Jedro

Tožnik je redno prihajal na delo k toženi stranki, v njene prostore, uporabljal delovna sredstva tožene stranke in opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta vodje finančno računovodske službe tožene stranke ter bil pri svojem delu podrejen direktorju tožene stranke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal nalog za toženo stranko kot zaposleni oziroma direktor A. d. o. o., temveč kot delavec tožene stranke, ki se je vključil v organizirani delovni proces in delal po navodilih tožene stranke, v skladu z opredelitvijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Posledično je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu "Vodja finančno računovodske službe" v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe za obdobje od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016 in toženi stranki naložilo, da tožnika za to obdobje prijavi v obvezna zavarovanja in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje ter izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka).

Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni: a) iz naslova neizplačanih plač in nadomestil plač v obdobju od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016 obračunati plačo za oktober 2015 v znesku 4.360,67 EUR bruto, za november 2015 v znesku bruto 4.121,88 EUR, za december 2015 v znesku 4.623,32 EUR bruto, za januar 2016 v znesku 4.143,68 EUR bruto, za februar 2016 v znesku 4.143,68 EUR bruto, za marec 2016 v znesku 4.623,32 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsak mesečni znesek tečejo od 19. dne naslednjega meseca dalje do plačila; b) iz naslova povračil stroškov v zvezi z delom v obdobju od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016 plačati znesek v višini 1.738,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: 303,60 EUR od 19. 11. 2015 dalje do plačila, 289,80 EUR od 19. 12. 2015 dalje do plačila, 303,60 EUR od 19. 1. 2016 dalje do plačila, 262,20 EUR od 19. 2. 2016 dalje do plačila, 276,00 EUR od 19. 3. 2016 dalje do plačila in od 303,60 EUR od 19. 4. 2016 dalje do plačila; c) iz naslova pogodbene odpravnine obračunati znesek 30.426,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke ter nato tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 dalje do plačila (prvi odstavek točke c), višji tožbeni zahtevek (obračun akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost od bruto zneska 53.460,48 EUR), pa je zavrnilo (drugi odstavek točke c); č) iz naslova neizplačanih plač in nadomestil plač v obdobju od oktobra do decembra 2013 obračunati bruto plačo v znesku 4.389,75 EUR, od navedenega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 864,60 EUR od 19. 11. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.290,76 EUR od 19. 12. 2013 dalje do plačila in od zneska 480,90 EUR od 19. 1. 2014 dalje do plačila; d) iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 104. člena ZDR-1 plačati znesek 15.448,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do plačila, obračunati znesek 7.080,99 EUR bruto od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 do plačila; višji tožbeni zahtevek (tek zamudnih obresti od 14. 12. 2013) pa je zavrnilo; e) iz naslova regresa za letni dopust obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto, za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, za leto 2011 v znesku 760,00 EUR bruto, za leto 2012 v znesku 780,00 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 800,00 EUR bruto, od vseh navedenih zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako koledarsko leto od 2. 7. dalje do plačila; f) iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom za november in december 2013 plačati znesek 196,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, znesek 98,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 80,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila in znesek 40,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila; g) iz naslova jubilejne nagrade plačati znesek 689,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do plačila, obračunati znesek 61,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2011 dalje do plačila (vse točka II izreka).

Nadalje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka (v znesku 4.468,65 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in odškodnine za neizkoriščen letni dopust (v znesku 3.375,85 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrne (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.574,31 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper drugi odstavek točke I izreka, drugi odstavek točke II/c) izreka in zoper točko III izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila pod izvršbo. Navaja, da je bil s strani tožene stranke glede delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje prevaran. Tožnik je sam sebi odpovedal delovno razmerje pri družbi A. v nameri, da se zaposli pri toženi stranki, kot je bilo predhodno dogovorjeno. Tožena stranka formalno tega ni storila (podpisala pogodbe o zaposlitvi), obenem pa je dopustila, da je tožnik pri toženi stranki normalno opravljal delo, le plačala mu ni za to delo. Gre za specifične okoliščine, ki jih sodišče pri zavrnitvi zahtevka za zaposlitev za nedoločen čas sploh ni upoštevalo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik z dopisom z dne 29. 4. 2016 (A73) toženo stranko obvestil, da bo prenehal prihajati na delo, ker mu tožena stranka ni plačala plače za opravljeno delo ter stroškov prehrane in prevoza na delo od 1. 10. 2015 dalje. Po 30. 4. 2016 ni mogel opravljati dela, ker ni imel sredstev, da bi lahko prišel na delo iz B. v C. in nazaj. To stanje nezmožnosti opravljanja dela je povzročila tožena stranka in ne tožnik. Tožnik bi delo opravljal še po 30. 4. 2016, če bi imel dovolj sredstev za prihod na delo. Pri zavrnitvi zahtevka glede obstoja delovnega razmerja po 29. 4. 2016, je sodišče zmotno uporabilo tudi peti odstavek 5. člena ZPDZC-1, po katerem se šteje, da ima delavec, ki dela na črno, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo obstoja delovnega razmerja po 29. 4. 2016, oziroma za nedoločen čas, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba v zvezi z odpravnino, ki tožniku pripada zaradi razrešitve z delovnega mesta vodstvenega delavca, navaja, da znesek 30.426,00 EUR ne predstavlja bruto zneska odpravnine. Iz pogodbe z dne 9. 11. 1989 izhaja, da predstavlja znesek 30.426,00 EUR 24-kratnik mesečne razlike v neto znesku. Individualna pogodba o zaposlitvi nima opredeljenih bruto zneskov, ampak neto zneske, kateri morajo biti pri izplačilu "obruteni". V 8. členu pogodbe je mišljena razlika v plači, plače pa so po zakonu in sodni praksi izražene v bruto zneskih in je zato vedno potrebno operirati z bruto zneski. Če bi tožnik s svojim zahtevkom izhajal iz razlike v bruto plačah, potem bi znašala razlika v bruto mesečnem znesku 2.765,04 EUR, 24-kratnik pa 66.360,96 EUR bruto. Tožnik pa je v tožbenem zahtevku za izračun bruto vrednosti neto razlike v prejemkih izhajal iz dohodninske lestvice, prilagojene neto plači 1.800,00 EUR. Zaradi nižje dohodninske osnove, ki je bila prilagojena novi višini tožnikovega prejemka, znaša bruto znesek razlike le 2.227,26 EUR za neto mesečno razliko v višini 1.267,75 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščen dopust, ki tožniku pripada zaradi odpovedi delovnega razmerja zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. V skladu z insolvenčno zakonodajo (5. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP) pripada delavcu, kateremu je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka postopka, nadomestilo za neizkoriščen dopust. Nadomestilo je prednostna terjatev, ki je bila tožniku v stečajnem postopku priznana in delno odstopljena Javnemu preživninskemu in invalidskemu skladu Republike Slovenije (Sklad), ki je terjatev od tožnika delno kupil in nato delno izplačal. Kljub temu, da je bil stečaj nad toženo stranko kasneje razveljavljen, je Sklad vseeno dne 28. 2. 2014 tožniku izplačal del nadomestila iz naslova neizkoriščenega dopusta.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v celoti prisodi priglašene stroške postopka. Navaja, da tožnik v obdobju od 1. 10. 2016 (pravilno: 2015) dalje ni opravljal dela za toženo stranko na podlagi delovnega razmerja, temveč je opravljal delo za družbo A., C., ki je bila v poslovnem odnosu s toženo stranko zaradi izvajanja finančno računovodskih storitev na sedežu naročnika. Pri tej družbi je bil tožnik tudi odgovorna oseba, do dne 29. 4. 2016 pa tožena stranka s strani odgovorne osebe A., to je tožnika, ni prejela nobene izjave o prenehanju poslovnega sodelovanja med družbama. Šele dne 24. 5. 2016 je tožena stranka prejela neobrazloženo odstopno izjavo tožnika z dne 20. 5. 2016, s katero je slednji z dnem 31. 5. 2016 nepreklicno odstopil z mesta direktorja družbe A. d. o. o., C.. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje med toženo stranko in A. glede opravljanja finančno računovodskih storitev prenehalo s potekom pogodbe o izvajanju teh storitev. V skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava glede gospodarskih subjektov se pri presoji poslovnega odnosa presoja poslovna praksa, kot se je izoblikovala med subjektoma in ne morebiten obstoj ali neobstoj pisnosti takega razmerja. Tožnik je bil vrsto let v delovnem razmerju pri toženi stranki, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani stečajnega upravitelja. Sklep o začetku postopka ni nikoli postal pravnomočen, saj je bil predlog predlagateljev dokončno zavrnjen in zavržen šele v letu 2015. Glede na to, da je bil stečajni postopek nezakonit, tožnik ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijo na delovno mesto, saj se je, kot je to izpovedal na naroku dne 3. 3. 2014, po izrabi pravic zaradi brezposelnosti zaposlil pri A., ki je za potrebe tožene stranke in drugih družb opravljala finančno računovodske storitve, tožnik pa je v tej družbi opravljal funkcijo direktorja vse do konca meseca junija 2016. Poslovni odnos med A. d. o. o. in toženo stranko ni nikoli prenehal in je v veljavi tudi v času vložitve te pritožbe. Tožnik je na Zavodu RS za zaposlovanje izrabil vse pravice, ki mu gredo kot brezposelni osebi, v predmetni pravdi pa je zatrjeval dejstvo, da je opravljal delo za toženo stranko. Tožena stranka je po izhodu iz insolvenčnih postopkov sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavko D.D., kateri je prenehalo delovno razmerje pri A., na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, kot odgovorne osebe te družbe. Priča je povedala, da je bil njej neposredno nadrejen sam tožnik, v času po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z družbo E. pa je bila ta oseba F.F., direktor tožene stranke. G.G. je potrdil, da je tožnik delo opravljal v okviru A.. Iz izvedenega dokaznega postopka ne sledi, da družba E. družbi A. ni plačevala za opravljene storitve. Tožnik pa je v času, ko naj bi bil zaposlen pri toženi stranki, sestavljal računovodske izkaze tudi za druga podjetja. Ker je bil sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen in do oblikovanja stečajne mase ni prišlo, ni dopusten zahtevek za plačilo odpravnine zaradi razrešitve zunaj postopka stečaja. Zato bi ga bilo potrebno zavreči. Navaja, da tožnik ni bil razrešen s položaja vodstvenega delavca, ta položaj je ohranil tudi po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, zato ni upravičen do zneska iz 8. člene individualne pogodbe o delovnem mestu z dne 9. 11. 1998. 5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Delovno razmerje je v skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (11. člen ZDR-1). ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru obstoja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v spornem razmerju obstajali elementi delovnega razmerja.

9. Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri delu tožnika v času od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016 podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR-1. Posledično je ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu „Vodja finančno računovodske službe“ od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ne glede na to, da tožnik in tožena stranka po 1. 10. 2005 nista sklenila pogodbe o zaposlitvi, tožnik redno prihajal na delo k toženi stranki, v njene prostore, uporabljal delovna sredstva tožene stranke in opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta vodje finančno računovodske službe tožene stranke. Tožnik je namreč v spornem obdobju prihajal na delo ob 8.00, pri toženi stranki je ostajal na delu do 16.00 ali 17.00 ure, v tem času je opravljal vsa dela in naloge, predvidena za delovno mesto vodja finančno računovodske službe na enak način, kot je to počel še pred zaključkom insolvenčnih postopkov, delo je opravljal v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke ter bil pri svojem delu podrejen direktorju tožene stranke. Utemeljeno je zavrnilo navedbe tožene stranke in izpoved priče G.G., da je tožnik tudi v spornem obdobju opravljal računovodsko finančna dela za toženo stranko kot delavec (oziroma kot direktor hčerinske družbe) A., na podlagi pogodbenega razmerja med družbama. Pravilno je namreč ugotovilo, da je tožena stranka z A. sklenila pogodbo o finančno računovodskih storitvah, na podlagi katere je A. (in zanjo tožnik) za toženo stranko opravljala finančno računovodske storitve, vendar pa je veljavnost te pogodbe izkazana le od 1. 4. 2014 do 30. 9. 2015 (A15 in A26). Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da od 1. 10. 2015 naprej A. d. o. o. ni več opravljala finančno računovodskih storitev za toženo stranko. Tožena stranka torej ni dokazala, da bi tudi od 1. 10. 2015 dalje obstajal pogodbeni odnos med A. in toženo stranko glede opravljanja finančno računovodskih storitev. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da bi storitve plačevala A. d. o. o., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal nalog za toženo stranko kot zaposleni oziroma direktor A. d. o. o., temveč kot delavec tožene stranke, ki se je vključil v organizirani delovni proces in delal po navodilih tožene stranke, v skladu z opredelitvijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Nebistveno je, da naj bi imela A. d. o. o. prostore na sedežu tožene stranke, saj zaradi navedenega ni mogoče šteti, da bi bil tožnik po 1. 10. 2015 še zaposlen pri tej družbi.

10. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za čas ugotovitve delovnega razmerja po tem datumu pa tožnik neutemeljeno očita sodbi sodišča prve stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da sodbe ni v tem delu mogoče preizkusiti. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v dopisu z dne 29. 4. 2016 navedel, da ne bo več prihajal na delo k toženi stranki in da dejansko tudi ni več prihajal na delo. Zato je kot dan, ko je tožnik prenehal delati pri toženi stranki, pravilno štelo kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožnik neutemeljeno navaja, da gre kot razlog za njegovo neopravljanja dela iskati v dejstvu, da ni dobil plačanih stroškov prevoza na delo, saj s sklicevanjem na to okoliščino ne more uspeti pri priznanju delovnega razmerja po 29. 4. 2016. Ker ni šlo za opravljanje dela na črno, saj je tožena stranka menila, da pogodbeno sodelovanje poteka preko A., ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče v skladu s 5. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC – 1; Ur. l. RS, št. 32/14) šteti, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja delovnega razmerja do 29. 4. 2016, ker tožnik ne bi bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, temveč iz razloga, ker po tem datumu ni več prihajal na delo in torej niso bili več izpolnjeni elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. 11. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da tožnik nima pravice do pogodbene odpravnine oziroma odškodnine po 8. členu pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 11. 1998 (A10). V 8. členu je ta pogodba določala, da ima tožnik, v primeru, da je razrešen delovnega mesta vodstvenega delavca, kot vodstveni delavec pravico do razporeditve na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nasl.). Za razliko v višini osebnega prejemka se vodstvenemu delavcu izplača razlika 24 neto plač v enkratnem znesku v roku 30 dni od dneva razrešitve. V primeru prenehanja delovnega razmerja pa se izplača 24 neto plač v celoti v enkratnem znesku v roku 30 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik razrešen z delovnega mesta oziroma funkcije, saj to izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razrešitve s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (A11) z dne 22. 7. 2013. Iz točke 1 navedene redne odpovedi izrecno izhaja, da se tožnika razreši iz delovnega mesta pomočnika direktorja za področje financ, računovodstva in informatike z dne 22. 7. 2013 ter se mu ponudi v podpis pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja finančno računovodske službe. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil tožnik razrešen ter da je podan pravni položaj iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ki daje tožniku pravico do posebne odpravnine oziroma odškodnine v višini, kot je navedena zgoraj. Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da se glede opisa nalog (novega) delovnega mesta vodje finančno računovodske službe glede vsebine tožnikovega dela ni nič spremenilo oziroma da je tožnik še naprej opravljal enako delo in da torej sploh ni bil razrešen. Te navedbe so protispisne in jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožniku pripada razlika v višini razlik 24 neto plač, vendar je to le osnova, od katere pa mora tožena stranka odvesti še davke in prispevke. Zato 24 razlik v neto plači ne predstavlja neto zneska odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen, temveč gre za osnovo, torej bruto znesek odpravnine, ki se določi ob upoštevanju neto razlik. Od zneska 30.426,00 EUR ki je bruto znesek, mora tožena stranka torej še odvesti davke in prispevke. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da bi moral prejeti odpravnino v višini 53.460,48 EUR (bruto) oziroma neto od tega zneska. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo višji tožbeni zahtevek, zato pritožbi tako tožnika, ki se zavzema za priznanje višjega zneska, kot tudi tožene stranke, ki meni, da tožnik do odpravnine sploh ni upravičen, nista utemeljeni.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno prisodilo odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 104. in 106. člena ZDR-1, saj je tožnik do odpravnine upravičen, četudi je bil kasneje stečajni postopek ustavljen. Stečajni upravitelj je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi v decembru 2013, stečaj pa je bil pravnomočno ustavljen šele v letu 2015. Zaradi ustavitve postopka stečaja po skoraj dveh letih od odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je stečajni upravitelj pravno veljavno podal po 104. členu ZDR-1, torej ni mogoče šteti, da tožena stranka ni dolžna tožniku plačati odpravnine. Ker je bil tožnik pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlen več kot 22 let, je sodišče prve stopnje pri izračunu višine odpravnine pravilno upoštevalo tretjino osnove za vsako leto dela ter glede na tako izračunano povprečno plačo v obdobju od septembra do novembra 2013 v znesku 3.072,20 EUR bruto, ob upoštevanju 22 polnih let dopolnjene delovne dobe pri toženi stranki tožniku priznalo odpravnino v znesku 22.529,49 EUR, pri čemer je glede dolžnosti odvoda davkov in prispevkov pravilno upoštevalo 9. točko prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.), po kateri je odpravnina neobdavčena do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, v skladu s 144. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) pa se prispevki za socialno varnost plačujejo od zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino plačuje dohodnina. Bistveno je torej, da je le bruto znesek, ki presega 10-kratnik povprečne plače v Sloveniji, obdavčen oziroma mora od tega delodajalec odvesti davke in prispevke, kar je bilo pravilno upoštevano.

13. V zvezi s pritožbo tožnika zoper zavrnitev zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta v letu 2013 pa je potrebno izpostaviti, da je nepravilno stališče tožnika, da mu to nadomestilo pripada na podlagi 5. točke prvega odstavka 21. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.). Citirana določba navaja, da so prednostne terjatve med drugim tudi odpravnine delavcem, ki jim je upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je njihovo delo zaradi začetka stečajnega postopka ali med postopkom postalo nepotrebno. Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker tožnik ni niti zatrjeval, da dopusta v letu 2013 ni mogel izrabiti, je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo. Sklicevanje tožnika na to, da naj bi mu bila ta terjatev priznana v postopka prisilne poravnave priznana, oziroma da naj bi tožnik Javnemu preživninskemu in invalidskemu skladu Republike Slovenije to terjatev prodal, ni odločilno. Po določilu člena tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Ker prisilna poravnava zoper toženo stranko ni bila zaključena s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, temveč na podlagi umika predloga, eventualno priznanje te terjatve s starani upravitelja nima učinka. Zato je sodišče prve stopnje ta zahtevek pravilno presojalo v okviru navedb, ki jih je tožnik podal in ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen.

14. V zvezi s preostalim delom pritožbe tožene stranke pa je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, saj sodba nima navedb glede preostalega dela izpodbijane odločitve, torej glede odločitve o plačilu neizplačanih plač za obdobje od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016, povračilu stroškov v zvezi z delom v obdobju od 1. 10. 2015 do 29. 4. 2016, plač in nadomestil v obdobju od oktobra 2013 do decembra 2013, regresih za letni dopust za leta od 2009 do 2013, stroškov v zvezi z delom za november in december 2013 in o jubilejni nagradi za 20 let dela pri toženi stranki. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo neizplačano plačo tako za čas, za katerega je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, kot tudi za čas od oktobra do decembra 2013. Po določilih 44. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotoviti delavcu ustrezno plačilo za delo. Delavcu pripada tudi povračilo stroškov za prehrano in prevoza na delo, kot to določa 130. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino zneskov plač in stroškov, ki jih je imel tožnik v zvezi z delom, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v skladu s 131. členom ZDR-1 tudi pravilno ugotovilo, da ima tožnik pravico do izplačila regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, ki jo mora delodajalec izplačati do 1. julija tekočega koledarskega leta. Ker je pravilno ugotovilo zneske minimalne plače, je tožniku pravilno dosodilo tudi zneske regresa, ter odločilo, da mu od neto zneska pripadajo obresti od 2. 7. v posameznem koledarskem letu, glede na zapadlost regresa v plačilo. Po določbi 130. člena ZDR je bil tožniku tudi upravičen do stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožniku že plačala jubilejno nagrado za 20 let dela, zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Stranki s pritožbo nista uspela, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, 154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.