Jedro

Gugalnica, četudi v nihanju, ni nevarna stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 160.000,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in da sta dolžni nerazdelno plačevati tožeči stranki doživljenjsko mesečno rento v višini 600,00 EUR mesečno od septembra 2009 dalje, na dan vsakega 1. avgusta v letu tudi v valorizirani vrednosti, plačljivo do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, do dneva izdaje sodbe prve stopnje zapadle obroke pa v petnajstih dneh pod izvršbo, z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati prvotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 3.373,65 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 30,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, glede višine odškodnine pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik je pravočasno ugovarjal procesne kršitve, ker gre za bistvene kršitve pravdnega postopka. Materialno pravo, zlasti 150. člen OZ, 152. člen OZ in 131. člen OZ je uporabljeno zmotno. Dejansko stanje je ugotovljeno zmotno, zagrešenih je tudi več bistvenih kršitev ZPP, zlasti 339. člena ZPP, 286.b. člena in 287. člena ZPP. Sodišče namreč ni izvedlo odločilnih dokazov, to je dokazov o obsegu in višini škode, tožnik pa je te procesne kršitve pravočasno ugovarjal. Zmotno je stališče sodbe, da bi bile gugalnice na otroškem igrišču namenjene zgolj uporabi otrok. Prvotoženka ni nikjer na vidnem mestu na predmetnem igrišču namestila opozorilnih tabel „uporaba igral na lastno odgovornost“, „uporaba igral dovoljena samo otrokom oziroma osebam do toliko in toliko kg telesne teže ipd.“, s čimer bi se lahko prvotoženka ekskulpirala pred odgovornostjo zaradi eventualnih nesreč. Da prepovedi morajo biti nameščene, potrjuje izpovedba priče K., da je na predmetnem igrišču opozorilna tabla, da pes ne sme na igrišče. Tožnik kot odrasla oseba je zlasti še skupaj z otrokom imel pravico uporabljati predmetno gugalnico, v tem ni nič prepovedanega ali nedopustnega. Stališče sodbe, da tožnik kot odrasla oseba predmetne gugalnice ne bi smel uporabljati, je brezpredmetno in brez pravne podlage. Logično je, da se odrasla oseba, glede na odsotnost tabel, zaradi igre z otrokom, guga na gugalnici. Na gugalnici je bil tožnik skupaj s svojim takrat 8-letnim bratom, kar je zaradi igre z otrokom normalno. Prvotoženka za opustitve odgovarja in ker ima zavarovano odgovornost pri drugotoženki, ta odgovarja do višine zavarovalnega kritja. Gugalnica, ko niha, je nevarna stvar, enako kot smučarska vlečnica. Če pride do strganja verige, je to poseben nepredviden dogodek, za katerega prvotoženka objektivno odgovarja po 152. členu OZ. Sodba je zmotno uporabila tako 150. kot tudi 152. člen OZ. Za nastali škodni dogodek odgovarja prvotoženka tudi krivdno, saj odgovarja glede na svojo dolžnost vzdrževanja igrišč, ker ni preverila, če so verige gugalnic varne, prav tako ni nikjer namestila opozorilnih tabel, s čimer bi se ekskulpirala pred odgovornostjo. Da je bila prvotožena stranka zadolžena za vzdrževanje igrišč, je potrdil tudi priča F.L., ki je jasno izpovedal, da so ravno oni, torej delavci prvotožene stranke, opravljali v avgustu 2009 funkcionalni pregled in manjša popravila na otroških igriščih na območjih MOL. Tudi o kritičnem dogodku je bil obveščen. Dnevnik takšne poškodbe gugalnice, kot je bila nesporno predmetna, ne navaja. Povedal je, da morajo igrišča tretje kategorije pregledovati redno in funkcionalno, česar pa očitno pri prvotoženki niso storili, saj niso reagirali na zarjavelo verigo, za katero je pričakovati, da se lahko strga. Da je veriga na predmetni gugalnici bila, priča ni zanikala. S., d. o. o. sploh ni bila zadolžena za preglede konkretnega igrišča že v letu 2009, kar potrjuje, da je bila ravno prvotoženka v kritičnem času tista, ki je bila zadolžena za vzdrževanje predmetnega otroškega igrišča. Drugačna stališča sodbe so protispisna in predstavljajo bistveno kršitev 15. točke 339. člena ZPP. Stališče sodbe, da prvotoženka sploh ni pasivno legitimirana, je napačno. Prvotoženka je odgovorna za škodo, saj ni ustrezno vzdrževala oziroma poskrbela za ustrezno vzdrževanje igral na otroškem igrišču na P., zaradi česar ni bila ustrezno preverjena čvrstost in ustreznost verige za predmetni gugalnici, kar je imelo za posledico njeno strganje in nastanek predmetnega škodnega dogodka. Takšno ravnanje je vsekakor nedopustno, tožniku je zaradi tega nastala škoda. Vse štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke so tako podane. Nepomembno je, kakšne kategorije je otroško igrišče, prvotoženka bi se lahko ekskulpirala le z namestitvijo omejitvenih tabel in le v takšnem primeru bi lahko dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Podzakonski akti MOL o klasifikaciji otroških igrišč in obveznosti namestitve opozorilnih tabel le na določenih kategorijah otroških igrišč, so zato brezpredmetni.

3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka, kar tožeča stranka zatrjuje, ker se sodišče prve stopnje v ugotavljanje višine škode ni spuščalo in ker ni izvedlo dokazov o obsegu in višini škode (izvedenec, podatki o prikrajšanju dohodka, dopustilo ni vprašanj pričam glede obsega in višine škode). Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko zavrnilo že po temelju, ker je ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke in da niso bili podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti glede prvotožene stranke (in zato tudi ni odgovornosti drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano odgovornost). Ker morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno, je treba tožbeni zahtevek zavrniti že, če eden izmed elementov ni podan, zato v takem primeru ugotavljanje ostalih elementov ni potrebno. Izvajanje dokazov v zvezi z višino škode zato ni bilo potrebno. Kršitve po 339. členu ZPP in kršitev 286. b člena in 287. člena ZPP v zvezi s tem tako niso podane.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je prvotožena stranka v konkretni zadevi objektivno odgovorna po 152. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 150. in 152. člen OZ. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je nevarna stvar v smislu 150. člena OZ tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike in je sodna praksa že zavzela stališče, da to gugalnica, četudi v nihanju, ni. Razlogi sodišča v tem delu so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Ker ne gre za nevarno stvar prvotožena stranka ne odgovarja v skladu 152. členom OZ (tožeča stranka zatrjuje, da je bila dolžna stvar nadzorovati, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je bila naloga prvotoženke pregledovanje in vzdrževanje igral v skladu s pogodbo, sklenjeno s S., d.o.o., in je svoje naloge izvajala redno in pravilno).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke ni podana. Tožeča stranka je zatrjevala, da je krivdna odgovornost podana zato, ker prvotožena stranka ni preverila, če so verige varne ter zato, ker ni bilo tabel „uporaba na lastno odgovornost“ in „uporaba dovoljena samo otrokom oziroma osebam do določene telesne teže“. Tudi v pritožbi vztraja, da tožeča stranka ni preverila, če so verige varne in ni namestila opozorilnih tabel. Prvotožena stranka je javne zelene površine na območju Mestne občine Ljubljana vzdrževala na podlagi že omenjene pogodbe, ki jo je sklenila z družbo S., d.o.o., (priloga B11), pri čemer je sodišče prve stopnje vsebino pogodbe in naloge prvotožene stranke povzelo v 14. točki obrazložitve in med drugim ugotovilo, kakšni pregledi so potrebni pri igrišču III. kategorije, kakršno je bilo konkretno igrišče na P. ulici v L., kjer je prišlo do nezgode. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka (sodišče je sicer navedlo: družba S., d.o.o. preko družbe K., d.d., to je prvotožene stranke) igrala redno pregledovala in vzdrževala, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi z dne 8.10.2008 in v 16. točki obrazložitve ugotovilo, da je prvotoženka svoje naloge, ki jih je od naročnika, družbe S., d.o.o., L. prevzela, izvajala redno in pravilno. Protipravnost njenega ravnanja bi bila lahko tako podana le v primeru, če ne bi izvajala nalog, za katere se je zavezala s pogodbo. Tožeča stranka zato toženi stranki neutemeljeno očita, da ni namestila opozorilnih tabel, saj takšne naloge po pogodbi ni imela. Tožeča stranka tega tudi ni zatrjevala in ne navedla podlage, na podlagi katere bi bila prvotožena stranka dolžna nameščati opozorilne table, glede na to, da sodi vzdrževanje javnih zelenih površin na območju Mestne občine Ljubljana v gospodarsko javno službo, ki jo opravlja S., d.o.o. Ljubljana, razmerje med koncedentom in koncesionarjem obstaja med Mestno občino Ljubljana in družbo S., d.o.o., medtem ko so obveznosti prvotožene stranke obstajale in obstajajo le v obsegu že navedene pogodbe, ki jo je ta sklenila z naročnikom, družbo S., d.o.o. 8. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka prevzete naloge po pogodbi izvajala redno in pravilno. Napravilo je dokazno oceno, ki jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje, in zaključilo, da iz listine „Dnevniki o izvajanju del za mesec avgust 2009“ izhaja, da je prišlo v okviru vzdrževanja otroških igral, opreme in blažilnih površin na otroških igriščih III. kategorije 4. in 5. avgusta 2009 do popravila, menjave obrabljenih in poškodovanih delov in pleskanja enodelne gugalnice na igrišču na P. ulici v L., kjer se je poškodoval tožnik. Opravljen je bil torej funkcionalni pregled, ki ga je treba opraviti vsake ena do tri mesece, do konkretnega škodnega dogodka pa je nato prišlo že v naslednjem mesecu. Tožena stranka zgolj s trditvijo, da, ker je prišlo do poškodbe, igral očitno niso pregledovali in niso reagirali na zarjavelo verigo, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so igrala namenjena otrokom, v konkretnem primeru pa se je toženec, odrasel moški, gugal na gugalnici z otrokom v naročju. Sicer pa tožeča stranka dejstva zarjavelosti verige v postopku ni zatrjevala, o tem je izpovedala le ena priča, ustreznih trditev pa ni bilo, kot tudi ne trditev, katero dolžnost je tožeča stranka opustila oziroma kaj je kršila, kot je bilo že navedeno, saj tožeča stranka zatrjuje opustitveno ravnanje. V primeru opustitev namreč ni naravne vzročnosti in je treba ugotoviti (dokazati) kršitev dolžnega ravnanja, kar pa tožeči stranki, glede na že obrazloženo, ni uspelo.

9. Trditev, da S., d.o.o. za preglede konkretnega igrišča sploh ni bila zadolžena že v letu 2009, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pa tudi nerazumljiva, saj je bila tožena stranka za vzdrževanje igral zadolžena s pogodbo, ki jo je sklenila s S., d.o.o., v letu 2008. Protispisnosti zato ni videti in tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP ni podana. Glede na to, da je sodišče prve stopnje trditev o tem, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana, ampak da je to S., d.o.o., oziroma MOL, podalo le kot dodaten razlog v obrazložitvi, to stališče sodišča prve stopnje ni bilo odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvotožena stranka za nastalo škodo tudi po pravilih o krivdni odgovornosti ni odgovorna zato, ker tožeča stranka protipravnosti njenega ravnanja (ki je bilo skladno s pogodbo), ni dokazala, prvotožena stranka, ki je dokazala, da je svoje naloge po pogodbi s S., d.o.o. izvajala redno in pravilno, pa je dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne drži, da so izpolnjeni vsi pogoji za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke. Ker torej prvotožena stranka tožniku tudi po pravilih o krivdni odgovornosti ni odgovorna (enako je bilo ugotovljeno tudi glede pravil objektivne odgovornosti), je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnilo tako zoper prvotoženo stranko, kot posledično tudi zoper drugotoženo stranko (pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost).

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi prvotožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (165. in 154. ter 155. člen ZPP).