Jedro

Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v 2. odstavku 214. člena ZD.

Če je del obrazložitve vsebovan že v izreku sklepa, je tak sklep napačen. To velja tudi za ugotovitev, da je RS dolžna poravnati dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine, tak zapis ne sodi v izrek odločbe, temveč je dovolj, da sodišče v obrazložitvi le opozori upnike, da lahko svojo terjatev uveljavljajo do države.

V primeru kaducitete po 219. členu ZD mora sodišče predhodno ugotoviti, ali obstojijo dediči po pokojnem tudi v obsegu 3. parentele, če v prvih dveh dedičev ni. Z odpovedjo dedovanju dediča bližnjega dednega reda pridejo namreč v poštev za dedovanje tudi dediči naslednje parentele.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zapuščino po pokojnem J. B. sestavljajo nepremičnine, vpisane v vl. št. x1 in x2 k.o. K., vl. št. x3 k.o. P., vl. št. x4 k.o. V. in x5 k.o. Z.. Ugotovilo je, da je vrednost zapuščine 29.298.654,00 SIT, terjatve do zapuščine pa preko 200.000.000,00 SIT. Tako je čista vrednost zapuščine pasivna, terjatve do zapuščine pa so priglasili R. S., E. d.o.o., S., M. T., P., L. in J. Z., K.. Iz zapuščinskega sklepa nadalje izhaja, da sta se dedinji sestri L. G. in L. S. dedovanju odpovedali v svojem imenu ter v imenu svojih potomcev, državna pravobranilka pa je predlagala, da sodišče opravi kaduciteto.

Glede na navedeno je sodišče sklenilo, da se celotna zapuščina po pokojnem J. B. izroči Republiki Sloveniji, ta pa je dolžna poravnati dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine po vrstnem redu poplačilnih pravic.

Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija in v pritožbi navaja, da zapuščinsko sodišče v sklepu ne more določati obveznosti Republike Slovenije do posameznih upnikov, zato je s to svojo odločitvijo sodišče kršilo določilo Zakona o dedovanju. Zapuščinsko sodišče pa je pred izdajo sklepa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Potem ko so se dedovanju odpovedali dediči drugega dednega reda, bi moralo sodišče ugotoviti, kdo so dediči tretjega dednega reda in pridobiti njihove dedne izjave. Tudi ti dediči namreč sodijo v krog zakonitih dedičev in šele če teh ni, nastopi kaduciteta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je vsebina sklepa o dedovanju predpisana v 2. odstavku 214. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 z dopolnitvami). Sodišče mora v sklepu ugotoviti obseg zapuščine, razglasiti dediče, volilojemnike ali druge upravičene osebe, ki so pridobile dedno pravico ter odločiti o morebitni izročitvi stvari, ki je v sodnem depozitu, dednem dogovoru, stroških postopka ali izročitvi zapuščine Republiki Slovenije zaradi kaducitete. To odločbo pa mora sodišče nadalje podrobneje obrazložiti v obrazložitvi, kjer opiše vrsto dedovanja (zakonito, oporočno), dedne izjave posameznih dedičev, katera pravna in dejanska vprašanja je bilo potrebno rešiti v postopku ter pojasni vse okoliščine, ki jih je upoštevalo pri sodni odločbi. Izpodbijani sklep je sestavljen napačno, saj je del obrazložitve zajet že kot sestavni del izreka sklepa. To velja tudi za v pritožbi grajano odločitev, da je Republika Slovenija dolžna poravnati dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine, po vrstnem redu poplačilnih pravic.

Država sicer res mora odgovarjati za dolgove zapustnika do višine vrednosti zapuščine, saj nanjo preide zapuščina v celoti, tako pravice kot obveznosti, aktiva in pasiva, na podlagi zapustnikove smrti (univerzalna sukcesija). Pri tem na državo preide zapuščina, ne da bi le-ta podala sprejemno izjavo in se temu ne more odpovedati.

Vendar pa je država dolžna povrniti dolgove le tistim upnikom, ki od nje to zahtevajo. Zato je v sklepu o dedovanju dovolj, če sodišče v obrazložitvi le opozori upnike, naj svojo terjatev uveljavljajo do države, ne more pa sodišče posebej v izreku državi nalagati poravnavo dolgov zapustnika. Izrek odločbe namreč postane pravnomočen, pri čemer pa tak izrek ni izvršljiv, saj iz njega ne izhaja, v kakšnem obsegu se bodo glede na višino zapuščine dolgovi posameznih upnikov povrnili. To pa ni več stvar zapuščinskega postopka, temveč Republike Slovenije po prejemu terjatev posameznih upnikov.

Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, ko opozarja, da je sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Po določilu 219. člena ZD izda sodišče sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine. V konkretnem primeru pa je sodišče le ugotovilo, da sta se dedinji drugega dednega reda odpovedali dedovanju, pri čemer pa ni izvedlo nadaljnjega postopka na ugotovitev, ali obstojijo tudi dediči tretjega dednega reda oziroma tretje parentele skladno z določilom 18. člena ZD, ki ureja zakonito dedovanje. Tako je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (355. člen v zvezi s 3. odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje naprej ugotovi, ali so po pokojnem J. B. še kakšni dediči tretje parentele in če ti dediščino sprejemajo, nato pa naj o zapuščini ponovno odloči, upoštevajoč tudi uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča o pravilni obliki sklepa o dedovanju.