Jedro

Sprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da je pooblaščenec tožeče stranke, upoštevajoč zaporedje procesnih dejanj na glavni obravnavi, na narok zamudil tako malo časa, da sodišče prve stopnje toženke, ki je pravni laik, ni utegnilo opozoriti na procesno pravico iz četrtega odstavka 209. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 21.474,26 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih KBM priznava za hranilne vloge v EUR, vezane za obdobje, daljše od enega leta, od 21.2.1994 do plačila in ji povrniti 332.000 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2002 do plačila. Zaključilo je, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, pri čemer pa tožena stranka kot posojilojemalka posojenega zneska v dogovorjenem roku ni vrnila.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o teku zamudnih obresti za čas od 21.2.1994 do 31.1.2001 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v nerazveljavljenem delu pa odločitev o zamudnih obresti spremenilo tako, da tožena stranka dolguje zamudne obresti, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge v EUR na vpogled. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu te sodbe je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je v pritožbi proti prvostopenjski sodbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je podan, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe četrtega odstavka 209. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20.8.2001 odločilo, da pravdni postopek miruje od 20.8.2001. Po tem, ko je tožeča stranka predlagala nadaljevanje pravdnega postopka, je na narok za glavno obravnavo 20.3.2002 pristopila le toženka. Sodnik ji je predočil le, da je bila tožeča stranka pravilno vabljena in jo pozval, naj se izjavi o posledicah izostanka tožeče stranke, ni pa je, kot prava neuko stranko, opozoril na določilo četrtega odstavka 209. člena ZPP. Če bi bila toženka na omenjeno določilo opozorjena, bi seveda predlagala, naj ga sodišče uporabi. Pooblaščenec tožeče stranke je na narok pristopil naknadno, več kot tri minute po oklicu zadeve. Tožena stranka tudi ni bila poučena o svojih drugih procesnih pravicah, zlasti ne o možnih prekluzijah, ki izhajajo iz 286. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v četrtem odstavku 209. člena ZPP predvideva fikcijo umika tožbe v primeru, če so že drugič izpolnjeni pogoji za mirovanje. Mnenje tožene stranke, da sodišče prve stopnje 20.3.2002 ne bi smelo opraviti naroka za glavno obravnavo, ker so bili drugič izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, je napačno. Res je sodišče prve stopnje na naroku 20.8.2001 ugotovilo, da postopek miruje, nato pa se je le-ta nadaljeval po predlogu tožnika. Drži tudi, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 20.3.2002 izhaja, da je pooblaščenec tožnika nanj zamudil tri minute (daljši čas zamude ni podkrepljen z nobenim dokazom). Ne glede na to pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve določbe 12. člena ZPP. Sprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da je pooblaščenec tožeče stranke, upoštevajoč zaporedje procesnih dejanj na glavni obravnavi, na narok zamudil tako malo časa, da sodišče prve stopnje toženke, ki je pravni laik, ni utegnilo opozoriti na procesno pravico iz četrtega odstavka 209. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Zavrniti je treba tudi ugovor tožene stranke v smeri kršitve iz prvega odstavka 339. v zvezi z 286. členom ZPP. V ta namen zadošča odgovor, da je bila tožena stranka na prekluzije pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov izrecno opozorjena v pisnem vabilu na narok za glavno obravnavo 28.5.2001 (listovna št. 12).

Ker niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa je pokazal, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).