Jedro

Dejansko izvrševati služnost pomeni služnost posedovati, torej dejansko uporabljati nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. To pomeni, da mora biti posest vseh 20 let konstantna tudi po svojem obsegu in vsebini. Če se ta (obseg in vsebina služnosti) spremeni, ne moremo več govoriti o nepretrganosti, kontinuiranosti izvrševanja služnosti, vsaj ne v takem obsegu in s tako vsebino, kot je bila poprej.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v delu, ki se nanaša na varstvo lastninske pravice na parc. št. 786 k.o. ter v odločbi o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca J. K. zavezalo, da mora opustiti vsako poseganje v parcele št. 781, 782, 785 in 786 vse k.o..., posebej pa mu je prepovedalo hojo, vožnjo, prenos ter dovoz materiala preko teh nepremičnin v korist parcele št. 861/2 k.o.... Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da imata prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) služnostno pravico hoje preko zgornjega zahodnega dela parcele št. 782 in 781 obe k.o., v korist parcel št. 861/2 in 861/1 obe k.o.. Zavrnilo je tudi zahtevek za vknjižbo te služnosti ter na prepoved poseganja v to pravico. Prvemu in drugemu tožniku (po drugi tožbi) je naložilo, da morata prvemu, drugemu, tretjemu, četrtemu in petemu tožniku povrniti 386.119,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) ter navajata, da je prvi tožnik (po drugi tožbi) z bratom 27.4.1998 res pripeljal kolje in ga znosil mimo zidanice tožencev (po drugi tožbi) po njihovih parcelah do svojega vinograda. Vendar to ni storil prvič, po parcelah 785 in 786 pa ni vozil. Pot je namreč široka 4,80 m in le 0,75 m je asfalta po zemljišču četrtega in petega tožnika. Tako je jasno, da po njihovih zemljiščih ni vozil (na razpolago je imel 4 m široko cesto ob A. zidanici). Prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) in njihova družina so dostop na zgornjem koncu svojega vinograda uporabljali na tak način že najmanj 20 let. Tam je bilo vseskozi mogoče hoditi, do leta 1971 (ko še ni bilo prizidka k zidanici) pa tudi voziti. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali sta prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) plačala prispevek za asfaltiranje ceste. Vendar to sploh ni bistveno (konec koncev sta ga kasneje tudi v celoti plačala). Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se preje ni dalo voziti z osebnim avtomobilom po poti, ki je sedaj asfaltirana. Če je morala S. P. vprašati za dovoljenje za prehod preko A. zemljišča, ni rečeno, da so morali za to prositi tudi prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) in njihova družina. Sicer pa je F. A. že v pravdi P 99/96 izpovedal, da so prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) in njihova družina za potrebe vinograda vozili vse dokler ni bil zgrajen prizidek k zidanici tožencev (po drugi tožbi). F. A. je tudi povedal, da ni nikoli branil vožnje po poti mimo njegove zidanice. Sodišče je ugotovilo, da prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) nista priposestovala stvarne služnosti hoje po parcelah tožencev (po drugi tožbi). Pri tem se sklicuje na 2. odst. 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), čeprav ta določba sploh ne pride v poštev. Prvi in drugi tožnik (po drugi tožbi) namreč nista zlorabljala zaupanje lastnika služne stvari, niti nista služnosti izvrševala s silo ali z zvijačo, pa tudi ne le do preklica.

Sicer pa je nepomembno, ali sta prišla po poti, ki je sedaj asfaltirana, ali pa po poti nad zidanicami. Bistveno je, da sta od tam, kjer sta pustila avto, hodila peš do vinograda. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbe obeh tožnikov (po drugi tožbi), da nista opravljala vožnje po poti, ki je sedaj asfaltirana v dobri veri.

Preveč se je ukvarjalo s pravico voženj po tej poti, saj to tožnike sploh ne zadeva. Kajti tožnika (po drugi tožbi) nista vozila po njunih zemljiščih. Bistvo pravde je v tem, ali sta tožnika (po drugi tožbi) hodila ob zidanici tožencev (po drugi tožbi) do svojega vinograda. Vse parcele v T., imajo poleg dostopa od spodaj (ki je zelo slab), tudi dostop po zgornji strani. Zato ni razumljivo, zakaj tožnika (po drugi tožbi) tega dostopa ne bi imela. Če bi sodišče prebralo mnenje izvedenca in cenilca kmetijske stroke v zadevi N 26/95, bi bilo marsikaj bolj logično in življenjsko. Enako velja tudi, če bi prebralo zapisnik o naroku na kraju samem v tej nepravdni zadevi. Sodišče je omenilo, da sta tožnika (po drugi tožbi) lahko hodila pod prizidkom zidanice tožencev (po drugi tožbi) do svojega vinograda, ampak da to ni bila neka ustaljena pešpot, po kateri bi hodila že več kot 20 let, v prepričanju, da imata tam pravico hoditi.

Trasa pešpoti, po kateri sta hodila, je vendar samo ena in tam ni bilo nikoli takih ovir, ki bi onemogočale hojo. Nelogična je tudi ugotovitev, da so tožnika (po drugi tožbi) in njihova družina prišli do svojega vinograda po krajši poti od spodaj. Iz mnenja izvedenca v zadevi N 26/95 namreč izhaja, da je brežina nad spodnjo javno potjo visoka 3,5 do 4 m ter da je zelo strma. Takšne brežine ni mogoče kopati, saj je že tako nevarno, da se bo zemlja utrgala in zgrmela na pot. Tožniki so odgovorili na pritožbo, pri čemer zanikajo njene trditve in predlagajo, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je le delno utemeljena: a) Glede tožbe za varstvo lastninske pravice: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženec ni posegel v parcelo št. 785. Kajti asfaltirana pot, po kateri je V. K. pripeljal kolje za toženca, poteka delno tudi po tej parceli. Čeprav le v širini 0,75 m (medtem ko je sama pot široka 4,80 m), predstavlja zato vožnja po njej neutemeljeno vznemirjanje lastnika.

Pač pa izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je toženec posegel tudi na parcelo št. 786. Ker je zato v tem delu (kolikor se nanaša na varstvo lastninske pravice na parceli št. 786) ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

b) Glede tožbe za ugotovitev služnosti: Prvi in drugi tožnik opirata svoj zahtevek na priposestvovanje služnosti. Zatrjujeta namreč, da sta sporno služnost hoje preko zgornjega zahodnega dela parcele št. 782 in 781 dejansko izvrševala več kot 20 let. A ne le, da nista navedla niti, kdaj naj bi začelo teči priposestvovanje (t.j., kdaj sta sploh začela dejansko izvrševati sporno služnost) in zato še manj dokazala neprekinjeno 20-letno posest, je sodišče prve stopnje ugotovilo "da sta se tožnika pripeljala z avtom večinoma po zgornji poti in šla od avta, katerega sta pustila pri gozdu, včasih peš po njegovem (A. - op. pritožbenega sodišča) zemljišču za zidanico tožencev do svojega vinograda" ter da sta šla včasih "prav tako po njegovem (A. - op. pritožbenega sodišča) zemljišču med njegovo in zidanico tožencev ter nato pod prizidkom zidanice tožencev do svojega vinograda". Iz tega je nato zaključilo, "da ni bilo neke ustaljene pešpoti, po kateri bi hodila že več kot 20 let".

Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (1. odst. 54. člena ZTLR). Dejansko izvrševati služnost pomeni služnost posedovati, torej dejansko uporabljati nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti (3. odst. 70. člena ZTLR). To pomeni, da mora biti posest vseh 20 let konstantna tudi po svojem obsegu in vsebini. Če se ta (obseg in vsebina služnosti) spremeni, ne moremo več govoriti o nepretrganosti, kontinuiranosti izvrševanja služnosti, vsaj ne v takem obsegu in s tako vsebino, kot je bila poprej. Če gre pri tem za zožitev ali za razširitev vsebine služnosti (npr. če se je po poti najprej hodilo, nato pa vozilo z vprego, ali obratno), velja po načelu sklepanja a fortiori (arg. minori at maius ter arg. maiori at minus), da je podana kontinuiteta posesti manjšega obsega služnosti (ker je pač v vožnji z vprego zajeta tudi hoja). Drugače pa je takrat, ko gre za spremembo prostorskih meja služnosti, ko se torej izvrševanje služnosti seli z enega dela nepremičnine na drug del, ali celo z ene nepremičnine na drugo. V tem primeru ni več mogoče govoriti o kontinuiteti izvrševanja služnosti (t.j., da se je vso priposestvovalno dobo nepretrgoma izvrševala), niti v manjšem obsegu, saj ni od nje, t.j. take, kot se je izvrševala do tedaj, ničesar ostalo. Kajti če se je z enega dela nepremičnine premestila na drug del, potem to ni več ista služnost, še manj, če se je taka selitev pripetila med dvema nepremičninama, zlasti kadar pripadata različnima lastnikoma. Zato gre tedaj vselej za prenehanje posesti ene služnosti ter za pridobitev posesti druge. In ker je bilo tako v konkretnem primeru (glej v prejšnjem odstavku cit. ugotovitve sodišča prve stopnje), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika sporne služnosti nista priposestvovala.

Pritožnika sicer oporekata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni bilo neke ustaljene pešpoti, po kateri bi tožnika hodila več kot 20 let, vendar le s pavšalnim zanikanjem. V tej zvezi namreč navajata zgolj naslednje: "Trasa pešpoti, po kateri sta tožnika hodila, je vendar samo ena, ta ob prizidku zidanice tožencev in tam ni bilo nobenih takih ovir, ki bi onemogočale hojo". S tako nekonkretiziranim očitkom, ko torej ne povesta, zakaj naj bi bila metoda, s katero je prišlo sodišče prve stopnje do te ugotovitve (izpovedba priče F. A.), pa ni mogoče ovreči dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Pritožbene navedbe, ki polemizirajo s stališči sodbe o tem, ali sta oziroma nista tožnika plačala prispevek za asfaltiranje ceste, ali sta se tudi ona vozila in ali sta bila pri tem dobroverna ter ali se je dalo po tej poti voziti tudi pred asfaltiranjem, pa glede na navedeno ter glede na to, da pritožnika ne zatrjujeta, da bi imela služnost voženj po tej poti (kar je tudi logično, saj drugače ne bi vložila predloga za dovolitev nujne poti), niso relevantne. Enako velja glede trditv, "da se je od leta 1971 vozilo do vinograda tožnikov, potem pa le še hodilo" in glede mnenja izvedenca v nepravdni zadevi N 26/95 ter glede drugih listin v tej zadevi.

Irelevantno je tudi, ali tožnika lahko prideta do svojega vinograda s spodnje strani (ter s tem povezan predlog za ogled) in ali so bile na sporni poti take ovire, ki bi onemogočale hojo.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi le delno ugodilo in iz razlogov navedenih v 2. odst. pod a) izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na varstvo lastninske pravice na parceli št. 786 (1. odst. 369. člena ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo pve stopnje (368. člen ZPP).

Ker pa je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Pritožbeno sodišče tako pritožbe v tem delu ni posebej obravnavalo. Kljub temu pa velja v tej zvezi opozoriti, da imajo stranke pravico udeleževati se narokov za glavno obravnavo ter zato stroški, ki so jim s tem nastali, nikakor niso nepotrebni. Tudi tisti stroški, ki so posledica oddaljenosti odvetnika od sodišča, niso nepotrebni, zlasti ne ob dejstvu, če je na sedežu sodišča bolj malo odvetnikov (splošno znano je, da sta v T. le dva odvetnika, od katerih pa eden zastopa pritožnika).

Ob ponovni pisni izdelavi sodbe naj sodišče prve stopnje navede razloge o tem, ali je prvi tožnik posegel tudi v parcelo št. 786.