Jedro

Za pogodbo o leasingu značilna obveznost leasingodajalca je prepustitev rabe določene stvari proti plačilu. Ni treba, da bi leasingodajalec sam dal predmet leasinga na razpolago leasingojemalcu. Pri indirektnem finančnem leasingu bo to zanj storil dobavitelj opreme, za katero pa mu bo leasingodajalec plačal. V primerih indirektnega finančnega leasinga je torej tudi leasingodajalčevo plačilo prodajalcu (dejanje, ki leasingojemalcu omogoči uporabo vozila) njegova značilna obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe; v preostalem (II. točka izreka) pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. in 4. točki izreka ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/14971-2 z dne 20. 12. 2006, tožencu pa naložilo, da mora tožnici v 15. dneh plačati 3.248,74 EUR pravdnih stroškov.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je pogodba o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2003 nična ter da mora tožeča stranka tožencu plačati 18.299,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2003 je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V obsežni pritožbi vztraja pri svojem stališču, da sta bila leasingodajalec in prodajalec predmeta leasinga pri sporni pogodbi o finančnem leasingu ena in ista oseba. Pritožnik meni, da je dokazal, da je prodajalec B.B. s.p. nastopal v imenu tožeče stranke, saj tožena stranka s to ni imela nobenega stika.

Tožeča stranka ni bila prisotna ob podpisu pogodbe o leasingu, ni zahtevala predložitve dokaza o sklenitvi obveznega in kasko zavarovanja vozila ter vinkulacije v svojo korist, ni zahtevala predložitve kopije prometnega dovoljenja, ni preverjala, kaj je z avtomobilom in ali je bil sploh registriran ter vozila tudi ni zasegla.

Toženec je uspel dokazati, da vozila nikoli ni prevzel; dejstvo pa je, da ga tožeča stranka nikoli ni zahtevala nazaj, to pa zato, ker je že ob sklenitvi pogodbe vedela, da predmet pogodbe ne obstoji.

Tudi ne drži zaključek sodišča, da toženec ni dokazal, da je tožečo stranko obvestil o tem, da mu predmet leasinga ni bil izročen ali o tem, da je podpisal bianco listine. Toženec je dokazal, da je o vsem tem obvestil B.B. s.p. kot pooblaščeno osebo leasingodajalca oziroma, da je ta vse to vedel. Za toženca je bil leasingodajalec B.B. in ta je ves čas vedel, da toženec vozila ni prevzel, saj mu ga sam ni izročil. Ker torej tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po leasing pogodbi, to je, tožencu izročiti predmet leasinga, tudi toženec ni dolžan izpolniti svoje obveznosti.

Pritožnik še poudarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih – to je o trditvah tožene stranke, da tožeča stranka prodajalcu B.B. s.p. kupnine sploh ni nakazala. Tožeča stranka je navedla, da naj bi mu plača 5.628.000,00 SIT, a za to trditev ni priložila nobenega dokaza. Listina, ki jo je priložila pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2010, pa je bila predložena prepozna in je sodišče ne sme upoštevati.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa toženec vztraja pri stališču, da vozilo T. ne obstaja, to pomeni, da je predmet pogodbe nemogoč. Neobstoječega vozila ni mogoče kupiti. Ker predmet pogodbe že v času sklenitve pogodbe o finančnem leasingu ni obstajal, kar je toženec izvedel šele v teku tega postopka, tožeči stranki pa je bilo gotovo to znano že v trenutku sklenitve pogodbe o finančnem leasingu, je pogodba nična.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

O odločitvi sodišča prve stopnje o tožbi (I. točka izreka izpodbijane sodbe): Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da leasingodajalec ni bil obenem dobavitelj predmeta leasinga, je pravilno. To jasno izhaja iz listin v spisu. Dejstva, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi – da tožeča stranka ni bila prisotna, ko je sam podpisal pogodbo o leasingu, da toženec s tožečo stranko ni imel neposrednega stika in da je zato štel, da sta leasingodajalec in prodajalec ista oseba, ne prepričajo o nasprotnem.

Sodišče prve stopnje res ni uporabilo določb Zakona o varstvu potrošnikov (1) in Zakona o potrošniških kreditih (2) (v nadaljevanju ZPotK), a višje sodišče ob dosedanjih ugotovitvah sodišča prve stopnje (še posebej glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZPotK) ne vidi, kako bi uporaba določb teh zakonov lahko spremenila odločitev o tožbenem zahtevku.

Pogodba o finančnem leasingu je dvostranska vzajemna pogodba. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla (1. odstavek 11. člena Obligacijskega zakonika (3); v nadaljevanju OZ).

Za pogodbo o leasingu značilna obveznost leasingodajalca je prepustitev rabe določene stvari proti plačilu. Seveda ni treba, da bi leasingodajalec sam dal predmet leasinga na razpolago leasingojemalcu. Pri indirektnem finančnem leasingu bo to zanj storil dobavitelj opreme, za katero pa mu bo leasingodajalec plačal. V primerih indirektnega finančnega leasinga je torej tudi leasingodajalčevo plačilo prodajalcu (dejanje, ki leasingojemalcu omogoči uporabo vozila) njegova značilna obveznost. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da tožeča stranka dobavitelju avtomobila ni plačala ničesar. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dejstvom, ki je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, sicer izvajalo dokaze, a se do njih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožnik, ni opredelilo.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, ali je tožeča stranka prodajalcu B.B. s.p. plačala kupnino za sporni avtomobil (kot je trdila) ali ne (kot je trdil toženec). Izpodbijana sodba je torej v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP), kar terja razveljavitev sodbe v I. točki izreka. Takšne procesne kršitve višje sodišče ne more odpraviti samo, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov sodbe. Hkrati bi bilo izvajanje dokazov na pritožbeni obravnavi neekonomično, glede na to, da jih je sodišče prve stopnje že izvedlo, tako da v ponovljenem postopku ni potrebe po izvedbi nove glavne obravnave, ampak mora sodišče prve stopnje le ponovno napisati sodbo in v njo vključiti manjkajoče razloge o odločilnih dejstvih (in o ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka dokazov v zvezi s temi dejstvi ni predložila pravočasno).

O odločitvi sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi (II. točka izreka izpodbijane sodbe): Toženec meni, da je pogodba o finančnem leasingu z dne 23. 12. 2003 nična, ker njen predmet ni mogoč, saj ne obstaja in tudi ob sklenitvi pogodbe ni obstajal. V nasprotni tožbi še dodaja, da mu avtomobil ni bil izročen.

Zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni nična, je pravilen. Toženec ni z ničemer izkazal (oz. v postopku pred sodiščem prve stopnje niti trdil), da naj vozilo tipa T., kakor je predmet leasinga označen v pogodbi o finančnem leasingu, ne bi obstajalo. Če pa s svojimi pritožbenimi trditvami toženec meni, da ne obstaja vozilo s številko šasije, ki je navedena v ponudbi z dne 19. 12. 2003 in prevzemnem zapisniku, pa mu je treba pojasniti, da vozilo v pogodbi o finančnem leasingu ni tako opredeljeno, ampak je opredeljeno na generičen način. Da vozila takšnega tipa ne bi bilo mogoče izročiti, pa toženec, kot rečeno, ni niti trdil. Razlogov za ničnost sporne pogodbe o leasingu torej ni.

Tudi to, da prodajalec tožencu vozila ni izročil, ob tem, ko je prav toženec s podpisom prevzemnega zapisnika (priloga A25 v spisu) potrdil nasprotno, ne more povzročiti ničnosti pogodbe o leasingu.

Višje sodišče je zato glede nasprotne tožbe pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

O stroških: Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 20/98 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. RS, št. 70/2000 s sprem. in dop.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.