Jedro

Do sklenitve nove pogodbe za spremenjeno naročilo ni prišlo, saj se o tem stranki nista zedinili (26. člen ZOR). Dejstvo, da je tožena stranka pisala tožnici, naj se izjasni o tem, kateri komplet želi imeti, nikakor ne pomeni, da je bila s tem sklenjena pogodba za novi komplet. Tožena stranka je namreč na tožničino ponudbo za spremembo naročila z večjega na manjši komplet, pri čemer bi se vštela večja ara v končni saldo odgovorila, da slednjega pogoja ne more izpolniti, je pa pripravljena izpolniti spremenjeno naročilo. V 41. členu ZOR je namreč zapisano, da če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo prejšnjemu ponudniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka izročiti posteljnino N2 po naročilu z dne 13.2.1992, prav tako pa tudi pogojno uveljavljani zahtevek za vrnitev 1700 DEM, ki jih je tožnica vplačala 31.1.1992 za posteljnino A2. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da je tožnica ob sklenitvi prodajne pogodbe dala toženki aro 1,278.000 ITL oziroma 1702 DEM in da je tožnica prvotno naročilo preklicala zunaj petdnevnega roka za preklic. Za neizpolnitev pogodbe je zato odgovorna tožnica in tožena stranka se lahko zadovolji s prejeto aro, tožnica pa tudi ne more zahtevati izročitve posteljnine po spremenjenem naročilu, ker zanj pogodba ni bila sklenjena.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženko pogodbo za nakup posteljnine; da je plačala aro; da je preklicala naročilo po petdnevnem roku, v katerem je smela preklicati naročilo; da do sklenitve novega dogovora ni prišlo, kar vse pomeni, da je skladno z določbo 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ara zapadla in ni pogojev, da bi sodišče ugodilo ne primarnemu ne podrejenemu zahtevku in tudi ne za uporabo pravne podlage po drugem odstavku 80. člena ZOR.

Proti sodbi prvostopnega in višjega sodišča je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sta obe sodišči dejansko stanje napačno ugotovili in zato tudi napačno aplicirali pravo. Prvo sodišče ni želelo ugotoviti dejanskega stanja, kot ga je opisala tožeča stranka, ki nikoli ni želela odstopiti od pogodbe, saj je tak zahtevek postavila kot podrejen. Sodišče je šlo mimo dejstva, da je tožena stranka pisala tožnici, naj se izjasni, kateri komplet želi. Pritožbeno sodišče je samo ugotavljalo neki desetdnevni izpolnitveni rok, ki naj bi bil zamujen, vendar tožeča stranka ni nikoli podpisala pogodbe s takšnim rokom. Sprememba naročila ne pomeni razveze pogodbe. Sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem različno izpolnjenih naročilnic. Sodišče bi moralo naložiti toženi stranki, naj spremeni naročilo tožeče stranke.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je mogoče uveljavljati samo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek navedenega člena). Revidentka sicer uvodoma omejuje svoje razloge le na razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pozneje očita nižjima sodiščema kar naravnost nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Revizijsko sodišče se zaradi opisanih omejitev seveda ni smelo ukvarjati z dejanskimi vprašanji in zato tudi ne bo odgovorilo na takšne trditve tožeče stranke in med temi tudi ne na tisto, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem različno izpolnjenih naročilnic, česar tožnica niti ni grajala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba in potrjena prvostopna sodba, je tudi z materialnopravnega vidika pravilna. V zvezi z zahtevkom za izpolnitev naročila za komplet N2 velja opozoriti revidentko, da je prvotno postavila v tožbi le zahtevek za vračilo are, ker je "takrat ugotovila, da je obveza sprejeta s podpisom stranke na naročilnici ter s plačilom are, tožeča stranka pa naročilnice ni podpisala ...". Šele na naroku za glavno obravnavo 19.11.1993 je tožnica postavila spremenjeni zahtevek, da ji mora tožena stranka izročiti posteljnino po spremenjenem naročilu N2, kot podrejeni pa zahtevek za povrnitev 1700 DEM oziroma na naroku 17.1.1994 dopolnjen, da je pripravljena sprejeti tolarsko protivrednost tega zneska. Ne drži torej revizijska trditev, da tožnica ni nikoli postavila zahtevka za vrnitev are kot primarnega. Že iz opisanega ravnanja tožnice je mogoče sklepati, da je odstopila od prvotnega naročila oziroma pogodbe, če prej ne (z izjalovljeno spremembo naročila zunaj roka za preklic naročila), z vložitvijo tožbe za vrnitev are, saj če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are (tretji odstavek 80. člena ZOR). Tožnica se je prvotno odločila za vrnitev are z obrestmi in še zneska, ki ga je plačala na račun. Ob tem je z oblikovanjem tožbenega zahtevka dala jasno vedeti, da se ara nanaša na prvotno naročilo A2. V zvezi s tem sta sodišči pravilno ugotovili, da je tožnica odstopila od pogodbe in da je bil to vzrok za njeno neizpolnitev. V takšnem primeru, ko je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, le-ta zapade (argument iz prvega odstavka 80. člena ZOR).

Okoliščino, da je tožena stranka pozvala tožnico, naj opredeli, za kateri spremenjeni komplet se je odločila pod pogojem, da se pri spremembi z večjega kompleta na manjši razlika v ari ne prenese v saldo, je višje sodišče, v nasprotju z revizijsko trditvijo, upoštevalo in to zapisalo v obrazložitvi sodbe. Do sklenitve nove pogodbe za spremenjeno naročilo ni prišlo, saj se o tem stranki nista zedinili (26. člen ZOR). Dejstvo, da je tožena stranka pisala tožnici, naj se izjasni o tem, kateri komplet želi imeti, nikakor ne pomeni, da je bila s tem sklenjena pogodba za novi komplet. Tožena stranka je namreč na tožničino ponudbo za spremembo naročila z večjega na manjši komplet, pri čemer bi se vštela večja ara v končni saldo (tožničino pismo z dne 13.2.1992), odgovorila, da slednjega pogoja ne more izpolniti, je pa pripravljena izpolniti spremenjeno naročilo (dopis tožene stranke z dne 20.2.1992). V 41. členu ZOR je namreč zapisano, da če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudo prejšnjemu ponudniku. Ker tožnica na pismo tožene stranke ni reagirala, je jasno, da pogodba za nov komplet ni bila sklenjena. Plačilni rok desetih dni, ki ga omenja inštančna odločba, je le razlog več, ne pa odločilna okoliščina za zavrnitev zahtevka za izpolnitev tožničinega nesprejetega spremenjenega naročila.

Po povedanem torej niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).