Jedro

Pri presoji je tako potrebno izhajati iz že omenjenega dejstva, da se toženka v sporno stanovanje ni vselila pred avgustom 1989. Ker iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da je bivša imetnica stanovanjske pravice umrla že 24.3.1990, toženka ni pridobila statusa uporabnice spornega stanovanja (5. čl. ZSR). Zato nima pravice do nadaljnje uporabe spornega stanovanja (2. odst. 18. čl. ZSR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo izpraznitev stanovanja v pritličju zgradbe. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očita sodiščema prve in druge stopnje, da njunih obrazložitev ni moč preizkusiti, zato ker sklepanje sodišč ne temelji na izvedenih dokazih. Meni, da je izpoved priče J.V. v nasprotju z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Nadalje trdi, da sodišče ne obrazloži, zakaj ni sledilo izpovedbi B.Č. Poleg tega se ne strinja s sklepanjem, da toženka s pok. imetnico stanovanjske pravice ni živela v ekonomski skupnosti, zgolj zato, ker je v sporno stanovanje prinesla le osebne predmete. Po mnenju revidentke je nepravilno tudi stališče, da je relevantno le toženkino prebivanje s pok. O.S. po 22.3.1989, ko je bila slednji izdana odločba o pridobitvi stanovanjske pravice. Meni še, da je nepravilno tudi stališče sodišča, ki ni sledilo toženki, zato ker je spremenila svojo prvotno izjavo, da ni bila uporabnica spornega stanovanja. Poudarja, da toženka ni vedela, da za status uporabnika stanovanja zadostuje dejanska uporaba stanovanja ter da za to ni potrebna nobena odločba oz. pogodba.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je toženka v sporno stanovanje vselila avgusta 1989 ali kasneje. Te za odločitev edino odločilne dejanske ugotovitve (5. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uprabiti na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona) z revizijo ni moč izpodbijati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato ni moč presojati trditev, ki oporekajo verodostojnost izpovedbi priče J.V. in izpodbijajo presojo sodišča, ki ni sledila toženkinim navedbam in izpovedbi. Dokazna ocena (8. čl. ZPP) je namreč sestavni del ugotavljanja dejanskega stanja. Revizijske trditve, češ da izpovedba te priče nasprotuje vsem ostalim izvedenim dokazom, pa tudi ni moč presojati kot absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj z njo tožena stranka ne opozarja na protispisnost. Enako velja za pavšalno trditev, češ da obrazložitvi izpodbijanih sodb ne temeljita na izvedenih dokazih. Določilo 13. tč. 2. odst. 354. čl. namreč terja konkretno opredelitev pomanjkljivosti, zaradi katere se sodba ne da preizkusiti. Temu je potrebno dodati, da je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče B.Č. (prim. zadnji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 3. strani). Pri presoji je tako potrebno izhajati iz že omenjenega dejstva, da se toženka v sporno stanovanje ni vselila pred avgustom 1989. Ker iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da je bivša imetnica stanovanjske pravice umrla že 24.3.1990, toženka ni pridobila statusa uporabnice spornega stanovanja (5. čl. ZSR). Zato nima pravice do nadaljnje uporabe spornega stanovanja (2. odst. 18. čl. ZSR). Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (5. odst. 18. čl. ZSR).

Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske trditve, ki izpodbijajo presojo o načinu skupnega življenja pok. imetnice stanovanjske pravice in toženke ter o pomenu odločbe z dne 22.3.1989, s katero je pok. O.S. pridobila stanovanjsko pravico. Pravkar omenjene revizijske trditve na drugačno presojo ne morejo vplivati, ker, upoštevaje datum toženkine vselitve v sporno stanovanje, za odločitev niso pomembne.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).