Jedro

Znesek, ki ga tožeča stranka zahteva nazaj, je bil izplačan na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, ki ni bila izpodbijana in še vedno velja. Pravni temelj za izplačilo spornega zneska ni prenehal obstajati, ne glede na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2003 z dne 8. 6. 2003, ki na sodbo na podlagi pripoznave ni imela neposrednega vpliva. Zato ni šlo za plačilo brez pravne podlage oziroma glede katerega bi podlaga odpadla v smislu določbe 190. člena OZ.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, zoper sklep pa zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 7,162.658,22 SIT (29.889,24 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neutemeljeno izplačanega nadomestila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 12. 1999 do 31. 5. 2003 ter neutemeljenega izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in stroškov postopka. Ugotovilo je, da je po pravnomočni razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja toženke v sporu, ki je bil voden pod opr. št. Pd 208/2002 in Pdp 192/2003, toženka dne 3. 11. 2003 s posebno tožbo uveljavljala plačilo gornjih zneskov, tožnica pa je kljub predhodno vloženi reviziji zoper pravnomočno sodbo v zadevi Pdp 192/2003 z dne 16. 5. 2003 zahtevek iz te tožbe (ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. Pd 492/2003) pripoznala. Zato je sodišče v zadevi opr. št. Pd 492/2003 dne 26. 1. 2004 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je postala pravnomočna. Po plačilu zneskov iz pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, je bila v prvotnem delovnem sporu v revizijskem postopku izdana za tožnico ugodna odločba, saj je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 209/2003 z dne 8. 6. 2004 reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč v zadevah Pd 208/2002 in Pdp 192/2003 spremenilo tako, da je zahtevek sedanje tožene stranke za razveljavitev sklepov sedanje tožnice o prenehanju delovnega razmerja kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče je presodilo, da je tožeča stranka toženi izplačala znesek 6,768.077,92 SIT, ki ga v tej pravdi zahteva nazaj, na temelju sodbe na podlagi pripoznave pod opr. št. Pd 429/2003 z dne 26. 1. 2004. V kolikor bi tožeča stranka hotela doseči vračilo plačanega zneska, bi morala pred tem doseči razveljavitev ali spremembo navedene sodbe. Tožeča stranka pa sodbo na podlagi pripoznave ni izpodbijala. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov (234.157,50 SIT), ki so nastali tožeči stranki zaradi spora z Zdravstvenim domom M. v pravdni zadevi opr. št. Pg 31/2003 je sodišče prav tako presodilo, da je le-ta neutemeljen. Stroški tega postopka so po prepričanju sodišča odvisni od uspeha v predmetni pravdi, zato je tudi ta del zahtevka zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Soglašalo je, da ne gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. V skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) gre za neupravičeno pridobitev takrat, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali ki je pozneje odpadla. Ker predstavlja pravno podlago za izplačilo zneska 6,928.500,72 SIT pravnomočna sodba na podlagi pripoznave Pd 429/2003 z dne 26. 1. 2004, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na povrnitev vtoževanega zneska glede na navedeno določbo OZ. Pogoji za vračilo vtoževenega zneska torej niso podani. Poleg tega pripoznava obveznosti plačila zaradi izognitve nadaljnjemu sodnemu postopku, na kar se sklicuje tožnica, ne predstavlja sile, ki bi bila podlaga zato, da bi tožeča stranka imela pravico zahtevati nazaj kar je plačala. Sklenilo je, da se glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo stroškov v znesku 977,12 EUR (prej 234.157,50 SIT) revizija ne dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pravno pravilo 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi zmotno uporabilo. Pripoznavo tožbenega zahtevka je opravila izključno zaradi tega, da bi se izognila nepotrebnemu pravdanju. S sodbo Pd 208/2002 je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica dolžna toženko vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji vpisati delovno dobo za tisti čas, ko ni delala, v delovno knjižico. V posledici te sodbe je bila toženka upravičena zahtevati tudi izplačilo plače za obdobje, v katerem je bila do nje upravičena, kot bi delala, saj bi toženka lahko plačilo teh zneskov uveljavljala z reintegracijskim zahtevkom. Med obema zahtevkoma je podana soodvisnost, saj je zahtevek po izplačilu neizplačanega dela plače, ki ga je tožeča stranka pripoznala, v celoti odvisen od reintegracijskega zahtevka. Z razveljavitvijo te sodbe s strani Vrhovnega sodišča pa je kavza za pripoznavo tožbenega zahtevka ugasnila. To daje tožeči stranki pravico zahtevati od toženke vračilo tistega, kar je iz naslova neupravičene obogatitve od nje prejela, saj je pravna podlaga, ki je obstojala ob pripoznavi, naknadno odpadla. Meni, da je sodišče napačno upoštevalo tudi določilo 191. člena OZ, saj je v izogib nadaljnjemu sodnemu postopku in pravdnim stroškom pripoznala svojo obveznost plačila in se s tem izognila prisili, ki bi jo predstavljala eventuelna sodna izterjava.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa ni dovoljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožeča stranka zahteva od toženke vračilo zneska, ki ji ga je izplačala po pravnomočni sodbi na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003 z dne 26. 1. 2004. Na podlagi prvega odstavka 316. člena ZPP izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Sodišče je ugotovilo, da tožnica zoper navedeno sodbo na podlagi pripoznave (kot tožena stranka iz te sodbe) ni vložila pritožbe niti izrednega pravnega sredstva, temveč je pravnomočno sodbo izvršila. Pravno podlago za izplačilo zneska, katerega tožeča stranka sedaj zahteva nazaj, predstavlja, kot sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, navedena pravnomočna sodba na podlagi pripoznave, ki ni bila izpodbijana in še vedno velja. Pravni temelj za izplačilo spornega zneska tako ni prenehal obstajati ne glede na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 209/2003 z dne 8. 6. 2003, ki na sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003 z dne 26. 1. 2004 ni imela neposrednega vpliva. Zato ni šlo za plačilo brez pravne podlage oziroma glede katerega bi podlaga odpadla v smislu določbe 190. člena OZ. V skladu z navedenim je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na vračilo izplačanega zneska.

9. Prav tako je pravilen zaključek sodišča, da sodni postopek ne predstavlja takšne protipravne sile, ki bi opravičevala pripoznavo zahtevka in zaradi katere bi tožeča stranka imela pravico terjati nazaj, kar je plačala v smislu določbe 191. člena OZ, ne glede na pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. Sicer pa bi tožnica tudi ta razlog eventualno lahko uporabila le v pravnem sredstvu zoper sodbo na podlagi pripoznave, ki je predstavljala pravno podlago za sporno izplačilo.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Tožeča stranka je v naslovu revizije opredelila, da jo vlaga tudi zoper sklep sodišča druge stopnje. Ker revizija zoper sklep o nedopustitvi revizije ni dovoljena, jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.