Jedro

Blag strah ni pravna podlaga za dosojo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se znesek 24.313,14 EUR nadomesti z zneskom 18.313,14, znesek 24.000,00 EUR pa nadomesti z zneskom 18.000 EUR; - III. točka izreka pa se glasi: "III. Prvo in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati 2.575,39 EUR stroškov postopka, tožeča stranka pa prvo toženi stranki 4.371,86 EUR, drugo toženi stranki pa 132,91 EUR stroškov postopka, vsi v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi".

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti 374,99 EUR, drugo toženi stranki pa 95 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Prvo in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati 932,99 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Mld. tožnik se je 12. 4. 2015 poškodoval pri igri paintball in zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode od prvo tožene stranke, ki je paintball tržila, in drugo tožene zavarovalnice, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano odškodninsko odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odgovornost prvo tožene stranke 60 %, tožnik pa je k nastanku škode prispeval 40 % ter toženkama naložilo solidarno plačilo 24.313,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.000,00 EUR (nepremoženjska škoda) od 13. 5. 2016 dalje do plačila in od 313,14 EUR (premoženjska škoda) od 4. 7. 2015 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo in toženkama naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika.

3. Višje sodišče je s sodbo I Cp 641/2020 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe, pritožbama toženih strank pa ugodilo in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 24.313,00 EUR z obrestmi ter tožniku naložilo plačilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov prvo in drugo tožene stranke.

4. Tožnik je vložil dopuščeno revizijo, kateri je Vrhovno sodišče z odločbo II Ips 110/2021 delno ugodilo. Odločilo je, da se odločitev pritožbenega sodišča o pritožbah prvotoženke in drugotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je podana odgovornost do 60 %, spremeni tako, da se njuni pritožbi v tem delu zavrneta in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje (učinek vmesne sodbe); da se zadeva vrne pritožbenemu sodišču glede odločanja o pritožbah prvotoženke in drugotoženke zoper višino na prvi stopnji prisojene odškodnine ter glede stroškov postopka (učinek razveljavitvenega sklepa); odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (učinek sodbe); odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločitev.

**Povzetek pritožb in odgovora na pritožbi**

5. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča bo pritožbeno sodišče povzelo in obravnavalo le pritožbi toženk, kolikor se nanašata na višino dosojene odškodnine.

6. Prvo tožena stranka meni, da je sodišče enormno preseglo običajne okvire za odmero nepremoženjske škode. Samo za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je odmerilo 25 povprečnih plač, medtem ko je Vrhovno sodišče pri moškem, ki na poškodovano desno oko praktično ne vidi več, tak znesek odmerilo kot primerno celotno odškodnino (II Ips 562/20071). Opozarja tudi na višino odmerjene odškodnine v odločbi VS RS II Ips 320/2001. V zvezi z višino odškodnine za strah se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 80/2013, kjer je šlo za več let trajajoč strah, tožnik pa je bil vsaj od 2. 7. 2015 dalje lahko brezskrben, saj mu je bilo zagotovljeno, da praktično nima nobenih fizičnih omejitev več. Za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni pravne podlage. Iz izvedenskega mnenja oziroma njegove dopolnitve namreč izhaja, da tožnik ne trpi trajnih posledic. S pravočasno vloženo listino je dokazano, da je tožnik sedem mesecev po nezgodi že tekmoval v judu. Če je tekmoval, je jasno, da je tudi treniral. Listina je vložena pravočasno, saj so se nekatera tekmovanja zgodila po prvem naroku, listino pa so predložili z vlogo, ki predstavlja pripombe na izvedensko mnenje. Sodišče se ni ukvarjalo ne s presojo krivde za domnevno prepozno vloženo listino niti s presojo, ali bi dopustitev domnevno prepoznih navedb pomenila zavlačevanje reševanja spora. Zato je zagrešilo kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z uporabo določb o prekluziji iz 286. člena ZPP. Gre za dejstvo, za katerega so izvedeli tekom postopka, po prvem naroku, vsaj delno gre za dogodke, ki so se zgodili po prvem naroku. Za navajanje med postopkom nastalih dejstev zakon ne določa roka. Reševanja spora se ne bi zavleklo, saj je bil že predviden narok zaradi zaslišanja izvedenca in tožeča stranka se je že pred narokom izjasnila glede novo vložene dokazne listine. Če bi sodišče upoštevalo pravočasno vloženo listino, bi moralo ugotoviti, da tožniku ni mogoče priznati odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri odmeri stroškov postopka je uporabilo napačen predpis.

7. Drugotožena stranka navaja, da je glede višine tožbenega zahtevka sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožniku se je stanje kmalu po škodnem dogodku izboljšalo, očesni status je bil v mejah normale (izvid z dne 20. 7. 2015), tudi v izvidu z dne 8. 9. 2015 je navedeno, da omejitev fizičnih aktivnosti ni več potrebna, mesto poškodbe je zabrazgotinjeno. Izvedenec je na podlagi pripomb podal mnenje, da že od 21. 11. 2015, ko je tožnik prvič tekmoval v judu, z vidika medicinske stroke ni kontraindikacij za treniranje in tekmovanje ter da obstoji manjša verjetnost, da bo v prihodnosti prišlo do motnjave v očesni leči. Tožnik torej ni izkazal, da mu bo zaradi poškodbe začela rasti siva mrena ali da mu bo nastala dioptrija. Brez podlage v izvedenskem mnenju je sodišče presodilo, da ima tožnik 30 % zmanjšane življenjske aktivnosti. Tudi medicinska dokumentacija ne izkazuje trajnih posledic pri tožniku, ampak je trpel le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti do 2. 7. 2015, ko mu je bilo zagotovljeno, da nima nobenih fizičnih omejitev več. Zato je izvedenec upravičeno dopolnil mnenje tako, da ni ugotovil zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku. Očitno je tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik poskušal zavesti izvedenca, da ne tekmuje več, kar je dokaz prvo tožene stranke ovrgel. Iz sodne prakse izhaja, da so odškodnine za škodo, kakršno je utrpel tožnik, bistveno nižje. Tožnik je po mnenju izvedenca utrpel poškodbo levega očesa, ki ne pušča trajnih posledic. Sklicuje se na judikata VSM I Cp 522/2018 in VSL I Cp 133/2016. Graja tudi dosojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode, saj ni izkazano, da je bilo zdravljenje v Beogradu potrebno, lasersko zdravljenje bi lahko opravil tudi v Ljubljani. Tudi višina potnih stroškov ni izkazana. Sodišče ugotavlja, da naj bi laserski poseg izboljšal zdravstveno stanje tožnika, kar je v kontradiktornosti s predhodnimi zmotnimi ugotovitvami sodišča, da naj bi bilo podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

8. V odgovoru na pritožbi toženk glede višine dosojene odškodnine tožnik opozarja, da je v letu 2019 znašala povprečno neto plača v RS približno 1.200 EUR. To pomeni, da je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojenih približno 20 plač. Njegova škoda je primerljiva s tem, kar se je zgodilo tožeči stranki v zadevi II Ips 80/2013, s tem da je imel srečo, da je dobil možnost laserskega zdravljenja v Beogradu, sicer je vprašanje, kakšne posledice bi trpel. Možni so nadaljnji zapleti. Za strah dosojena odškodnina, ki znaša cca. 4 povprečne plače, je povsem primerna, saj je primarni strah trpel približno 3 mesece, sekundarnega pa trpi že 4 leta. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti opozarja, da je izvedenec navedel, da obstaja možnost dodatne zameglitve očesne leče. To pomeni, da bo morda potrebna dodatna operacija. Pred škodnim dogodkom je treniral 4 do 5-krat na teden, bil je državni prvak v kategoriji do 38 kg, po škodnem dogodku pa nekaj časa (okoli eno leto) ni treniral, nato pa je začel hoditi na treninge dvakrat na teden. Trenira slabše in ne more več toliko tekmovati, nikoli pa ni navajal, da sploh ne tekmuje več. Napora štirih treningov na teden ne zmore več, pri treningu ima težave z očmi, saj vsak pritisk na glavo povzroči, da pred sabo vidi črne pike, njegov vid pa postane še bolj meglen. Najprej je izvedenec to štel za 50 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri judu. Po spremembi mnenja v dopolnitvi pa se izvedenec na zaslišanju ni želel izjasniti, kako na zmanjšanje življenjskih aktivnosti vpliva manjša intenziteta in količina treningov in slabša udeležba na tekmovanjih. Izvedenec v tem delu ni odločal v skladu s pravili stroke; bil je užaljen, ker je mislil, da mu je zamolčal tekmovanja. Če bi hotel lagati, ne bi že ob prvem zaslišanju na sodišču izpovedal, da še tekmuje, ampak s slabšimi rezultati. To je navajal že v tožbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da mu je zaradi zmanjšanja intenzivnosti pri treningu in slabših rezultatov pri tekmovanju prisodilo 30 % zmanjšane življenjske aktivnosti, je pravilen, enako višina odmerjene odškodnine za to. Tudi v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo listine, ki jih je predložila prvo tožena stranka prepozno, ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj iz listin dejansko izhajajo slabi tekmovalni rezultati tožnika. Dejansko stanje v zadevah, na kateri se v pritožbi sklicuje drugo tožena stranka, ni primerljivo s stanjem v tej zadevi. Treba je upoštevati, da je bil ob nezgodi star le 11 let in da bo posledice trpel celo življenje, saj je ta nezgoda na njegovem očesu pustila določene posledice (slabši vid kot prej), prav tako pa mu je pojasnjeno, da bodo zelo verjetno posledice tudi v bodoče (siva mrena in zamenjava leče).

**Presoja višjega sodišča**

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

10. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki še ni pravnomočen, v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dovolj raziskalo za odmero odškodnine relevantna dejstva, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče odmeri denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče je dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z določbo 22. člena Ustave RS, hkrati pa ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti (satisfakcija). Sama poškodba še ni podlaga za prisojo denarne satisfakcije, povzročiti mora katero od v 179. členu OZ naštetih škodnih posledic. Presoja o tem, katera dejstva in okoliščine utemeljujejo dosojo odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode, je naloga sodišča, saj gre za uporabo materialnega prava. Izvedenec medicinske stroke pa kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, ter s stališča svoje stroke oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva. Sodišče izvedensko mnenje presodi po načelu proste presoje dokazov, nato pa ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja uporabi pravno pravilo.

11. Izvedenec dr. A. A. je ugotovil, da je mld. tožnik 12. 4. 2015 utrpel kontuzijsko poškodbo levega očesa. Imel je odrgnino spodnje veke ob notranjem robu, oteklino in podkožno krvavitev v zgornji in spodnji veki, obsežno erozijo na roženici, na sprednjem prekatu je bila vidna kri, prišlo je do krvavitev na šarenici in mrežnici, kar je povzročilo začasno močno poslabšanje vida. Tožnik je trpel zelo hude bolečine od trenutka poškodbe do sprejema na očesni kliniki, nato hude bolečine do odpusta iz bolnišnice 24. 4. 2015 ter ob izvajanju laserske fotokoagulacije 11. 5. 2015 in 2. 7. 2015. Kasneje je pri pregledih, ki so bili številni, trpel lažje bolečine. Neprerekane so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik trpel naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: vsa slikanja (RTG, ultrazvok, UBM, OST), vsi pregledi v času hospitalizacije in ambulantni pregledi, ko je dobival kapljice za razširitev zenice, vsa lokalna terapija (kapljice in mazilo), laserska terapija (enkrat v Ljubljani in enkrat v Beogradu), vsi prihodi na kontrolne preglede v Ljubljani in Beogradu. Za navedene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je dosodilo 25.000 EUR odškodnine, kar odstopa od primerov, ki sta jih v pritožbi navajali toženi stranki, navzgor. Vsi ti primeri iz sodne prakse so primerljivi, saj so sodišča pri vseh obravnavala škodo zaradi poškodb oči. Posamezen primer je treba ustrezno umestiti mednje glede na vse ugotovljene relevantne okoliščine.

12. Kot pravilno opozarja tožnik, je treba upoštevati, da je bil še otrok, star ob škodnem dogodku 11 let. Otroci drugače dojemajo in prenašajo bolečino in nevšečnosti med zdravljenjem kot odrasli; bolj so vznemirjeni, manj potrpežljivi.

13. Sodišče je kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku upoštevalo, da po poškodbi približno dva meseca ni obiskoval pouka. Ker je šlo za začasno nezmožnost tožnika obiskovati pouk, in sicer v času, ko je potekalo zdravljenje poškodbe, je taka presoja materialnopravno zmotna. Ob pravilni uporabi materialnega prava tudi približno dva meseca odsotnosti od pouka predstavlja nevšečnost med zdravljenjem.

14. Utemeljeno prvo tožena stranka graja ravnanje sodišča, ko ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, pri kateri je izvedenec vztrajal tudi, ko je bil zaslišan. Upoštevalo je prvotno mnenje izvedenca, da se zmanjšanje življenjskih aktivnosti kaže v tem, da tožnik treningov ne izvaja s 100 % intenziteto. Kot že obrazloženo mora to, kaj predstavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti, presoditi sodišče, ne pa izvedenec, ki lahko sodišču poda le strokovno mnenje o posameznih pravnorelevantnih dejstvih. Razen tega je utemeljena pritožbena graja glede pravočasnosti predložitve podatkov Zveze, ki dokazujejo, katerih tekmovanj se je tožnik udeležil (priloga B13). Tožnik ne v tožbi ne v zaslišanju pred izdelavo izvedenskega mnenja ni trdil, da ne tekmuje, iz mnenja izvedenca pa je izhajalo, da tožnik ne tekmuje več. Ker pred vročitvijo mnenja izvedenca med strankam to dejstvo ni bilo sporno, ga ni bilo treba dokazovati. Pa tudi reševanje spora se zaradi vložitve dokaza o tekmovanjih tožnika ni še dodatno zavleklo. Tožnik in obe toženki so podali pripombe na mnenje izvedenca in predlagali, da mnenje dopolni ter nato še, da se izvedenca zasliši. Torej je bilo treba mnenje dopolniti in opraviti zaslišanje izvedenca tudi, če prvotožena stranka ne bi predložila navedene listine. Sodišče prve stopnje je s tem, ko zaradi prekluzije ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja ter zaslišanja izvedenca v delu, ko je spremenil prvotno mnenje, zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP.

15. Navedeno kršitev lahko višje sodišče odpravi samo tako, da upošteva mnenje, kakršnega je izvedenec podal v dopolnitvi in na zaslišanju. Izvedenec meni, da tožnikova zmožnost treniranja in tekmovanja najkasneje 21. 11. 2015 ni bila več zmanjšana. Ta ugotovitev izvedenca je skladna z medicinsko dokumentacijo v spisu. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bilo tožniku že 2. 7. 2015 na M. kliniki v Beogradu zagotovljeno, da praktično nima nobenih fizičnih omejitev več (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe) in tudi iz izvida Očesne klinike UKC Ljubljana z dne 8. 9. 2015 (priloga A19) izhaja, da omejitev fizičnih aktivnosti ni več potrebna. To dokazuje, da poškodba tožnika dne 12. 4. 2015 ni vzrok, da je tožnik, kot sicer nedokazano zatrjuje, manj intenzivno treniral in manj tekmoval. Materialnopravno pravilna presoja je, da vzročna zveza med poškodbo in zatrjevano škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podana. Tožnik aktivnosti v zvezi z judom ni mogel izvajati le v času zdravljenja. Izvedenec je pojasnil, da motnjave oziroma črne črte, za katere tožnik trdi, da se mu pojavljajo na treningih, niso razlog za opustitev aktivnosti, saj gre za pojav, ki ni zdravju nevaren. Višje sodišče je zato tudi začasno nezmožnost treniranja in tekmovanja upoštevalo kot nevšečnost med zdravljenjem ter ocenilo, da je glede na te dodatno upoštevane nevšečnosti (nezmožnost treniranja in tekmovanja ter obiskovanja šole) na 25.000 EUR odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna denarna satisfakcija za to obliko škode. Novembra 2019, ko je sodišče prve stopnje odmerjalo odškodnino, je znašala povprečna neto plača na zaposlenega v RS 1.234 EUR, torej je dosojenih malo več kot 20 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

16. Trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik po obrazloženem ni izkazal, zato pravne podlage za dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni. Višje sodišče je v tem delu ugodilo pritožbama toženk in odškodnino zmanjšalo za znesek, ki je bil dosojen za to obliko škode.

17. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki jo spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Izvedenec lahko ugotavlja le, ali je pri oškodovancu prišlo do teh znakov in sprememb, ne pa, kar mu je naložilo sodišče prve stopnje, ali je trpel primarni in sekundarni strah ter koliko časa. Primarni in sekundarni strah sta namreč pojma, ki ju je izoblikovala sodna praksa, torej pravna pojma. Primarni je strah oškodovanca ob samem škodnem dogodku, sekundarni pa je strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Pravno priznan je le tisti strah, ki je reakcija oziroma odgovor na nevarno situacijo - škodni dogodek, denarno odškodnino zanj se dosodi, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa, če je bil intenziven strah kratkotrajen pa, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

18. Nobenega dvoma ni, da je tožnik, enajstletni fant, ob škodnem dogodku, ko mu je v oko priletela paintball krogla in povzročila izredno hudo bolečino, krvavitev, urgentno je bil odpeljan v bolnico, začasno ni nič videl, utrpel zelo intenziven strah. Trajal je do pregleda, ko so mu bile aplicirane kapljice in se je bolečina umirila. Le navedeno predstavlja primarni strah. Trpel pa je tudi dolgotrajen in intenziven sekundarni strah, ko vse do laserske operacije v Beogradu 2. 7. 2015 ni vedel, ali se bo poškodovano oko pozdravilo. Po odpustu iz klinike v Ljubljani je še vedno obstajala nevarnost odstopa mrežnice in zmanjšana je bila vidna ostrina. Stanje se je popravilo po laserski operaciji na M. kliniki v Beogradu 2. 7. 2015, strah je bil nekoliko manj intenziven, vendar še prisoten, saj je še vedno obstajala možnost, da se katarakta poveča oziroma da se motnjava v leči v prihodnosti razširi proti vidni osi, kar bi zahtevalo menjavo leče z umetno (ugotovitve v točki 18 izpodbijane sodbe). Ta strah z leti pojenjuje, saj je po mnenju izvedenca glede na to, da je od poškodbe že več kot štiri leta, pa se stanje ne poslabšuje, malo verjetno, da bo potrebna zamenjava leče. Strah tožnika je objektivno gledano vedno blažji in bo sčasoma izzvenel. Blag strah pa, kot rečeno, ni pravna podlaga za dosojo odškodnine.

19. Upoštevajoč opisano intenzivnost in trajanje strahu ter dejstvo, da je tožnik še otrok, zato strah doživlja intenzivneje, je po presoji pritožbenega sodišča 5.000 EUR odškodnine ustrezna denarna satisfakcija.

20. Iz naslova nepremoženjske škode gre tako tožniku 30.000 EUR odškodnine, kar je nekaj več kot 24 povprečnih plač. Ob upoštevanju tožnikovega 40 % soprispevka mu morata toženki plačati 18.000 EUR.

21. Pritožba drugo tožene stranke glede dosojene odškodnine za premoženjsko škodo ni utemeljena. Izrecnega nasprotovanja toženk, da zdravljenje oziroma operacija v Beogradu ni bila potrebna, ker bi to lahko naredili v Ljubljani, ni bilo. Sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo ali bi lahko operacijo izvedli v Ljubljani. Vsekakor pa je bila operacija potrebna, saj iz mnenja izvedenca in druge medicinske dokumentacije v spisu (izvidi UKC Ljubljana - Očesna klinika v prilogah A18 in A19) izhaja, da se je tožnikovo stanje po laserski operaciji zelo izboljšalo. Višino škode, ki je tožniku nastala s plačilom operacije, je dokazal s predložitvijo računa. Za potne stroške pa računa pač ne more izstaviti in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je obračunalo v višini 0,37 EUR na prevoženi kilometer, kolikor se priznava kilometrina skladno z zakonodajo. Za plačane cestnine je tožnik predložil listinski dokaz. Premoženjska škoda znaša 521,90 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 60 % uspeha sta mu toženki dolžni povrniti 313,14 EUR premoženjske škode.

22. Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbama toženk delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je za nepremoženjsko škodo dosojeno odškodnino znižalo, saj tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre. Iz tega naslova je bilo tožniku dosojenih 10.000 EUR oziroma ob upoštevanju njegovega uspeha po temelju 6.000 EUR, za kolikor je pritožbeno sodišče dosojeno odškodnino znižalo.

23. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP in odločitvijo Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 110/2021 je pritožbeno sodišče odmerilo stroške celotnega postopka, in sicer na podlagi stroškovnikov v spisu in skladno z Odvetniško tarifo (OT).

24. Pritožbeno sodišče je že v sodbi I Cp 641/2020 natančno obrazložilo kakšni stroški so nastali prvo toženi stranki (točka 21 obrazložitve) in drugo toženi stranki (točka 22 obrazložitve). Obrazložitve ne bo ponavljalo, povzema le, da je prvo toženi stranki priznalo 6.072,03 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, drugo toženi stranki pa 184,60 EUR. Potrebni stroški (155. člen ZPP) tožnika s stroški za plačilo odvetniških storitev za tožbo in prvo pripravljalno vlogo po 1000 točk, drugo pripravljalno vlogo 750 točk, nadaljnjih pet pripravljalnih vlog po 500 točk, stroški za naroke enako, kot jih je priznalo prvo toženi stranki; skupaj je to 9500 točk oziroma 5.700,00 EUR (vrednost točke je 0,6 EUR). Skladno z 11. členom OT je priznalo 63 EUR materialnih stroškov. Od navedenega je obračunalo 22 % DDV, ki znaša 1.267,86 EUR. Stroški izvedenca so bili 939,96 EUR, taksa za tožbo pa je znašala 1.227 EUR. To vse skupaj znaša 9.197,82 EUR. Končni uspeh tožnika je približno 28 %, zato sta mu toženki dolžni na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 161. člena ZPP solidarno plačati 2.575,39 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Tožnik pa je toženkama dolžan povrniti 72 % njunih stroškov prvostopenjskega postopka, torej prvo toženi stranki 4.371,86 EUR in drugo toženi stranki 132,91 EUR.

25. Tožnik je vtoževal 64.521,90 EUR, na prvi stopnji mu je bilo prisojenih 24.313,14 EUR. To pomeni, da je bilo v revizijskem postopku spornih še 40.208,76 EUR. Pritožbeno sodišče je potrebne stroške revizijskega postopka odmerjalo glede na to vrednost. Taksa po tar. št. 1132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je ob tej vrednosti 939,00 EUR (taksa za dopustitev revizije se všteje v takso za revizijo). Za predlog za dopustitev revizije je skladno s tar. št. 21 OT priznalo 375 točk za revizijo pa 450 točk; navedeno znaša 495 EUR. Administrativni stroški po 11. členu OT so 9,90 EUR, priznan DDV v revizijskem postopku pa 111,08 EUR, kar vse skupaj s sodno takso znaša 1.554,98 EUR. Revizij tožnika je bilo delno ugodeno, njegov uspeh je bil 60 %, zato sta mu toženki dolžni solidarno plačati 932,99 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 161. člena ZPP).

26. V pritožbenem postopku sta uspeli toženki za 6.000,00 EUR. Tožnik je v pritožbenem postopku propadel, zato je dolžan skladno z določili 154. člena ZPP on kriti toženkama stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo glede na njun uspeh (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 6.000 EUR). Prvo toženi stranki, ki jo je v postopku zastopal odvetnik, je priznalo 375 točk po tar. št. 21 OT, to je 225 EUR, administrativne stroške 4,50 EUR in 50,49 EUR DDV ter 95 EUR sodne takse. Tožnik mora tako prvo toženi stranki povrniti 374,99 EUR stroškov pritožbenega postopka. Drugo tožena stranka je priglasila le stroške za plačilo sodne takse in je tožnik glede na upoštevano vrednost spora dolžan plačati 95 EUR.

27. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če dosojeni stroški postopka ne bodo plačani v postavljenem roku, bo zavezanec za plačilo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 v pritožbi je pomotoma navedena številka II Ips 562/2017.