Jedro

V 194. členu ZPIZ-2 je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Po 3. odst. 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za t.i. verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel, kar je podano tudi v predmetni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo (I. tč. izreka). Hkrati je poseglo v prvi odstavek prvostopenjske odločbe z dne 2. 10. 2014, tako da je datum 1. 9. 2011 nadomestilo z 2. 10. 2011 znesek 12.965,44 EUR pa z zneskom 12.570,84 EUR in izreklo, da se celotno besedilo I. točke izreka upravne odločbe pravilno glasi: "Dajatev nadomestilo za čas čakanja na drugo delo je upoštevaje odločbo Območne enote A. št. ... z dne 14. 5. 2014 v obdobju od 2. 10. 2011 do 30. 4. 2014 preveč izplačana, in da je preplačilo nastalo v znesku 12.570,84 EUR." (II. tč. izreka). Izreklo je še, da ostane v preostalem delu odločba z dne 2. 10. 2014 nespremenjena (III. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik v "celoti", dejansko pa lahko le v zavrnilnem delu in predlaga njeno razveljavitev.

V laični vlogi navaja le, da sam sebi v podjetju ne more biti podrejena ali nadrejena oseba, zato naj tudi odločba toženega zavoda ne bi imela nobene pravne podlage za izterjavo domnevnega preplačila. Toženi zavod je dolžan preveriti vse podatke in status upravičenca. Tudi sodišče mora pred odločitvijo preveriti sodno prakso, ker je jasno, da naj bi bili enaki ali podobni primeri zavrnjeni in naj nadomestilo ne bi bilo izplačevano neupravičeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Del prvostopenjske sodbe v I. tč. izreka o odpravi drugostopenjske upravne odločbe z dne 22. 1. 2015 je v bistvu že pravnomočen, saj zoper ugoditveno odločitev sodišča ni pravnega interesa za pritožbo.

5. Tudi sicer pritožnik niti zoper zavrnilni del sodbe (III. tč. izreka) zaradi le delnega posega v prvostopenjsko upravno odločbo z dne 2. 10. 2014 (II. tč. izreka) ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na njeno pravilnost in zakonitost. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani del sodbe je utemeljen s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na povsem pavšalne ter pravno irelevantne pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi preplačila in načina vračila nadomestila za čas čakanja na drugo delo v obdobju od 1. 9. 2011 do 30. 4. 2014. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2015 in prvostopenjsko z dne 2. 10. 2014, s katero je ugotovljeno, da je nadomestilo za čas čakanja na drugo delo v obdobju od 1. 9. 2011 do 30. 4. 2014 preveč izplačano v skupnem znesku 12.965,44 EUR, in da je zavarovanec (v konkretni zadevi tožnik) neupravičeno prejeti znesek dolžan vrniti v roku 12 mesecev od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Izpodbijani odločbi v ugotovljenem preplačilu in načinu vračila temeljita na upravni odločbi z dne 14. 5. 2014, s katero je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 25. 2. 2011, ker je bila za tožnika po uradni dolžnosti od 25. 2. 2011 ugotovljena lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe B. d. o. o. v kateri je bil hkrati poslovodna oseba. Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca je pravnomočna2. Pravnomočna je tudi odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem delu z dne 14. 5. 2014, saj je bil tožbeni zahtevek na njeno odpravo v sodno socialnem sporu pravnomočno zavrnjen3. Pravnomočnost odločitve o ustavitvi izplačevanja denarnega nadomestila pa je edina odločilna za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

8. Če tudi glede na že ustaljeno sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča4 poseg v pridobljene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nazaj načeloma ni dopusten, kasnejša drugačna pravnomočna odločitev veže nosilca zavarovanja in tudi sodišče. Pravnomočnost je namreč ustavna kategorija in preprečuje ponovno razpravljanje o isti stvari med istima strankama. V skladu s 158. členom Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo namreč mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. Pritožnik zato ne more uspešno zatrjevati, da naj ne bi bilo nobene podlage za ugotovljeno preplačilo in odrejeno vračilo, niti da naj v podjetju ne bi mogel biti hkrati podrejena in nadrejena oseba (s čimer verjetno misli na lastnost zavarovanca), saj je o obeh pravno relevantnih dejstvih že pravnomočno razsojeno s predhodno citiranima sodnima odločbama.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je zato izključno podana v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika6 (OZ). V 194. členu ZPIZ-2 je namreč izrecno predpisano, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Po 3. odst. 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za t.i. verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel, kar je podano tudi v predmetni zadevi.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega zastaranja v predsodnem postopku ugotovljene terjatve drugostopenjsko upravno odločbo utemeljeno odpravilo, v prvostopenjsko pa zakonito poseglo le v toliko, da je datum 1. 9. 2011 zamaknilo na 2. 10. 2011 in nezastarane zneske nadomestila od 2. 10. 2011 do 30. 4. 2014 ugotovilo v višini 12.570,84 EUR. Iz navedenih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Sodna odločba št. VI Ps 937/2014 z dne 31. 8. 2015. 3 Sodba opr. št. VI Ps 1767/2014 z dne 18. 11. 2015. 4 Npr. sodba VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.