Jedro

Določba 15. člena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 66/96), ni v skladu z ustavnim načelom enakopravnega obravnavanja državljanov oz. načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) v delu, v katerem določa omejitev, da lahko le 15 % zaposlenih strokovnih delavcev, ki izpolnjujejo pogoje za izjemno napredovanje, napreduje za en plačilni razred višje od plačilnega razreda, kot bi ga lahko dosegli v skladu s 1. odst. 14. člena pravilnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "1. Odločba ravnatelja tožene stranke z dne 9.3.1997 o določitvi količnika za določitev tožničine plače, potrjena na svetu tožene stranke 23.4.1997, se razveljavi glede uvrstitve tožnice v plačilni razred s količnikom 3.600, v preostalem pa se zahtevek za razveljavitev odločb (glede ugotovitve, da tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje), zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki razliko med plačo, ki jo je prejemala na podlagi odločbe delodajalca z dne 9.3.1997 in plačo, kot bi jo prejemala na podlagi izrednega napredovanja od 9.3.1997 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prikrajšanja dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 18.850,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča I. stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 9.675,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe ravnatelja tožene stranke z dne 9.3.1997 o razvrstitvi tožnice v plačilni razred, potrjene na svetu tožene stranke dne 23.4.1997, plačilo prikrajšanja pri osebnem dohodku za čas od 9.3.1997 dalje do plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prikrajšanja do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Zoper tako sodbo se je tožnica pravočasno pritožila zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 2.3.1999 je tožnica predložila sodišču dodatno dokumentacijo, ki pa je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker je bila predložena po izteku pritožbenega roka. V pritožbi tožnica navaja, da sta svet zavoda in sodišče prve stopnje sledila navodilu ministrstva za šolstvo in šport, ki odpira občutljiva vprašanja zakonitosti takega ravnanja zavoda. Po mnenju pritožbe bi moral drugostopenjski organ pri delodajalcu, to je svet šole, obrazložiti, zakaj je odločitev ravnatelja šole pravilna in dokončna in ne more biti predmet odločanja sveta zavoda. Svet zavoda in sodišče prve stopnje bi morala ugotoviti, ali je ravnatelj upošteval vse kriterije in šele na osnovi takšnega pregleda vseh kriterijev ugotoviti, ali je bila odločitev pravilna, pri čemer se je tožnica sklicevala tudi na sodbo VS RS, opr. št. U 1028/94 z dne 16.10.1996. Pritožba je delno utemeljena.

Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 66/96), ki je bil pravna podlaga spornima odločbama, predvideva ob prvi razporeditvi strokovnih delavcev v skladu z določili zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94, 13/95 in 36/96) upoštevanje delovne dobe na delovnem mestu in ocene ravnatelja o izpolnjevanju pogojev za napredovanje (11. člen), na drugi strani pa določa v 15. členu omejitev, da je lahko strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje (četrta točka prvega odstavka 26. člena pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede - Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95) uvrščen za en plačilni razred višje od plačilnega razreda, ki bi ga lahko dosegel v skladu s prvim odstavkom 14. čena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede, vendar na ta način ne more napredovati več kot 15 % zaposlenih strokovnih delavcev v javnem zavodu.

V postopku pred prvostopnim sodiščem, kot tudi že v predhodnem ugovornem postopku pri toženi stranki, je bilo ugotovljeno, da je pri toženi stranki izpolnjevalo pogoje za izjemno napredovanje po 15. členu pravilnika osem strokovnih delavcev, zaradi 15 % omejitve pa jih je napredovalo le pet, pri čemer tožnica ni bila uvrščena v višji plačilni razred na podlagi izjemnega napredovanja (količnik 4,23), ampak v plačilni razred 3,600. V nastali situaciji sta si stali nasproti dve načeli. Načelo enakopravnega obravnavanja državljanov, kot del ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in na drugi strani podzakonska določba o dovoljenem deležu oz. procentu zaposlenih z najvišjim plačilnim razredom, ki je imela za cilj preprečiti nekritično priznavanje najvišjih obračunskih osnov delavcem ob prvem uvrščanju v plačilne razrede. Pri konfliktu vsebinsko tako različnih norm je potrebno dati prednost načelu enakopravnega obravnavanja zaposlenih oz. enakopravnega obravnavanja državljanov, kot vidiku ustavnega načela enakosti pred zakonom, pred upoštevanjem administrativne omejitve. Določba 15. člena pravilnika je po oceni pritožbenega sodišča v tem delu nezakonita, saj je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli enakopravnega obravnavanja državljanov, prav tako pa nima podlage v določbah zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, ki urejajo napredovanje (12. do 16. člen).

Odločitev delodajalca o napredovanju tožnice v plačilni razred s količnikom 3.600 je torej nezakonita, zmotno pa je stališče tožnice, da je zaradi tega nezakonita celotna odločba z dne 9.3.1997. Z izpodbijano odločbo je delodajalec tudi ugotovil, da delavka izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje (točka d. 2. odstavka izreka). Takšna odločitev je vsebinsko pravilna, le da zaradi omejitve iz 15. člena pravilnika delodajalec delavki ni mogel priznati višje plače. V tem delu je torej pritožba neutemeljena.

Zaradi nezakonite odločitve delodajalca je bila delavka prikrajšana pri plači. Zato mora delodajalec vzpostaviti stanje, kot če nezakonita odločba o napredovanju ne bi bila izdana in izplačati tožnici razlike v plači, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prikrajšanja.

Prvostopno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere je tožnica le pavšalno zatrjevala v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 4. točke 373. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) delno ugodilo pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je tožnica v sporu v pretežni meri uspela, ji je v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP-77 tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka pred prvostopnim sodiščem, ki jih je sodišče odmerilo na 18.850,00 SIT (utemeljeno priglašeni stroški za sestavo tožbe, sestavo pripravljalnega spisa in za pristop na obravnavo, upoštevaje tar. št. 10/c odv. tar. ter stroški za takse) in priglašene utemeljene stroške za sestavo pritožbe in takse za pritožbo v znesku 9.675,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).