Jedro

Po določbah 1. in 2. odstavka 256. člena ZUP/86 je mogoče zavreči predlog za obnovo, če okoliščina, na katero se opira predlog, ni niti verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2112/2000-23 z dne 27.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7.5.1997 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote V. z dne 28.11.1996, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočnima odločbama: z dne 23.4.1994 in z dne 28.12.1994, s katerima sta bila pokojnima I.J. in J.E.J. vrnjena njuna solastninska deleža na delu nepremičnin kmetijskega gospodarstva, podržavljena po Odloku AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odstotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DHJ, št. 2/45). Po stališču tožene stranke in organa prve stopnje uveljavljani obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni podan, ker temeljita odločitvi o denacionalizaciji na pravnomočnih ugotovitvenih odločbah o priznanju jugoslovanskega državljanstva upravičencev (z dne 1.2.1994 in z dne 29.9.1993 Sekretariata za občo upravo in notranje zadeve, Odseka za notranje zadeve občine Ž.), da upravičenca nista dobila odškodnine od Republike Avstrije niti je nista bila upravičena dobiti, pa izhaja iz potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 20.12.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre za novo sojenje v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Up 198/99-2 z dne 8.11.2000. Odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ker ta ni pravilno presojala predloga tožeče stranke za obnovo postopka in je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je bilo v denacionalizacijskem postopku odločeno na podlagi pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu upravičencev. Tožeča stranka je obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga vezala na dopis Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.10.1996, ki izraža dvom v pravilnost pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanjstvu. Vsebino tega dopisa bi tožena stranka morala presojati tudi z vidika določb Zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95, 1/97 - odl.US RS, 41/97 - odl.US RS, v nadaljevanju ZZDZVP) in ZDen. Iz upravnih spisov izhaja, da sta bili denacionalizacijski odločbi poslani tožeči stranki na podlagi 3. odstavka 1. člena člena ZZDZVP. Ta zakon je državnemu tožilcu in pristojnemu ministrstvu naložil v primeru, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, vložitev pravnega sredstva zoper denacionalizacijsko odločbo, s katero je bilo odločeno o vrnitvi kmetijskih zemljišč in gozdov (27. člen ZDen), ko je upravičenec dobil oziroma je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (3. alinea 1. odstavka 1. člena) in tudi v primeru, ko je pristojni upravni organ z ugotovitveno odločbo iz 63. člena ZDen odločil, da je imel upravičenec v času podržavljenja jugoslovansko državljanstvo (4. alinea 1. odstavka 1. člena). Iz predloga tožeče stranke izhaja tudi, da se ta sklicuje na ureditev ZZDZVP, ko navaja, da bi v postopkih denacionalizacije moralo biti raziskano, ali sta I.J. in J.E.J. imela pravico zahtevati odškodnino od Republike Avstrije.

Prizadete stranke uveljavljajo v pritožbi pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjujejo, da ni podlage za dovolitev obnove. Po določbah ZDen je ugotovitev državljanstva upravičencev predhodno vprašanje, o katerem odloča za notranje zadeve pristojni upravni organ. V obravnavanem primeru je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta I.J in J.E.J. jugoslovanska državljana. Da za odvzeto premoženje nista dobila odškodnine niti je nista imela pravice dobiti, nesporno izhaja iz predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije.

Na pritožbo tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo, ko je na podlagi 76. člena ZUS s sklepom, št. I Up 198/99-2 z dne 8.11.2000, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, v št. U 1634/97-13 z dne 21.1.1999, ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje s stališčem, da je treba navedeni dopis Ministrstva za notranje zadeve, ki izraža dvom o zakonitosti ugotovitvenih odločb o državljanstvu upravičencev, presojati tudi z vidika določb ZZDZVP in ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino stališč za novo sojenje in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pravilno je stališče, da samo iz razloga, da je bilo v denacionalizacijskih postopkih odločeno na podlagi ugotovitvenih odločb o državljanstvu oziroma opravljene dokazne ocene listine Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, predloga za obnovo postopka ni bilo mogoče zavreči. Po določbah 1. in 2. odstavka 256. člena ZUP/86 je namreč mogoče zavreči predlog za obnovo le, če okoliščina, na katero se opira predlog, ni niti verjetno izkazana. V predlogu za obnovo se tožeča stranka sklicuje na okoliščine, ki naj bi bile odkrite po uradni dolžnosti v smislu ravnanja po ZZDZVP, in kot dokaz temu prilaga navedeni dopis Ministrstva za notranje zadeve. Po podatkih upravnih spisov je bil predlog za obnovo vložen dne 25.10.1996, kar je v času veljave ZZDZVP, ki je odložil izvajanje denacionalizacije stavbnih zemljišč in gozdov tudi zato, da bi državni organi preverili pravilnost izdanih pozitivnih ugotovitvenih odločb o državljanjstvu ter vložili ustrezna pravna sredstva zoper odločbe, ki so jim bile po uradni dolžnosti za ta namen posredovane po 3. odstavku 1. člena ZZDZVP. Ker se tožeča stranka sklicuje na vsebino navedenega dopisa Ministrstva za notranje zadeve, ki napoveduje tudi ukrepanje po uradni dolžnosti glede pravnomočnih ugotovitvenih odločb o državljanstvu, bi organ prve stopnje moral zaradi ugotovitve pogoja verjetne izkazanosti še pred odločanjem pozvati tožečo stranko k predložitvi dokazov o morebitnem takšnem ukrepanju.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbena zatrjevanja v zvezi s pravilnostjo izvedenega postopka denacionalizacije, ker v obravnavani zadevi niso sporna vprašanja postopka že pravnomočno končanega postopka denacionalizacije, pač pa vprašanje, ali so podani pogoji za obnovo postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.