Jedro

Preklic darila je vključen v zahtevo za vrnitev darila.

Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti ZTLR vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 7. 3. 1988 pred Temeljnim sodiščem v ..., je prenehala veljati z razvezo zakonske zveze med tožečo in toženo stranko dne 1. 9. 2015“; - točka IV izreka (stroškovna odločitev) pa razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v zavrnilnem delu, to je točkah II in III izreka, izpodbijana sodba potrdi.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki 7. 3. 1988, prenehala veljati z razvezo njune zakonske zveze dne 1. 9. 2015 (točka I izreka); tožbene zahtevke, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti v nepreklicno last in posest parc. št. 1/2 k.o. ... in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na navedeni parceli do celote (točka II izreka) ter za plačilo 66.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 1988 dalje do plačila (točka III izreka) pa je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (tožnica) se pritožuje zoper zavrnili del sodbe in odločitev o stroških postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži vse stroške postopka. Najprej sodišču očita, da ni pravilno ugotovilo sporne vrednosti, ki znaša vsaj 132.000,00 EUR. Sodišče samo navaja, da je podan temelj za dajatveni zahtevek, ugodilo pa mu ni. Ugovori o povečanju vrednosti in pridobitvi lastninske pravice ter večjem deležu toženca, so neutemeljeni. Skladno z 10. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko pogodbenika v primeru spora uveljavljata drug proti drugemu le take pravice in obveznosti, ki izhajajo iz konkretnega pogodbenega razmerja (sodba VS RS II Ips 614/2015). Ker sta pravdni stranki sklenili pogodbo, sta izključili uporabo vseh drugih pravil (sodba VS RS II Ips 542/1998), tudi možnost uporabe določb Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Tožnica lahko v celoti zahteva vrnitev podarjene nepremičnine, saj je prišlo do izpolnitve razveznega pogoja iz darilne pogodbe – razveze zakonske zveze in je sodišče materialno napačno zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka. Ker ni zaslišalo K. in T. B. ter J. B. in drugih predlaganih prič, je ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je ugodeno zahtevku za razveljavitev darilne pogodbe, je utemeljen tudi kondikcijski zahtevek za vrnitev nepremičnine. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo vrednosti sporne nepremičnine (vrednost ni prerekana), saj če vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča, je toženec dolžan vrniti denarni znesek v vrednosti nepremičnine. Ker je tožnica uspela z zahtevkom, je treba stroške pravdnega postopka odmeriti v breme toženca. Dodaja še, da je treba v skladu z načelom pravičnosti, zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti, vrniti kmetijo tožnici, da jo bo prepustila sinu, tožencu pa bo, kljub njegovemu nasilju, omogočila bivanje na kmetiji. Sodišče je kršilo pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS – URS) in enakega varstva pravic (12. člen URS), pravico do sodnega varstva in pravico, da o njenih pravicah odloči nepristransko sodišče (23. člen URS) in zagrešilo je bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka (toženec) navaja, da se pritožuje zoper I. točko izreka zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, pa tudi zato, ker sodišče ni odločilo o vseh primarnih in podrejenih zahtevkih; iz izreka sodbe ni razvidno, da bi višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče odločitve ni argumentirano obrazložilo, sodba je arbitrarna. Darilna pogodba ne preneha veljati z razvezo zakonske zveze, saj tega razloga za prenehanje pogodb v Obligacijskem zakoniku (OZ) ni. Določb o razveznem pogoju ni mogoče uporabiti. Ker se ni izpolnil noben od razlogov za prenehanje veljavnosti pogodbe, darilna pogodba ni prenehala veljati. Darila med zakonci se vrača po 84. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta institut je konceptualno izrazito svojski in ga ni mogoče primerjati s položaji neveljavnosti pogodbe, še posebej ne z ničnostjo, pravilo o vrnitvi daril po razvezi zakonske zveze ne velja vedno (sklep VS RS II Ips 29/2016). Konkretna darilna pogodba ni prenehala, ni nična ali izpodbojna, prav tako ni ostalih razlogov za vračilo darila. Z vračilom zemljišča, na katerem stoji hiša, potem ko je toženec vložil svoje premoženje in delo v hišo, bi nastale negativne posledice, ki bi bile za toženca nesorazmerno večje od negativnih posledic, ki jih za tožnico predstavlja dejstvo, da je izgubila zemljišče, ki ima sedaj drugačno naravo in namembnost kot v času daritve. Napačno je odločeno o stroških postopka. Tožeča stranka je uveljavljala šest glavnih in šest podrejenih zahtevkov, uspela pa je le z enim tožbenim zahtevkom, kar je sorazmerno majhen del, zato bi morala nositi vse stroške postopka.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovorih na pritožbo ponavljata stališča, ki sta jih podali vsaka v svoji pritožbi in predlagata zavrnitev nasprotnikove pritožbe.

6. Utemeljena je pritožba toženca, pritožba tožnice pa glede stroškov postopka, glede glavne stvari pa tožničina pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeni očitki tožnice glede vrednosti spornega predmeta niso razumljivi. Sodišče prve stopnje namreč vrednosti spornega predmeta ni ugotavljalo, saj ni bilo nobenega ugovora ali dvoma glede v tožbi označene vrednosti spornega predmeta in glede stvarne pristojnosti sodišča ( 44. člen ZPP).

8. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, poročila sta se 5. 3. 1988, pravnomočno razvezala pa 1. 9. 2015. Tožnica je tožencu z darilno pogodbo z dne 7. 3. 1988 (v nadaljevanju: Darilna pogodba) podarila nepremičnino parc. št. 1/2 k.o. ..., ki jo je pred tem njen oče podaril njej. V 7. členu Darilne pogodbe sta se stranki dogovorili: "Obdarovanec sprejeme na znanje, da dobi predmetno darilo zaradi zakonske zveze z darovalko in da ga bo moral v primeru razveze na zahtevo darovalke vrniti ali pa izplačati njegovo denarno protivrednost. Obdarovalec se zavezuje za primer razveze to tudi storiti. V vseh drugih primerih je ta daritev nepreklicna."

9. Dogovor v 7. členu Darilne pogodbe je sodišče prve stopnje štelo za razvezni pogoj in ugodilo tožbenemu zahtevku, da je z razvezo zakonske zveze pravdnih strank Darilna pogodba prenehala veljati. Čeprav je res, da je razveza zakonske zveze pogodbenih strank bila v času sklenitve Darilne pogodbe negotovo (pravno) dejstvo, na katerega sta stranki vezali učinkovitost veljavno sklenjene Darilne pogodbe, saj je darilo tožnica tožencu dala zaradi zakonske zveze, pa je glede na nesporne in neizpodbijane ugotovitve prvega sodišča odločitev o prenehanju veljavnosti Darilne pogodbe materialnopravno zmotna.

10. Premoženjski režim med zakoncema je kogentne narave. Po razvezi zakonske zveze se v primeru spora sodno ugotovi: 1) katero premoženje sodi v skupno premoženje, in sicer je to v času življenjske skupnosti zakoncev z delom pridobljeno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) in 2) kakšni so deleži bivših zakoncev na skupnem premoženju, kar se ugotavlja po kriterijih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. V 84. členu ZZZDR ureja vračanje daril med razvezanima zakoncema. Gre za specialne določbe, zato se za darila med zakoncema splošne določbe OZ o preklicu darilne pogodbe ne uporabljajo. Ker 84. člen ZZZDR določb o preklicu darilne pogodbe nima, je treba šteti, da je preklic vključen v zahtevo za vrnitev darila.1 Vsebinsko enako kot določa 84. člen ZZZDR, sta se dogovorili pravdni stranki v 7. členu Darilne pogodbe: govora je le o vračilu darila v primeru razveze zakonske zveze, nič pa o prenehanju veljavnosti pogodbe. Pravne podlage za tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe torej ni. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je zahtevek, kakršnemu je ugodilo sodišče prve stopnje, po vsebini ugotovitveni in bi morala tožnica izkazati pravni interes zanj.

11. Ni sporno, da se je na nepremičnini, ki je, ker je bila Darilna pogodba izpolnjena, v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnina toženca, v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank gradilo. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je predmetna nepremičnina spremenila svojo identiteto in da je do spremembe identitete nepremičnine prišlo zaradi vlaganja skupnega premoženja pravdnih strank v tožencu podarjeno nepremičnino, pritožbi ne izpodbijata obrazloženo. Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti ZTLR vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje.2

12. Zaradi transformacije predmetne nepremičnine v skupno premoženje pravdnih strank tožnica neutemeljeno zahteva od toženca, da ji vrne podarjeno nepremičnino (izroči v last in posest in izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na nepremičnini). Darilo bo tožnici „vrnjeno“ na način, da bo pri določanju deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju upoštevano kot njeno posebno premoženje. Kateri od razvezanih zakoncev je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik skupnega premoženja, na odločitev sodišča o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem ne vpliva. Zaradi kogentnosti določb o premoženjskem režimu med zakoncema tudi zahtevek za izplačilo vrednosti podarjene nepremičnine ni utemeljen. Sodna praksa o vezanosti strank pogodbe na pogodbeno vsebino, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, v obravnavani zadevi zaradi neprimerljivosti (nanaša se na najemno pogodbo) ni uporabna.

13. Velikost deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju za odločitev glede veljavnosti Darilne pogodbe ni relevantna, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo prič, ki so bile predlagane v zvezi z ugotavljanjem dejstev, pomembnih za presojo o deležih razvezanih zakoncev na skupnem premoženju skladno z določili 59. člena ZZZDR (priče K. in T. B. in J. B.). To je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zato kršitev, ki jih uveljavlja tožnica zaradi nezaslišanja prič, ni. Pravičnost se bo lahko zagotovila z upoštevanjem posebnega premoženja tožnice pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju pravdnih strank.

14. Procesno je sodišče tožbene zahtevke obravnavalo pravilno. Ker je (delno) ugodilo primarno uveljavljanemu tožbenemu zahtevku, ni imelo podlage za odločanje o podredno postavljenih tožbenih zahtevkih (tretji odstavek 182. člena ZPP). Bo pa moralo o njih odločiti v nadaljevanju postopka, ker je po spremembi izpodbijane sodbe primarno uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

15. Dejansko stanje je glede na podano trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovljeno. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica ne uveljavlja konkretizirano, zato te pritožbene navedbe niso upoštevne, kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni. Sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih in materialnopravnih stališčih sodišča. Sodišče prve stopnje torej ni storilo nobene kršitve, ki mu jih očita tožnica, zato tudi kršitev ustavnih pravic ni. Te namreč pritožnica veže na neutemeljeno zatrjevane kršitve.

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca zaradi napačne uporabe materialnega prava in spremenilo ugodilni del izpodbijane sodbe (tč. I izreka) tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka, pritožbo tožnice glede glavne stvari pa je zavrnilo in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, to je točki II in III izreka (353 člen ZPP).

17. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku, jo je višje sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo sodišče prve stopnje odločalo še o podredno uveljavljanih zahtevkih.

1 sklep VS RS II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 688/96, II Ips 15/97, II Ips 26/97 in tudi II Ips 29/2016, na katero se sklicuje toženec v pritožbi.