Jedro

Dobrovernost priposestvovalca ni predpostavka nepravega priposestvovanja, vendar pa mora pri izvrševanju dejanj uporabe služeče nepremičnine ravnati pošteno.

Šele pridobitev lastne zveze z javnim cestnim omrežjem, je okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. V takšnem primeru bi močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču prevladal nad koristjo služnosti za gospodujočo nepremičnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 335,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin: zemljiške parcele z ID znakom 000/80 (ID ...), zemljiške parcele z ID znakom 000/81 (ID ...) in zemljiške parcele z ID znakom 000/98 (ID ...) kot gospodujočih nepremičnin, obstoji stvarna služnost hoje in vožnje na zemljiški parceli z ID znakom 000/164 (ID ...) kot služeči nepremičnini, ki se izvršuje na JV delu nepremičnine po obstoječi poti, ki povezuje nepremičnino z ID znakom 000/172 (prej z ID znakom parc. 000/3) z nepremičnino z ID znakom 000/27. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ukine stvarna služnost hoje in vožnje v korist vsakokratnih lastnikov prej naštetih nepremičnin kot gospodujočih nepremičnin na nepremičnini z zemljiško parcelo ID 000/164 (ID ...) kot služeči nepremičnini. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem so toženci po nasprotni tožbi dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika po nasprotni tožbi na nepremičnini z ID znakom 000/164 (ID ...) in še odločilo, da je toženec dolžan tožnikom nerazdelno povrniti potrebne stroške postopka, s tem, da bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem mnenju ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pomanjkljivost sodbe vidi v tem, da tožniki niso podali konkreten, natančen, določen opis poteka služnosti, z vsemi potrebnimi koordinatami, vključno tudi z njeno dolžino in širino. Posplošen opis, da se stvarna služnost hoje in vožnje izvršuje na JV delu služeče nepremičnine po obstoječi poti, ki povezuje nepremičnino z ID znakom 000/172, z nepremičnino z ID znakom 000/27, ne zadostuje. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je obravnavana služnostna pot v naravi dobro vidna. Prav tako je v nasprotju z izpovedbo tretje tožnice, da je služnostna pot nemoteča za naravno okolje in skoraj nevidna. Za potrebe natančnega opisa poteka služnostne poti bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Nepravilni in zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede pluženja sporne poti. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, ko to ugotavlja, da način izvrševanja služnosti s strani tožnikov ni bil nepošten. Četudi je občina dostop po sporni poti k nepremičninam tožnikov predvidela, tega nikoli ni realizirala. Zato tudi ni urbanistične dokumentacije, ki bi dokazovala ureditev spornega dostopa. Dopušča možnost, da je bil v idejni skici bodoče naselja X. predviden dostop k nepremičninam tožnikov, med drugim preko dela njegove parcele, vendar pa do realizacije tega idejnega načrta nikoli ni prišlo. Tožniki imajo glede legalnosti dostopa k svojim nepremičninam dvojna merila, ko glede t. i. alternativne poti, ki deloma poteka po obnovljenem kraku javne poti, navajajo pravne, dejanske in tehnične pomanjkljivosti, zaradi česar je ne smejo uporabljati. Toženec je z nasprotno tožbo na ukinitev služnosti zatrjeval, da je alternativna pot za tožnike oziroma dostopanje do njihovih nepremičnin boljša, primernejša, kvalitetnejša in bolj udobna. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil del alternativne poti po gradbenem posegu v letu 2005 neuporaben, neprevozen oziroma uporaben le kot pešpot, vse do septembra 2016, ko se je Občina odločila ta del gozdne poti obnoviti in vzpostaviti prejšnje stanje. Navaja še, da je izven njegove sfere, na kakšen način je Občina izvedla postopek obnove alternativne poti. Zato morebitnih pravnih pomanjkljivosti ne bi smel trpeti on. Prav tako nima nikakršnega vpliva na to, da občina izvede postopek kategorizacije javne ceste. Bistveno je, da je sedaj urejena alternativna pot bolj primerna za dostopanje tožnikov do njihovih nepremičnin. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na ukinitev služnosti, češ, da ima alternativna pot pravne napake. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da se njegova mati v času, ko je bila lastnica nepremičnine, po kateri poteka sporna pot, ni konkretno oziroma v zadostni meri uprla izvrševanju služnosti in sicer tako, da bi tožniki to sploh lahko zaznali. Sodišče bi moralo ugotoviti, da pomeni ustanovitev služnosti močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je to korist gospodujoče nepremičnine. Opozarja še, da s strani tožnikov ne gre za obzirno izvrševanje služnosti, saj posegajo v njegovo nepremičnino prekomerno. Tako so brez njegove vednosti in dovoljenja odstranjevali oziroma obrezovali veje ob poti in naročili tudi pluženje poti. Zaključuje, da je zaradi neaktivnosti Občine, ki ni poskrbela za pravno in dejansko ureditev alternativne poti, nemočen. Tako o njegovi lastnini odločajo drugi in ne sam. Pred dnevi mu je revirni gozdar ob odkazovanju dreves omenil, da je po sporni poti vrisana vlaka. Te v mesecu juniju leta 2017 ni bilo vrisane. Očitno je bila vlaka po sporni poti vrisana kasneje, brez njegove vednosti.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da so tožniki več kot dvajset let izvrševali stvarno služnost hoje in vožnje po omenjeni nepremičnini toženca in da jim on oziroma njegovi pravni predniki pri tem niso nasprotovali. S tem so na podlagi priposestvovanja pridobili pravico stvarne služnosti na toženčevi nepremičnini (prvi odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki pridobili pravico stvarne služnosti poti s priposestvovanjem že v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)2, ki je veljal od 1. 9. 1980 do uveljavitve SPZ 1. 1. 2003. Po določbi prvega odstavka 266. člena SPZ pa stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Priposestvovanje stvarne služnosti je v času veljavnosti ZTLR določal 54. člen, po katerem se je stvarna služnost pridobila s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila izpolnjena oba pogoja priposestvovanja. Priposestvovanje je začelo teči najkasneje 1. 9. 1980 in se je izteklo po dvajsetih letih 1. 9. 2000. Iz izpovedi številnih prič izhaja, da so tožniki v tem času nemoteno izvrševali služnost hoje in voženj po obstoječi poti na toženčevi nepremičnini. Dokazne ocene, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče ugotovilo izvrševanje služnosti, toženec ne izpodbija. Izpostavlja zgolj oceno prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti izpovedbe priče A. A., ki jo je dal v motenjskem sporu P 144/2016, ki pa na dokazno oceno v tem sporu ne more vplivati, saj je navedena priča izpovedovala o dogodku iz začetka leta 2016, torej iz časa po poteku priposestvovalne dobe. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da glede uporabe poti med pravdnima strankama ni bilo nobenih nesoglasij in da toženčeva pravna prednica v času priposestvovalne dobe nikoli ni jasno in nedvoumno sporočila, da nasprotuje uporabi poti. Pritožbene trditve, da v več kot dvajsetih letih za to ni imela ustrezne priložnosti, ne morejo biti relevantne.

6. Neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, iz katerih izhaja očitek, da tožniki za priposestvovanje niso imeli ustrezne pravne podlage oziroma pravnega naslova. Za priposestvovanje na podlagi ZTLR (nepravo priposestvovanje) se ne zahteva dobra vera priposestvovalca in zato tudi ni nujno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, potrebnega za njeno pridobitev. Dobrovernost priposestvovalca torej ni predpostavka nepravega priposestvovanja, vendar pa mora pri izvrševanju dejanj uporabe služeče nepremičnine ravnati pošteno. Kdaj ne ravna pošteno je določeno v drugem odstavku 54. člena ZTLR, ki določa, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabil zaupanje lastnika, ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Teh okoliščin pa toženec, ki vprašanje poštenosti veže na vprašanje obstoja pravnega naslova za izvrševanje služnostne pravice, ni zatrjeval. 7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivosti izpodbijane odločitve, češ da je sledila nedoločnemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je opredelilo priposestvovano služnost, ko je navedlo, da poteka na JV delu služeče nepremičnine, po obstoječi poti, ki povezuje nepremičnini z ID znakom 000/72 (prej z ID znakom parc. 000/3) z nepremičnino z ID znakom 000/27. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da so prostorske meje služnosti na navedeni način dovolj natančno opisane, da bo omogočen vpis v zemljiško knjigo v skladu z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Zadostnost takšnega opisa služnosti je sprejeta tudi v sodni praksi.3 Da je obravnavana služnostna pot v naravi dobro vidna, se je prvostopenjsko sodišče prepričalo samo na ogledu in izhaja iz fotografij, ki jih je ob tem napravilo.

8. Glede na navedeno je pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Toženec pa neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Njegova podlaga je v tožbenih trditvah, da je jeseni leta 2016 na njegovo pobudo prišlo do obnove kraka javne poti s parc. št. 000/27, ki vodi do nepremičnine tožnikov in da zato ni nikakršne potrebe več, da tožniki dostopajo do svojih nepremičnin po njegovem zemljišču. Zato je zahteval ukinitev služnosti in opustitev poseganja v obravnavano nepremičnino. Po določbi 1. odstavka 222. člena SPZ lahko tožbo za prenehanje stvarne služnosti vloži lastnik služeče stvari, če postane služnost nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni dokazal, da je t. i. alternativna pot, ki je bila obnovljena v letu 2016, kategorizirana javna pot in da tožnikom zagotavlja nemoten stik z javnim cestnim omrežjem. V delu te poti bi morali namreč prečiti zemljišča v zasebni lasti. Pri tem pa nimajo nobenega zagotovila, da bi jim ti to dovolili. Če je tako, ne drži, da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila služnostna pot vzpostavljena, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zato je ta še vedno v korist zemljišč tožnikov kot gospodujočih nepremičnin. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Šele pridobitev lastne zveze z javnim cestnim omrežjem, je okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. V takšnem primeru bi močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču prevladal nad koristjo služnosti za gospodujočo nepremičnino. Da omenjena alternativna pot ne predstavlja javne poti, končno izhaja tudi iz toženčevih pritožbenih navedb, ko navaja, da ne bi smel trpeti posledic neaktivnosti občinskih organov v postopku kategorizacije javne poti. Pravilna je zato odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ukinitev služnosti in posledično tudi zahtevka na opustitev poseganj v toženčevo nepremičnino.

10. Pritožbene trditve toženca, da so tožniki brez njegove vednosti in dovoljenja odstranjevali oziroma obrezovali veje ob poti in naročili pluženje in mu s tem povzročali škodo, so dejanske novote, ki v pritožbenem postopku niso upoštevne, saj toženec niti ne izkazuje, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Glede na navedeno je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti toženčevo pritožbo tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o nasprotni tožbi in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnikom v 15 dneh povrniti njihove stroške odgovora na pritožbo v znesku 335,98 EUR (priglašenih 450 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialni stroški, DDV), v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1 Ur. list RS, št. 87/2002. 2 Ur. list SFRJ, št. 6/80 in naslednji. 3 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1137/2009.