo mogoče njene izjave, na katere se pritožba sicer kot ključne sklicuje, upoštevati zgolj kot indice pri izdelavi celovite dokazne ocene. Z njimi lahko pravdna stranka omaje trditve nasprotne stranke le takrat, kadar le-te niso podprte s trdnimi, življenjsko logičnimi dokazi.

S celovito dokazno oceno, ki jo je prvostopenjsko sodišče v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP naredilo na podlagi ocene vsakega izmed izvedenih dokazov in nato s celovito oceno vseh izvedenih dokazov, upoštevajoč tudi trditve pravdnih strank, povsem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izpoved navedenih dveh udeležencev dogovora o naročilu dela tožeči stranki je povsem logično podprta v dejstvih, ki jih je navajala tožeča stranka in jih je potrdila tudi priča E.R., da je sicer bil izvajalec za takšna dela, kot so bila v konkretnem primeru naročena, vendar so se zaradi blokiranega transakcijskega računa, ki ga je imelo R.evo podjetje, tokrat dogovorili, da se bodo dela opravila prek tožeče stranke. Pri tem ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi imela R.V. in E.R. skupen interes za skladne izpovedbe, saj bi lahko imel R., katerega naj bi po pričanju A.D. imeli pri toženi stranki za izvajalca, povsem drugačne interese za izid pravde kot tožeča stranka. Glede na način pravdanja tožene stranke bi namreč lahko od nje sam pričakoval plačilo za opravljeno delo. Zato je toliko bolj prepričljiva njegova izpoved, da je dela opravljal kot podizvajalec tožeče stranke (katera pa je imela naročilo od tožene stranke). Tega pritožba z izpostavljanjem, da R.V. ni vedel, da E.D. ni direktor tožene stranke, ampak samo vodja tehnične službe, ne more omajati. Enako velja tudi za del izpovedi priče A.D., ki je res izpovedala, da so s tožečo stranko sodelovali v letih 2007 ali 2008 in ne v letih 2003 in 2005, saj takšna protispisnost, četudi je do nje prišlo, na odločitev o zadevi, ni imela nobenega vpliva. Omajati je ne more niti izpostavljena izpoved A.D., da so vse listine (dobavnice, prevzemnice blaga) izročali E.R., kar je glede na dela, ki jih je na objektu opravljal, nenazadnje tudi povsem logično.

Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na iz izpovedi S. R.a iztrgani del, češ da naj bi šlo za dogovor med njegovim očetom Er. in E.D., saj je ista priča potrdila, da so bili na objektu v Š.L. (v zvezi s katerim je izstavljen račun), vsi podizvajalci tožeče stranke, in da jim je tožeča stranka za opravljeno delo tudi plačala. Tega dejstva, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedi te priče, pritožba tudi ne izpodbija.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ki pri obravnavanju pritožbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).