Jedro

Ustanovljena služnost v javno korist (za postavitev omrežja in objektov gospodarske javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje) ima elemente stvarne služnosti (pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve služnosti v javno korist pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo (zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne služnosti.

Vknjižena prepoved ima res učinek „erga omnes“, kar pa ne pomeni, da so pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, avtomatično nične.

Izrek

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugega toženca se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice vzdrževanja kanalizacije na parc. št. 1341/1 k.o. X. in na parc. št. 1341/12 k.o. X., ki sta jo, prvo sklenili prva toženka in drugi toženec 29. 8. 2003 in drugo, istega dne, prva toženka in drugi toženec, tretji toženec in četrta toženka. Hkrati je tožnikoma naložilo, da sta dolžna prvemu tožencu povrniti 365,17 EUR pravdnih stroškov, tretjemu tožencu in četrti toženki pa 398,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08 - ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Ni sporno, da je do izgradnje kanalizacije odpadnih voda prišlo, je pa sporno in v dokaznem postopku neugotovljeno, ali pogodbi predstavljata „soglasje“, ali pa gre za pogodbi, s katerima se ustanavlja stvarna pravica. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj predmet spornih pogodb ni domnevno soglasje, temveč ustanovitev stvarne služnosti in s tem pravna in dejanska obremenitev spornih nepremičnin. Posledično sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka, ni zasliševalo strank in prič in je zato dejansko stanje ugotovljeno le delno in delno zmotno. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi na podlagi sklenjenih pogodb prva toženka pridobila soglasje za izgradnjo kanalizacije odpadnih voda, je neskladen z vsebino spornih pogodb, pri čemer sodišče z izvedbo predlaganih dokazov ni preverjalo, kaj je bila resnična volja pri sklepanju pogodb. Drugi toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da ni soglašal z izvedbo izgradnje kanalizacije in ji je nasprotoval, kot tudi, da sporne pogodbe ni podpisal pri notarki. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem niso in ne bodo nastali stvarnopravni učinki nobene od spornih pogodb. Obe pogodbi sta bili sklenjeni z očitnim namenom dejanske obremenitve nepremičnin, do katere je tudi prišlo, kar potrjuje sodišče samo, ko navaja, da sta pogodbi „realizirani“. Sklicujeta se na 56. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO), na podlagi katerega bi gradbeno dovoljenje bilo lahko izdano le, če bi investitor (prva toženka) upravnemu organu dokazal, da je za gradnjo kanalizacije pridobil služnost prek spornih zemljišč. Predmetni pogodbi zato nista nič drugega kot dejanski poizkus pridobitve takšne služnosti za potrebe gradnje. Narava spornih pogodb je zato stvarno pravna in je nepremičnina, na kateri je kakršna koli obremenitev sicer pravno prepovedana, dejansko obremenjena. Čeprav „dejanska obremenitev“ ni isto kot „pravna obremenitev“, je treba upoštevati dejstvo, da je bila gradnja v celoti realizirana. Prva toženka je po zemljišču, kjer pravno tega ne bi smela storiti, zgradila kanalizacijsko omrežje, ki bi ga skladno z ZGO-1 smela zgraditi le, če bi imela v ta namen ustanovljeno služnost, ki pa je brez soglasja tožnikov ne bi mogla ustanoviti. Pogodbi, na podlagi katerih je do tega prišlo, sta nični, saj imata nedopustno podlago in sta sklenjeni z namenom izigravanja pravnih predpisov, prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Prva toženka je zanjo vedela, kljub temu pa je z nepoštenimi nagibi sklenila sporni pogodbi in ju s tem prikrajšala za njuno pravico. Tako postopanje ni samo nemoralno, temveč tudi nezakonito in ne spoštuje pravnega reda in predvidenih postopkov, ki jih za ustanavljanje stvarnih pravic predvidevajo SPZ, ZZK-1 in ZGO-1. Glede dodatne obrazložitve v zvezi s tretjim tožencem in četrto toženko vztraja, da je njuna pravica v zemljiški knjigi vpisana na celoti obeh spornih nepremičnin, kar je v drugi točki na četrti strani obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodba torej nasprotuje sama sebi oziroma razlogi v njej niso skladni, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato nezakonita.

3. Zoper sodbo se je pritožil tudi drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje z dodelitvijo drugemu sodišču. Navaja, da je bila izvedena prisilna nezakonita posest njegovega zemljišča in grožnja za nadaljnje razlastnjevanje. Takšne pogodbe ni podpisal in podpis v overitveni knjigi tudi ni njegov, kar je navedel že tudi na Policijski postaji Kranj. Neresnična je navedba prve toženke, da nima namena vpisati služnosti v zemljiško knjigo.

4. Prva toženka, tretji toženec in četrta toženka so na pritožbo tožnikov odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter priglasili stroške.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba drugega toženca je nedovoljena.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da podatki spisa kažejo, da je tretji toženec, naveden v uvodu izpodbijane sodbe, med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrl. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi 3. 2. 2011 to sicer ugotovilo in v obrazložitvi (4. stran) ugotavlja njegove dediče ter pojasnjuje, da se je postopek nadaljeval brez prekinitve, ker je imel pooblaščenko, vendar tega v uvodu ne upošteva. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tretji toženec pa je imel ves čas postopka pooblaščenko (glede na določbo 100. člena ZPP pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, namesto umrlega vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njegovi dediči, postopka tudi ni treba prekiniti), ugotovljene pomanjkljivosti ne predstavljajo kršitve niti po materialnih niti po procesnih predpisih (primerjaj II Ips 655/2011). Ker pa je treba dejstvo, da je stranka umrla, upoštevati pri nadaljnjem teku postopka, sodišče prve stopnje pa je na naroku 3. 2. 2011 ugotovilo dediče po pokojnem tretjem tožencu (pooblaščenka in četrta toženka, sta potrdili, da dosedanjo pooblaščenko pooblaščajo vse dedinje), je sodišče druge stopnje to upoštevalo in tretjega toženca v uvodu ustrezno označilo.

O pritožbi drugega toženca

7. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je bil zavrnjen, zato drugi toženec nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe. Njegova pritožba je nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

O pritožbi tožnikov

8. Tožnika sta s tožbo uveljavljala ničnost sklenjenih pogodb zaradi kršitve vknjižene prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnin s parc. št. 1341/1 k.o. X. in 1341/12 k.o. X., na katerih se je s predmetnima pogodbama ustanovila stvarna služnost. Navajata, da je na nepremičninah s parc. št. 1341/1 k.o. X. in parc. št. 1341/12 k.o. X., v njuno korist vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve. Vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve učinkuje tudi proti tretjim osebam in se šteje, da jim je bila prepoved znana. Sklicujeta se na četrti odstavek 38. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji; SPZ) in 6. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003 in nadaljnji - ZZK-1). Sklenjeni pogodbi nasprotujeta prisilnim predpisom (s sklenitvijo pogodb nista bila seznanjena in zanje nista dala soglasja) in sta zato nični (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji - OZ). Učinki ničnosti se raztezajo na vse pogodbene stranke, zato je nična tudi pogodba glede nepremičnine s parc. št. 1341/12 k.o. X., ki sta jo poleg drugega toženca sklenila tudi tretji toženec in četrta toženka. V pripravljalni vlogi 22. 10. 2010 pa sta ničnost sklenjenih pogodb uveljavljala še zato, ker „ni obstajal konsenz pogodbenih strank“, glede na navedbo drugega toženca v odgovoru na tožbo „da predmetni pogodbi ni podpisal pri notarki D. T..“

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije (odločalo je le na njeni podlagi) ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva: - da je drugi toženec lastnik nepremičnine s parc. št. 1341/1 k.o. X. do celote in solastnik nepremičnine s parc. št. 1341/12 k.o. X. do ¾, tretji toženec in četrta toženka pa sta solastnika nepremičnin s parc. št. 1341/12 k.o. X., vsak do 1/8; - da imata tožnika na nepremičninah s parc. št. 1341/1 in parc. 1341/12, obe k.o. X., v zemljiški knjigi vknjiženo pravico prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju D 661/85 z dne 5. 12. 1986; - da tožnika nista sodelovala pri sklepanju pogodb (v prilogi A3, A4) sklenjenih med prvim tožencem in drugo toženko ter prvo toženko in drugim, tretjim in četrtim tožencem; - da je prva toženka na podlagi sklenjenih pogodb pridobila soglasje za izgradnjo kanalizacije odpadnih voda (sekundarni kanal II), ki je tudi realizirana (komunalna infrastruktura je bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 7. 10. 2003 in se je začela uporabljati po pridobitvi uporabnega dovoljenja z dne 26. 10. 2004, ki ga je izdala Upravna enota Kranj); - da služnostna pravica, kot je dogovorjena v pogodbah A3 in A4 ni vpisana v zemljiško knjigo; - da pogodbi zemljiškoknjižnega dovolila v smislu določil SPZ in ZZK-1 ne vsebujeta; - da sta tretji toženec in četrta toženka lastninsko pravico pridobila na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju P 370/86 z dne 7. 10. 1987 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 492/88 z dne 24. 8. 1988 in se je lastninska pravica nanju vknjižila na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju I 2411/88 z dne 2. 2. 1989. 10. Ocenilo je, da ni podlage za ničnostno sankcijo, saj s sklenitvijo pogodb ne gre za kršitev varstva širših družbenih interesov, kar je vsebina institucije ničnosti, temveč le za varstvo imetnika pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve, torej tožnikov, pri čemer pa je veljavno sklenjen le zavezovalni pravni posel, ki je že realiziran, ne pa tudi razpolagalni pravni posel. Glede tretjega toženca in četrte toženke pa je še dodatno utemeljilo, da sta lastninsko pravico pridobila brez obremenitev (lastnika sta postala na podlagi prisilne sodne odločbe), zato omejitev prepovedi obremenitve in odsvojitve zanju ne velja.

11. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) tožnika med drugim izpodbijata tudi s trditvami, ki jih prvič podajata v pritožbi, ne da bi navedla razloge, zakaj jih brez svoje krivde nista podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje uvodoma povzeto trditveno podlago tožbe, ki sta jo tožnika ponudila pred sodiščem prve stopnje, gre za trditve, s katerimi utemeljujeta ničnost zaradi nedopustnosti podlage in sklenitve pogodb z namenom izigravanja pravnih predpisov (razlogovanje o pomenu „pravice graditi“, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja; trditve, da bi prva toženka smela zgraditi kanalizacijsko omrežje le, če bi imela v ta namen ustanovljeno služnost). Sodišče druge stopnje zato teh trditev, ki predstavljajo pritožbeno novoto, ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). V skladu z 286. členom ZPP morajo stranke namreč najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, kasneje pa jih navajajo le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo.

12. Sodišče druge stopnje soglaša s tožnikoma, da se s predmetnima pogodbama ustanavlja služnost, vendar ne stvarna, kot trdita tožnika. Lastnik zemljišča s parc. št. 1341/1 k.o. X. (drugi toženec) in lastniki zemljišč s parc. št. 1341/12 k.o. X. so s pogodbama (priloga A4, A3), kot je razvidno iz II. točke pogodb, dovolili investitorju (Občina Šenčur) in njegovim pravnim naslednikom, da se del zemljišča s parc. št. 1341/1 k.o. X. in parc. št. 1341/12 k.o. X. uporabi za izgradnjo kanalizacije odpadnih vod (sekundarni kanal II) ter da se na obstoječem delu parcele ustanovi v korist Občine Šenčur služnost vzdrževanja kanalizacije za ves čas, dokler bo potreben njen obstoj. Gre za (pogodbeno) ustanovljeno služnost v javno korist, predvideno z 92. členom Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002 in nadaljnji - ZUreP-1), ki omogoča, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežja in objektov gospodarske javne infrastrukture ter njihovo nemoteno delovanje. Kot gospodarska javna infrastruktura se na podlagi 20. točke prvega odstavka 2. člena ZUreP-1 štejejo omrežja, ki so neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb s področja prometa, energetike, komunalnega gospodarstva, upravljanja z vodami in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva ali varstva okolja ter druga omrežja in objekti v javni rabi. V 110. členu ZUreP-1 so urejena postopkovna vprašanja (pogoji za ustanovitev, način in postopek ustanovitve služnosti), ni pa urejena vsebina služnosti. Po stališču teorije (1) ima tako ustanovljena služnost elemente stvarne služnosti (pri služnosti v javno korist, gre za obremenitev lastnika zemljišča, da nekaj trpi) in osebne služnosti (ni ustanovljena v korist določenega zemljišča, temveč v korist določene osebe, to je nosilca določene infrastrukturne dejavnosti) in je še najbolj podobna nepravi služnosti, ki jo ureja 226. člen SPZ. V primeru, da do ustanovitve služnosti pride na sporazumni podlagi, stranke sklenejo pogodbo (zavezovalni pravni posel), za katero se uporabljajo določbe SPZ o ustanovitvi osebne služnosti (226. člen SPZ v zvezi s 234. členom SPZ). Če pravno poslovna ureditev razmerja med služnostnim upravičencem in lastnikom služečega zemljišča, ki jo kot primarno nalaga ZUreP-1 (četrti odstavek 110. člena ZUreP-1) ni mogoča, se služnost ustanovi prisilno.

13. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila na nepremičninah, na katerih je prišlo do ustanovitve služnosti v javno korist, v korist tožnikov vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve na podlagi dednega dogovora v sklepu o dedovanju 5. 12. 1986. Do vknjižbe prepovedi je prišlo pred uveljavitvijo SPZ, ki v 38. členu ureja, kdaj lahko pride do vpisa prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo in posledično učinka te prepovedi tudi proti tretjim osebam. Pred uveljavitvijo SPZ so se glede dogovora o prepovedi odsvojitve in obremenitve uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Pravno pravilo 364.c ODZ je določalo vsebinsko enako kot 38. člen SPZ, in sicer, da prepoved obremenitve in odtujitve učinkuje proti drugim osebam samo, če je ustanovljena med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njih zakonci ter je vpisana v zemljiško knjigo. V vseh drugih primerih pa ima prepoved razpolaganja samo obligacijski učinek in ne vpliva na veljavnost lastnikovega razpolaganja.

14. Vknjižena prepoved ima torej res, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, učinek „erga omnes“, kar pa ne pomeni, da so pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, avtomatično nične. Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo (86. člen OZ). Načeloma je treba pravni posel vzdržati v veljavi, na kar kaže tudi določba, da je pogodba nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

15. Razlogi za ničnosti pogodbe so določeni predvsem v javnem interesu, prepoved odtujitve in obremenitve pa je v interesu posameznika. Taka prepoved ni ovira za prodajo stvari na prisilni dražbi in tudi ne za oblikovanje prisilne zastavne oziroma poplačilne pravice na nepremičnini (2). Predmetni pogodbi sta, glede že na opisano naravo, sklenjeni v javnem interesu (v primeru nesklenitve bi bila možna prisilna ustanovitev javne služnosti), spričo česar ničnostna sankcija ne pride vpoštev in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Tudi če bi se štelo, kot se zavzemata pritožnika, da imata sklenjeni pogodbi tudi stvarnopravne učinke (da predstavljata pogodbi obremenitev nepremičnin, glede katerih je v korist tožnikov vknjižena prepoved obremenitve in odsvojitve), tožnika ničnosti teh pogodb ne moreta doseči. Posledično ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata sklenjeni pogodbi le obligacijske učinke (po stališču sodišča prve stopnje služnosti ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo zaradi neustreznosti zemljiškoknjižnega dovolila), ki ji tožnika sicer v pritožbi nasprotujeta. Sodišče druge stopnje se zato do trditev tožnikov v zvezi s tem vprašanjem ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). Ravno tako ni pomembno, ali vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve veže tudi tretjega toženca in četrto toženko. Posledično ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (očitano nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prepoved obremenitve in odtujitve vpisana na celoti obeh nepremičnin, ki sta predmet pogodb in ugotovitvijo, da tretjega toženca in četrte toženke prepoved ne veže, ker sta lastninsko pravico pridobila prisilno na podlagi sodne odločbe).

16. Tožnika nista ponudila trditvene podlage, ki bi omogočala ugotovitev, da sta predmetni pogodbi nični zaradi obličnostnih pomanjkljivosti (55. člen OZ), ki je sicer za tovrstne pogodbe predpisana. Glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti je treba, glede na določbo 226. člena SPZ, uporabiti določbe, ki urejajo osebne služnosti, za pridobitev katerih se poleg veljavnega pravnega naslova zahteva zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (234. člena SPZ). Sklicevala sta se le na trditve drugega toženca v odgovoru na tožbo, v katerem je le-ta navajal, da „pogodbe ni podpisal pri notarki D. T.“. Drugi toženec je v odgovoru na tožbo to res sicer zapisal in navajal, da pogodba zanj ne velja, vendar je iz listinske dokumentacije, na katero se je skliceval (I. točka predloga za zavarovanje z začasno odredbo, ki ga je vložil drugi toženec kot upnik proti dolžniku, Občini Šenčur – priloga B4) (3) razvidno ravno nasprotno. Na izpodbijanih pogodbah je podpis toženca (tožnika ne trdita, da pogodb ni podpisal drugi toženec), ki je notarsko overjen (overila ga je notarka D. T.). Overitev podpisa po notarju pomeni, da je podpis na pogodbi pristen (64. člen Zakona o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94 in nadaljnji; ZN). Listina, na kateri je notarsko overjen podpis, ima dokazno moč javne listine (224. člen ZPP), v pristnost katere tožnika s ponujenimi trditvami ne vzbujata dvoma. Vprašanja „resnične volje pri sklepanju pogodb“ tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista izpostavljala in tudi nista trdila, da je drugi toženec izvedbi kanalizacije nasprotoval. Sicer pa so morebitne napake volje lahko le razlog za razveljavitev pogodbe, ki jo lahko uveljavlja le pogodbenik, kar tožnika nista.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnika s pritožbo nista uspela in do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožencev v zvezi z odgovorom na tožbo sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) prof. dr. Miha Juhart, Služnost v javno korist; 9. dnevi Javnega prava, Portorož 18. do 20. junij 2003; Matjaž Tratnik, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa 2005, št. 24, stran 16

(2) Stvarnopravni zakonik, dr. Renato Vrenčur, str. 227

(3) „Dolžnik je upnika obvestil o nameravani gradnji kanalizacije ter od njega pridobil tudi soglasje za izgradnjo sekundarnega voda. S tem namenom sta stranki sklenili pogodbo, s katero je upnik dovolil dolžniku, da za potrebe sekundarnega kanala uporabi del zemljišča upnika ter da po izgradnji vzpostavi prejšnje stanje, kolikor je to mogoče. Izgradnja sekundarnega kanala, ki pomeni priključek na glavni kanal, ni predmet te začasne odredbe“.