Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep II Cp 917/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.917.2010 Civilni oddelek

povzročitev škode podlage za odškodninsko odgovornost objektivna odškodninska odgovornost motorno vozilo in pešec prispevek oškodovanca oprostitev odgovornosti prečkanje ceste izven prehoda za pešce nepričakovanost dogodka deljena odgovornost dokazi in izvajanje dokazov izvedenci
Višje sodišče v Ljubljani
21. april 2010

Povzetek

Sodba se nanaša na odškodninsko odgovornost voznika avtomobila v primeru nesreče s pešcem, ki je prečkal cesto izven prehoda za pešce in bil vinjen. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da voznik ni mogel biti oproščen odgovornosti, saj prečkanje ceste v naselju ob avtobusni postaji ob 21. uri ni bilo neobičajno. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da voznik ni imel možnosti preprečiti nesreče, kar je privedlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje.
  • Odškodninska odgovornost voznika v primeru nesreče s pešcem.Ali je voznik avtomobila objektivno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel pešec, ki je prečkal cesto izven prehoda za pešce in bil vinjen?
  • Ugotavljanje delne odgovornosti oškodovanca.Kako se ugotavlja delna odgovornost oškodovanca v primeru, ko je pešec kršil prometne predpise?
  • Pravilna uporaba materialnega prava.Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji odgovornosti voznika?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če v naselju, v bližini postajališča za mestni avtobus in 18 m od prehoda za pešce, ob 21. uri pešec prečka (steče čez) cesto, to ni nekaj neobičajnega, izrednega in kot takšnega objektivno nepričakovanega, upoštevaje pri tem posebej skrbnega voznika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v točki I. in III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 14.267,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 12.831,75 EUR od 20.2.2005 do plačila, od zneska 1435,87 EUR pa od 16.12.2004 dalje do plačila in zahtevek za povračilo stroškov postopka. Pod točko II. izreka je s sklepom v umaknjenem delu postopek ustavilo, pod točko III. pa tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 762,60 EUR stroškov postopka s pp in sicer v roku 15 dni.

(2.) Zoper sodbo se v I in III. točki izreka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen do 70 %. Navaja, da je glede na izvedeniško mnenje zavarovanec tožene stranke imel možnost preprečiti prometno nesrečo, saj je bil v trenutku, ko je tožnik stopil na cesto, oddaljen od mesta trčenja 34,5 m in bi, če bi reagiral takoj, lahko varno ustavil že 17 m pred mestom trčenja. Da je kljub temu zadel tožnika, kaže na neskrbno ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki ni bil dovolj pozoren na dogajanje v prometu. Sodišče mnenje izvedenca sprejme, nato pa ugotovi, da voznik ni imel možnosti za preprečitev nesreče, upoštevajoč pri tem povprečno skrbnega voznika in da voznik tudi ni mogel pričakovati vinjenega pešca na cesti. V tem delu si razlogi zato nasprotujejo. Dodaja še, da bi bila vidljivost voznika lahko kvečjemu omejena, ko se je tožnik nahajal še izven cestišča, ko pa je stopil na cesto, ga je imel voznik v vidnem polju in bi moral takoj reagirati. Tožnik za voznika tudi ni bil nepričakovana ovira, saj gre za strnjeno naselje.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za škodo od nevarne stvari po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih po 153. členu v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Objektivno odgovorni voznik (oziroma tožena stranka, ki odgovarja namesto njega) bi se tako v celoti oprostila odgovornosti le, če bi (razen višje sile) dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 153. člena OZ). Za oprostitev odgovornosti morajo biti torej kumulativno izpolnjeni trije pogoji (primerjaj pravno mnenje VS SRS, Poročilo I/87, stran 21), obravnavati pa jih je potrebno kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca (tožnika) za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je tako po stališču teorije kot sodne prakse objektivno in abstraktno (primerjaj Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, stran 868 in odločbe VS RS II Ips 515/2003, II Ips 556/2006, II Ips 693/2007). Merilo je posebej skrben človek. Nista torej odločilna dojemanje in zmožnost konkretnega imetnika nevarne stvari. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tako tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna dejanja oškodovancev in zadostuje, da so objektivno predvidljiva. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, zaradi česar bi bil prizadet smisel objektivne odgovornosti. Ob izhodišču, da je zavarovanec tožene stranke objektivno odškodninsko odgovoren, je dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti na imetniku nevarne stvari oziroma v konkretnem primeru na toženki.

(6.) Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nesreče prišlo, ko je tožnik ob 21. uri, ko je že bilo temno, pričel prečkati V. cesto iz smeri L. ulice proti stanovanjskemu bloku na V. 60 in sicer približno 18 metrov izven prehoda za pešce. Tožnik je bil ob tem vinjen (2,37 g/kg alkohola) in se pred prečkanjem ceste tudi ni prepričal, če to lahko varno stori. Zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju voznik) je pred nesrečo vozil iz smeri T. proti K. v okviru dovoljene hitrosti in sicer okoli 38 km/h (omejitev v tem delu je 50 km/h). Ko je tožnik stopil na cesto, je bil z vozilom oddaljen od mesta trčenja okoli 34,5 m in v njegovem vidnem polju (tožena stranka je v tem delu mnenju ugovarjala), zavirati pa je začel, ko je bil tožnik od sredinske črte, ki razmejuje oba vozna pasova, oddaljen 0,8 m. Izvedenec je nadalje ugotovil, da bi toženec, če bi reagiral takoj, ko je tožnik stopil na cesto, lahko svoje vozilo ustavil že okoli 17 m pred mestom trčenja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo tudi neprerekano (oziroma prepozno prerekano) trditev, da je bila vidljivost na tem delu omejena z grmovjem in smetnjaki in da je bil tožnik oblečen v temna oblačila. Ni pa upoštevalo prav tako neprerekane trditve tožeče stranke (list. št. 22a), da je do nesreče prišlo v območju prehoda za pešce, avtobusne postaje mestnega prometa, križišča in gasilske brigade.

(7.) Ob upoštevanju zgoraj navedene pravne podlage, dejanskih ugotovitev in neprerekanih trditev strank, pritožbeno sodišče zaključuje, da pogoj nepričakovanosti za oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti ni podan. Upoštevati je namreč potrebno, da je do nesreče prišlo v naselju (na V. je stanovanjski blok), v bližini postajališča za mestni avtobus in 18 m od prehoda za pešce. Da na takšnem mestu, ob 21. uri, pešec prečka (steče čez) cesto, po mnenju pritožbenega sodišča ni nekaj neobičajnega, izrednega in kot takšnega nepričakovanega v zgoraj navedenem objektivnem smislu in upoštevaje posebej skrbnega voznika. Ker ta element glede na povedano manjka, tožene stranke že iz tega razloga ni mogoče (v celoti) oprostiti objektivne odgovornosti. V tem delu je sodišče prve stopnje torej napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno saj se sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve zahtevka na tej pravni podlagi ni ukvarjalo z morebitno delno razbremenitvijo odgovornosti in višino škode.

(8) Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in vrača zadevo v ponovno sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, predvsem upoštevajoč, da glede višine škode sodišče prve stopnje doslej dokaznega postopka ni izvajalo in pravico pravdnih strank do pritožbe, je namreč ocenilo, da samo postopka ne more dopolniti.

(9.) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva že zgoraj navedene usmeritve in to, da se tožena stranka svoje odgovornosti lahko tudi delno razbremeni (3. odst. 153. člena OZ), če dokaže, da je oškodovanec (v konkretnem primeru tožnik) deloma prispeval k nastanku škode. Ob določanju odškodnine v primeru deljene odgovornosti voznika osebnega vozila in oškodovanca, pa se po ustaljeni sodni praksi ugotavlja in upošteva tudi krivda sicer objektivno odškodninsko odgovornega imetnika vozila, vendar samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde oškodovanca. V zvezi s tem naj sodišče na način, ki je predviden v 254. členu ZPP, torej z zaslišanjem izvedenca, razčisti vprašanje, ali je voznik v trenutku, ko je tožnik stopil na cesto, le tega imel možnost videti ali ne, vse v smislu pripombe tožene stranke. Če bi se izkazalo, da je pripomba tožene stranke neutemeljena in da je torej voznik tožnika imel v vidnem polju in bi ga ob ustrezni skrbnosti tudi dejansko lahko pravočasno videl, pa naj ponovno oceni dejstvo, da je ustrezno reagiral šele, ko je bil tožnik že blizu sredinske črte, ki razmejuje oba vozna pasova.

(10.) V konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kot pešec kršil 84. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času nesreče (v nadaljevanju ZVCP). Tožnik tako ne samo, da ceste ni prečkal na prehodu za pešce, ki je bil od njega, kot je bilo ugotovljeno, oddaljen 18 m (kršitev po 7. točki 84. člen), ampak se pred tem tudi ni niti prepričal, da to lahko stori varno (kršitev po 8. točki istega člena), saj je na cesto stekel in bil ob tem tudi vinjen kar bo vse potrebno upoštevati pri odločitvi o višini soprispevka tožnika k nastanku škode.

(11.) Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia