Jedro

Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se umik tožbe z dne 5. 8. 2021 vzame na znanje in se postopek ustavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 149,08 EUR v 8 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka in v njej uveljavljala "vse pritožbene razloge". Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: sklep) glede na pritožbene razloge ustrezno spremeni. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, katere je specificirala v stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki v plačilo naloži še povrnitev tožničinih pritožbenih stroškov, kot so specificirani v odgovoru.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana prvostopenjska odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

6. Kot pravno odločilna dejstva v zvezi z odločitvijo, da je v konkretnem primeru tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje navedlo: - da je tožeča stranka po vložitvi dveh pripravljalnih vlog dne 6. 8. 2021 podala umik tožbe, v katerem je navedla, i) da ji je tožena stranka dne 5. 8. 2021 plačala 348,55 EUR v skladu s potrjeno prisilno poravnavo, ii) da je s tem pripoznala tožbeni zahtevek ter iii) da zato umika tožbo, sodišču predlaga izdajo sklepa o stroških in prosi za vračilo dela sodne takse; - da je tožena stranka dne 1. 9. 2021 sporočila, da se z umikom tožbe strinja; - da je tožeča stranka tožbo umaknila le dan za tem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, in sicer v skladu s potrjeno prisilno poravnavo.

7. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjska sodišča ne strinja in pritožbeno uveljavlja, da umik tožbe s strani tožeče stranke nikakor ne more pomeniti umika zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, saj je tožena stranka s plačilom 348,55 EUR poravnala obveznost, ki še ni zapadla v plačilo in je na to v dopisu (z dne 1. 9. 2021 - op. pritožbenega sodišča) tudi opozorila. Navaja, da je že (1) v ugovoru zoper sklep o izvršbi pojasnila, da je od dne 18. 7. 2019 v postopku prisilne poravnave, v skladu s katero obveznosti zapadejo leta 2025 in da bo terjatev poravnana v rokih in v višini, kot je določeno v prisilni poravnavi, (2) v kasnejših vlogah, da do tožeče stranke nima neporavnanih zapadlih obveznosti in da je tožba neutemeljena,1 (3) na koncu pa še, da je plačala nezapadle obveznosti do tožeče stranke v znesku 348,55 EUR, kar predstavlja 10 % zneska terjatve tožeče stranke, kot je določeno s prisilno poravnavo in pri tem poudarila, da ta znesek v skladu s prisilno poravnavo zapade v plačilo dne 27. 3. 2025 ter da sodišču zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

8. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je ob vložitvi tožbe zahtevala, da se ugotovi njena terjatev v višini 3.485,44 EUR, plačilo pa le v višini 348,55 EUR do 27. 3. 2025, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2025 dalje do plačila,2 in da ji je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo pravilno smiselno pritrdilo, da svoje terjatve nima uvrščene na seznam terjatev, ki predstavlja izvršilni naslov, da bi bilo drugače, pa tožena stranka tekom postopka ni z ničemer izkazala. Po njenih navedbah je tako morala najprej postaviti ugotovitveni zahtevek in nato še dajatvenega v skladu s sklepom o prisilni poravnavi, v rokih, ki so izhajali iz sklepa o prisilni poravnavi. Svojih zapadlih terjatev ni imela uvrščenih na seznam terjatev in če se je želela izogniti njihovemu zastaranju, je morala postaviti ugotovitveni zahtevek za celoten znesek, na podlagi katerega se je nato preračunala obveznost plačila po prisilni poravnavi, ki pa jo je tožena stranka prostovoljno poravnala pred iztekom roka.

9. Skladno s povzetimi navedbami tako med pravdnima stranka v pritožbenem kot tudi prvostopenjskem postopku niso sporna sledeča dejstva: - tožena stranka je od dne 18. 7. 2019 v postopku prisilne poravnave; - skladno s pravnomočnim sklepom z dne 11. 3. 2020 (St ... ) obveznosti zapadejo leta 2025 (natančneje 27. 3. 2025), delež plačila terjatev upnikov pa je 10 %; ter - prisilna poravnava učinkuje tudi za v tem postopku vtoževano terjatev.

10. Ne glede na tako razjasnjene okoliščine pa se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem pritožnice, da v konkretnem primeru umik tožbe ne more pomeniti umika zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, v posledici česar bi bila toženka dolžna nositi stroške predmetnega postopka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Prav tako se ne strinja z očitkom, da tožeča stranka za sprožitev postopka ni imela pravne podlage.

11. Kot že obrazloženo, je materialnopravno izhodišče za presojo stroškovnih zahtevkov pravdnih strank v obravnavani zadevi v pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Navedeno pravilo izhaja iz položaja, ko pride do ustavitve postopka na podlagi tožnikovega dispozitivnega procesnega dejanja umika tožbe potem, ko spozna, da s tožbo v pravdi ne bo uspel. Drugačen pa je položaj, ko tožnik umakne tožbo zato, ker je toženec izpolnil vtoževano obveznost. V takšnem primeru prej navedeno pravilo ne velja (drugi del prvega odstavka 158. člena ZPP), ampak se o stroških odloči na podlagi določb 154., 155. in 156. člena ZPP. Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.3

12. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave,4 v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP, ki ureja odločanje o terjatvah po potrditvi prisilne poravnave in določa, da če sodišče ali drug pristojni državni organ po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku ali porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2. insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

13. Ker je torej v obravnavanem primeru (1) tožeča stranka v dopolnitvi tožbe upravičeno zahtevala, da se ugotovi njena terjatev v višini 3.485,44 EUR in da ji tožena stranka plača 348,55 EUR do 27. 3. 2025, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2025 dalje do plačila, (2) tožena stranka pa je dne 5. 8. 2021 plačala 348,55 EUR, in sicer v skladu s potrjeno prisilno poravnavo tj. v roku in v deležu, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa St ... z dne 11. 3. 2020, po katerem obveznosti zapadejo 27. 3. 2025, delež plačila terjatev upnikov pa je 10 %, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da plačilo, ki ga je dne 5. 8. 2021 opravila tožena stranka (B2), pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.

14. Okoliščina, da je tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave terjatev plačala pred njeno (novo!) zapadlostjo, nima pomena, kot ji ga pripisuje tožena stranka. Zapadlost "osnovne terjatve" se je zaradi postopka prisilne poravnave nad toženo stranko sicer res spremenila in se pomaknila v leto 2025, vendar pa to ne pomeni, da ni obstajala. S plačilom 348,55 EUR je tožena stranka priznala, da dolg v višini 3.485,44 EUR obstoji (pripoznava dolga - 364. člen OZ) ter izpolnila dajatveni zahtevek tožeče stranke, s tem pa je bil v celoti dosežen cilj, ki ga je tožeča stranka v tem postopku zasledovala. Da ga je prostovoljno izpolnila pred zapadlostjo, za odločitev o stroških postopka pri umiku ni pravno odločilno. Noben zakon namreč ne prepoveduje izpolnitve obveznosti pred njeno zapadlostjo.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje stroškovnik na vlogi, in sicer: administrativne stroške (2 x 3 liste po ceni 0,10 EUR, kar je 6 kopij po 0,10 EUR) v višini 0,60 EUR, in poštnino v znesku 2,25 EUR. Tako priznane in odmerjene pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1 Po pritožbenih navedbah je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi pojasnila še, da ne držijo navedbe tožeče stranke in da je njena terjatev uvrščena na seznam terjatev. 2 Pred tem je tožeča stranka dne 2. 11. 2020 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem je zahtevala plačilo 3.831,10 EUR s pp, nato pa je glede na preračun obresti do dneva začetka prisilne poravnave zahtevek znižala na 3.485,44 EUR (op. pritožbenega sodišča). 3 Prim. odločitev VSL sklep II Cp 494/2020 z dne 19. 5. 2019. 4 O čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v vpisnik INS, in sicer na podlagi predloga, ki ga je tožeča stranka podala že v dopolnitvi tožbe z dne 10. 3. 2021.