Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče je zapustnikovega sina, ki je neznanega prebivališča in mu je postavljen skrbnik za poseben primer, pravilno vabilo z oklicem, po preteku enoletnega roka pa je upoštevalo izjavo skrbnika, da sprejema dediščino za zapustnikovega sina.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se zapuščina sestoji iz 1/4 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 868 k.o. Z., ter zneskov na hranilnih knjižicah LB št. 1788/10, 1635/54 in 730/67, Jugobanke št. 13-30-12619-2 in 12-31-01528-7, ter Poštne hranilnice št. 60-255600, 6-4250521 in 6-4527714. Ugotovilo je še, da zapustnik ni napravil oporoke in da je dedič na podlagi zakona zapustnikov sin Z. P., za katerega je njegov skrbnik Z. R. izjavil, da v njegovem imenu sprejema dediščino. Zato je Z. P., sedaj neznanega prebivališča, razglasilo za dediča celotnega obsega zapuščine ter bankama in poštni hranilnici naročilo, da vse hranilne vloge z obrestmi izplačajo dediču. Proti temu sklepu se je pritožil Za. P., ki izraža prepričanje, da je bilo stanje na hranilnih knjižicah drugačno od tistega, ki je navedeno v zapuščinskem sklepu, zato zahteva popis in cenitev zapuščine ter ugotavljanje kdo in kdaj je dvigoval denar. Prav tako se ne strinja, da bi bil edini dedič zapustnikov sin, ker se je s svojo razvezano materjo preselil v Bosno in Hercegovino. Pred tem je bil izplačan (kolo, denar), zapustnik pa odtlej o njem ni ničesar več slišal in ga ni videl. Ker se tudi doslej še ni javil, meni, da bi ga bilo treba razglasiti za mrtvega.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku po pooblastilu 163. člena Zakona o dedovanju. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v pravilnem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Med strankami v postopku ni sporno, da je zapustnik res imel sina Z. P., ki so ga zapustnikovi sorodniki zadnjič videli leta 1950. Ker njegovo prebivališče ni znano, mu je organ socialnega skrbstva postavil skrbnika, sodišče pa ga je vabilo z oklicem. Nato je po določilu 206. člena Zakona o dedovanju odločilo na podlagi izjave skrbnika za poseben primer.
Pritožnik, ki je bil prisoten na narokih, je potrdil, da je imel zapustnik sina Z. in tega tudi v pritožbi ne izpodbija. Predloga, da bi se ga razglasilo za mrtvega tudi ni podal, ugovor, da je bil dedno izplačan pa je povsem pavšalen in brez podlage, saj pritožnik ne spada v krog nujnih dedičev. V zvezi z njegovo zahtevo za popis in cenitev zapuščine ter ugotavljanje predhodnega stanja na hranilnih knjižicah pa sodišče ugotavlja, da takega predloga na naroku dne 19.10.1993 ni podal sploh pa gre za sporna dejstva, o katerih odloča pravdno sodišče na podlagi ustrezne tožbe.
Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po določilu 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) in Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS št. 15/76 in 23/78) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/94).