Jedro

Pogoj za obstoj kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD je obstoj družbe, ki ima namen, določen v 2. členu istega zakona, in konkretna pomoč obsojenke taki združbi. Zgolj sestajanje obsojenke z I.K., ki je bil pred odhodom v tujino njen prijatelj in je zaradi tega iskal stik z njo, ter dejstvo, da je bil ob teh stikih prisoten še kdo, ki ni niti identificiran, je veliko premalo za trditev, da je šlo za družbo v smislu 8. točke 3. člena ZKLD.

Namen doseči nesorazmerno premoženjsko korist je znak kaznivega dejanja po 3. členu ZTŠS. Zato ne zadostuje, da je v opisu dejanja navedena zgolj cena, po kateri je obsojenka kupovala glavnike, in cena, za katero jih je prodajala, ampak bi moral biti obseg nakupov in prodaje glavnikov konkretiziran ter izračunana višina pridobljene premoženjske koristi.

Zgolj prodaja enajstih volov, čeprav zaradi tihotapljenja, ne predstavlja napada na gospodarsko moč države v smislu določb 2. točke 3. člena ZKLD.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke B.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Postojni z dne 23.06.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 22.07.1949 spremeni tako, da se obsojenci J.P. sedaj poročena S., V.P. in L.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o o b t o ž b e, in sicer

I. obt. P.J., da je: 1) v razdobju od spomladi 1948 pa do aretacije 03.02.1949 se sestajala ponovno najmanj pa štirikrat s pobeglim K.I., ki se je v inozemstvu pridružil združbi za izvrševanje zločinov iz čl. 2 odst. 1 ZKLD in drugimi neugotovljenimi člani iste družbe; ti so prihajali ilegalno iz STO-ja na naše ozemlje zaradi izvrševanj takih kaznivih dejanj.

Tako je obt. P.J.: a) spomladi 1948 po sestanku z banditi v bližini Št.P. istim preskrbela avto izvoščka U.L. in se z njimi odpeljala do D., od koder sta bandita odšla proti STO-ju; b) v januarju 1949 se je po obvestilu P.V. ponovno sešla blizu domače vasi s K.I. in nekim J.; K. je ob tej priliki izročil 30.000 din za nabavo tuje valute; c) dne 07.02.1949, ko je K. s četverico oboroženih banditov šel na naše ozemlje, se je obt. P. z njim in še z enim banditom sestala na dogovorjenem mestu vedoč za njih namene pomoči pri skrivanju; d) da se je dne 08.02.1949 v S. ponovno sestala z oboroženim banditom K.I., ki je ob tej priliki opozoril da sta V. iz P. in J. iz I.s. zaprta ter jo vabil v izogib nevarnosti, da se skupno z njim poda v T. 2) V istih časovnih in krajevnih prilikah, deloma pa tudi že v letu 1949 je obt. P. v nasprotju z obstoječimi zakonskimi predpisi nakupovala za K. tujo valuto in mu tako nabavila vsaj 52 dolarjev in 18.000 lir, kar vse je K. odnesel s seboj v T. 3) Na R. je obtoženka v istem času od neugotovljenih oseb kupovala predvsem glavnike po 115.-din za komad, prodajala pa jih je vsaj po 150.-din do 200.-din.

S čimer naj bi obtožena P. torej ad. 1) izvršila kaznivo dejanje pomoči članom združbe, organizirane v inostranstvu s cilji vršiti zločine zoper ljudstvo in državo, ad. 2) kaznivo dejanje pomoči pri trgovini in tihotapstvu ljudi in valut v nasprotju z veljavnimi predpisi in z namenom, da se doseže nesorazmerna premoženjska korist, ad. 3) kaznivo dejanje večkratnega preprodajanja predmetov množične potrošnje v namenu doseči nesorazmerno premoženjsko korist, predvidena ad. 1) v čl. 3 tč. 8 ZKLD, ad. 2) v čl. 3 odst. 2 ZTŠS in ad. 3) v čl. 3 tč. 2 ZTŠS. II. Obt. P.V. A) se je skupno z M.J. vključil v zločinsko delovanje v inozemstvu organizirane družbe za izvrševanje zločinov, ki imajo za cilj, da bi se spravile v nevarnost gospodarske pridobitve NOB s tem, da je kot iniciator in izvrševalec dobavljal banditom K.I. in ostalim živino, ki so jo slednji iztihotapljali v inozemstvo, tako je v času od septembra 1948 do aretacije v začetku februarja 1949 skupno z M.J. dobavil banditom najmanj 9 glav živine in sta od banditov prejela na račun kupnine in nagrade preko 400.000 din.

Poleg tega pa je izvršil še sledeča kazniva dejanja: B) 1.) Je v januarju 1949 po naročilu bandita K.I. obvestil o njegovem prihodu na naše ozemlje soobt. P.J. in o kraju predvidenega sestanka, do katerega je dejansko tudi prišlo.

2.) V neugotovljenih časovnih okoliščinah vršil pripravo za pobeg neugotovljene ženske osebe, bivše trgovke v inozemstvu, s tem da je pri banditu K. posredoval da bi jo spravil preko meje,

3.) v decembru 1948 je za nekega neznanca preko B.L. nabavil dva vola v vrednosti 94.000 din vedoč, da sta vola namenjena za iztihotapljenje v inozemstvo, za svoje posredovanje pa je dobil 1.800 din nagrade.

Obt. P. naj bi s tem ad. A) ter ad. B) točka 3 izvršil kazniva dejanja, s katerimi se je prizadela škoda gospodarski moči naši državi, predvidena v čl. 3 tč. 2 ZKLD in ad. B)1.) kaznivo dejanje pomoči članom združbe organizirane v inozemstvu za izvrševanje zločinov iz čl. 2 odstavek ad. B)2.) kaznivo dejanje pri pobegu naših državljanov v inozemstvo z namenom pridružiti se nasprotnikom nove Jugoslavije, predvideno v čl. 3 tč. 8 oziroma čl. 2 ZKLD.

III. Obt. B.L. je v začetku decembra 1948 nakupil v C. par volov za 70.000 din ter jih čez nekaj dni prodal v okolici P. neugotovljeni osebi v dogovoru s soobtoženim P.V. za 90.000 din v lastno korist vedoč, da gre živina v inozemstvo in je zanj vršil preprodajo živine v namenu pridobiti si protipravno imovinsko korist in je s tem izvršil kaznivo dejanje po čl. 3 tč. 2 ZTŠS. Stroški postopka iz 1. do 5. točke 1. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornikov ter potrebni izdatki obdolžencev bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Postojni so bili obsojenci J.P., V.P. in L.B. spoznani za krive kaznivih dejanj, opisanih v izreku te sodbe in obsojeni: J.P. na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom in na tri leta izgube posameznih državljanskih pravic, V.P. na devet let odvzema prostosti s prisilnim delom in na pet let izgube posameznih državljanskih pravic in L.B. na eno leto odvzema prostosti. Zoper takšno sodbo sta se v korist obsojene J.P. in obsojenega V.P. pritožila njuna zagovornika, pritožbi pa je Vrhovno sodišče LRS zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prošnje za pomilostitev je bila P. kazen znižana na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom. Po podatkih spisa je bil obsojencem v izrečene kazni vštet pripor. Obsojenci so izrečene kazni ob upoštevanju pomilostitve prestali.

Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 04.05.2001 priporočeno po pošti vložila na Okrajno sodišče v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sodbi v korist obsojenih J.P., V.P. in L.B. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP s predlogom da Vrhovno sodišče navedene obsojence po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kazniva dejanja, za katera so bili z navedenima sodbama pravnomočno obsojeni.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti so zagovorniki obsojene J.P. sedaj poročene S., odvetniki M., M., V. in A.J. iz L. navajali, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti v korist J.S. vložena na njihovo pobudo in da v celoti soglašajo z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v korist vseh treh obsojencev.

Vrhovno sodišče je vloženo zahtevo presojalo v naslednjem zakonitem okviru: V 1. odstavku 2. člena ZKLD je določeno, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske Republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. V 2. točki 3. člena pa je določeno, da velja za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, kdor stori dejanje, s katerim se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali s katerim se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja; po 8. točki pa, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira.

V 1. odstavku 1. člena ZTŠS je določeno, da velja za dejanje nedovoljene trgovine vsako gospodarsko delovanje, nasprotno veljavnim predpisom, s katerimi je urejena trgovina, če ne pomeni dejanja nedovoljene špekulacije iz 3. člena tega zakona ali prekrška, kaznivega dejanja po posebnih predpisih in če ni za tako dejanje z drugimi predpisi določena hujša kazen. V 9. točki 2. odstavka navedenega člena pa je določeno, da velja za nedovoljeno trgovino trgovina z zlatom, platino, dragocenostmi, devizami in valutami, če se vrši v nasprotju z veljavnimi predpisi. Po 2. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS je kot kaznivo dejanje določeno večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebnega posredovanja v prometu z živili in s predmeti množične potrošnje (verižništvo). V 3. odstavku tega člena pa je določeno, da velja za nedovoljeno špekulacijo tudi trgovina z zlatom, platino, dragocenostmi, devizami in valutami, če se vrši v nasprotju z veljavnimi predpisi z namenom, da se doseže nesorazmerna imovinska korist. Pritrditi je izvajanjem vložnice, da v krivdoreku pravnomočne prvostopne sodbe opisana dejanja nimajo znakov očitanih kaznivih dejanj. Vložnica zatrjuje, da dejanja, opisana pod I)1.)a, b, c in d, v svojem opisu nimajo konkretizirano, da bi bil cilj obsojenke z nasiljem zrušiti državno ureditev, ogroziti varnost države ali temeljne pridobitve osvobodilne vojne. V izreku je zapisana le abstraktna trditev, da je bil I.K. član družbe za izvrševanje zločinov iz 2. člena ZKLD. Nobenega konkretnega opisa ni, na katerem bi temeljila ta trditev, še manj pa tak opis obstaja za obsojeno J.P. Pogoj za obstoj kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD pa je obstoj družbe, ki ima namen, določen v 2. členu istega zakona, in konkretna pomoč obsojenke takšni združbi. Tako iz izreka sodbe kot tudi iz samega gradiva v spisu je razvidno, da je šlo zgolj za sestajanje obsojenke z I.K., ki je bil pred odhodom v tujino njen prijatelj in je zaradi tega po odhodu z njo tudi iskal stik. Samo dejstvo, da je bil ob teh stikih prisoten še kdo, ki ni niti identificiran, pa je veliko premalo za trditev, da je šlo za družbo v smislu 8. točke 3. člena ZKLD. Ko dejanja nimajo potrebnih znakov kaznivega dejanja, je bila obsojenka obsojena za dejanje, ki ni kaznivo. Vrhovno sodišče sprejema trditve vložnice o izostanku zakonskih znakov kaznivega dejanja, očitanega obsojeni P.J. v smeri 8. točke 1. odstavka 3. člena ZKLD. Zgolj nekonkretizirani očitki oziroma ugotovitve o družbi, katere član naj bi bil I.K. in ki naj bi imela namen izvrševati zločine iz 2. člena ZKLD, ne zadoščajo. Ob opisu ravnanj obsojene J.P. pod I)1.)a, b in c ni podlage za ugotovitev, da predstavljajo očitano kaznivo dejanje, v posledici tega je bilo izreči oprostilno sodbo skladno s predlogom vložnice.

Dejanje, opisano v pravnomočni sodbi pod I)2.) sodbe, po mnenju vložnice nima elementa kaznivega dejanja, in sicer namena doseči nesorazmerno premoženjsko korist pri nakupu tuje valute, kot to zahteva 3. odstavek 3. člena ZTŠS, (v sodbi je nepravilno naveden 2. odstavek). Vrhovno sodišče sprejema izvajanja vložnice, da v opisu navedenega dejanja ni elementa, ki se zahteva za nedovoljeno špekulacijo in sicer trgovino med drugim z devizami in valutami, ki se vrši ne samo v nasprotju z veljavnimi predpisi ampak tudi z namenom, da se doseže nesorazmerna premoženjska korist. Tega zadnjega elementa, namena doseženja nesorazmerne premoženjske koristi pravnomočna sodba ne vsebuje, zato ravnanja obsojenke ni moč pravno opredeliti kot kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je zato sledilo utemeljenemu predlogu vložnice in tudi v tem delu obsojenki J.P. izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.

Glede kaznivega dejanja, opisanega pod I-3), vložnica meni, da tudi to dejanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 3. členu ZTŠS, ki v 1. členu med drugim določa, da gre za nedovoljeno špekulacijo pri gospodarskem delovanju, ki mu je namen s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno premoženjsko korist. Po mnenju vložnice opis, da je obsojenka kupovala glavnike po 115 din in jih prodajala za 150 ali 200 din za kos, ne pove, koliko glavnikov je kupila in prodala in tudi ne kakšno premoženjsko korist si je pridobila. Namen doseči nesorazmerno premoženjsko korist je znak tega kaznivega dejanja, zato bi moral po mnenju vložnice opis dejanja vsebovati število glavnikov in količino pridobljene premoženjske koristi, česar pa krivdorek izpodbijane pravnomočne sodbe nima. Vrhovno sodišče sprejema izvajanje vložnice, da opis dejanja pod I-3) ne vsebuje opisa namena doseči nesorazmerno premoženjsko korist s konkretizacijo obsega nakupov in prodaje glavnikov in z izračunom višine pridobljene premoženjske koristi. Tudi v tem primeru je kršen materialni zakon v škodo obsojenke, ko je spoznana za krivo za ravnanje, ki nima vseh znakov kaznivega dejanja po 3. členu ZTŠS, zato je bilo obsojenko ob ugotovitvi, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

Glede obsojenega V.P. je vložnica mnenja, da prav tako nobeno od kaznivih dejanj, očitanih temu obsojencu, ne vsebuje znakov kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen. Pravnomočna sodba očita temu obsojencu, da se je vključil v zločinsko delovanje v inozemstvu organizirane družbe, saj je izvrševanje zločinov, ki imajo za cilj spraviti v nevarnost gospodarske pridobitve NOB v tem, da je kot iniciator banditu I.K. in ostalim dobavil devet glav živine, ki so jo ti pretihotapili v inozemstvo in zato prejel preko 100.000 din in nato še preko obsojenega B. neznancu prodal še dva vola, namenjena za iztihotapljenje v inozemstvo. Vložnica meni, da dejanje, kot je opisano, ne predstavlja dejanja, s katerim se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali s katero se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja s ciljem iz 2. člena ZKLD. Vložnica je mnenja, da dejanja kot so opisana pod II-A, II-B3) ne vsebujejo opisa, da bi bil cilj obsojenca z nasiljem zrušiti državno ureditev, ogroziti varnost države ali temeljne pridobitve osvobodilne vojne. Tudi ni konkretnega opisa, da bi obsojenec s svojim ravnanjem prizadel škodo gospodarski moči države v smislu 2. točke 3. člena ZKLD. Vložnica zatrjuje, da opisa navedenih dejanj nimata konkretnih navedb o vseh potrebnih znakih očitanega kaznivega dejanja, s čimer je kršen kazenski zakon. Vrhovno sodišče sprejema v celoti izvajanja vložnice o tem, da ravnanje obsojenega P. nima znakov kaznivega dejanja iz 2. točke 3. člena ZKLD v povezavi s 1. odstavkom 2. člena tega zakona. Zgolj prodaja enajst volov, tudi zaradi tihotapljenja, ne predstavlja napada na gospodarsko moč države v smislu zgoraj navedenih zakonitih določil, zato ne predstavlja očitanega kaznivega dejanja, v posledici česar je bilo temu obsojencu na utemeljeno zahtevo vložnice izreči po 1. točki 358. člena ZKP v glede tega dejanja oprostilno sodbo.

Prav tako po mnenju vložnice dejanje, opisano pod II-B1), ki naj bi ga obsojenec V.P. storil tako, da je januarja 1949 po naročilu bandita K. o njegovem prihodu na naše ozemlje in o kraju sestanka obvestil J.P., ne predstavlja kaznivega dejanja. Vložnica zatrjuje, da ta opis nima nobenega od znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 2. člena ZKLD. Zgolj obvestilo P. o ilegalnem prihodu njenega prijatelja ni kaznivo dejanje. Tudi v tem delu Vrhovno sodišče sprejema vložničina izvajanja, da navedeno dejanje nima znakov očitanega kaznivega dejanja, ko za očitek v smislu 1. odstavka 2. člena ZKLD v opisu ni nobene podlage. Golo obvestilo obsojenega P. soobsojeni J.P. o prihodu ilegalca I.K. z navedbo kraja srečanja, ob ugotovljenem osebnem odnosu med navedenima in ob izostanku kakršnegakoli namena iz 1. odstavka 2. člena ZKLD narekuje zaključek, da navedeno obvestilo nima znakov očitanega kaznivega dejanja, zato je bilo tudi v tem delu pritrditi vložnici, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje in izreči v posledici obsojenemu P. oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP.

Vložnica dalje meni, da obsojenemu P. tudi ni mogoče očitati kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD oziroma 2. člena tega zakona, ko naj bi ta vršil priprave za pobeg neugotovljene ženske osebe, bivše trgovke v inozemstvo s tem, da je banditu K. posredoval, da bi jo spravil preko meje. Dejanje, kot je opisano pod II-B2) sodbe, nima znakov tega kaznivega dejanja in tudi ne pomoči k temu kaznivemu dejanju. Ni navedeno, kdaj naj bi bilo dejanje storjeno, ni opisano, iz česa naj bi izhajal namen, da se bo ženska oseba, ki ni identificirana, po pobegu pridružila nasprotnikom nove Jugoslavije in ni opisano, da je bilo dejanje sploh poskušeno. Opis, kot je povzet v krivdoreku, je posplošen in nedefiniran, zato je s tem delom krivdoreka pravnomočne sodbe prekršen materialni kazenski zakon.

Vrhovno sodišče sprejema izvajanja vložnice o tem, da opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD niti ne vsebuje znakov iz 2. člena ZKLD. Opis je tudi nekonkreten glede osebe, ki naj bi bila ilegalno sprovedena preko meje kot glede njenih namenov za pobeg, tako da za opredelitev tega ravnanja po 8. točki 3. člena ZKLD ni nobene podlage, zato je vložničina trditev, da gre tudi v tem primeru za kršitev materialnega zakona v škodo tega obsojenca utemeljena, vsled česar je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi tudi v tej smeri in obsojencu P. za to kaznivo dejanje prav tako izreči oprostilno sodbo.

Prav tako je pritrditi vložnici, da dejanje, opisano pod III pravnomočne sodbe, ki naj bil ga storil L.B. s tem, da je decembra 1948 kupil par volov za 70.000 din in jih v dogovoru s soobsojenim V.P. prodal za 90.000 din neznancu vedoč, da gre živina v inozemstvo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 2. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS, ni kaznivo dejanje. Vložnica zatrjuje, da v sodbi ni opisan namen storilca, da doseže nesorazmerno premoženjsko korist; tudi ni razvidno, iz katere okoliščine naj bi izhajalo, da sta bila vola namenjena v inozemstvo in tudi ni jasno, zakaj je to dejanje pri obsojenem P. kvalificirano po 2. točki 3. člena ZKLD, to isto dejanje za obsojenega L.B. pa po ZTŠS. Opazna je tudi razlika v ceni, kot se očita po eni strani P., po drugi strani obsojenemu B., tako da je isto dejanje različno opisano in je po mnenju vložnice podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenemu L.B. očitano ravnanje ni kaznivo dejanje po 2. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS. Za to dejanje je potreben namen storilca, da doseže nesorazmerno premoženjsko korist, ki pa v krivdoreku pravnomočne sodbe glede tega obsojenca ni niti ugotovljen niti ta namen obsojencu ni očitan. Podatki v sodbi glede istega dejanja v zvezi z vrednostjo kupljenih in prodanih volov pri obsojenem B. in soobsojenem P. tudi niso usklajeni in ne dajejo osnove za zaključek, da gre za kako nesorazmerno premoženjsko korist. Zaradi povedanega je bilo tudi tega obsojenca, ker dejanje, za katerega je bil obsojen, ni kaznivo dejanje po 2. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS, oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je zaradi vsega povedanega, potem ko je ugotovilo, da je bil v škodo vseh obsojencev kršen kazenski zakon v vprašanju, ali gre pri očitanih dejanjih za kazniva dejanja, na utemeljeno zahtevo vložnice napadeno pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je vsem obsojencem izreklo po 1. točki 358. člena ZKP oprostilno sodbo in hkrati izreklo, da bremenijo stroški kazenskega postopka vključno s stroški obrambe proračun (426. člen in 96. člen ZKP).