Jedro

Zakonodajalec je pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice.

Upravni organ ima na podlagi 175. člena ZUP v povezavi z 231. členom ZUJF (ugotovitev izpolnjevanja pogojev do plačila zdravstvenih storitev) vsa zakonska pooblastila, da po uradni dolžnosti priskrbi dokazila, v kolikor jih ne priskrbi sama stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojnemu veteranu - tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva; da se odločba št. 130-666/2007-3 z dne 27. 11. 2007, z dnem 1. 1. 2013 razveljavi; ter da posebni stroški niso zaznamovani. V obrazložitvi navaja 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter navaja, da je upravna enota v postopku, uvedene in po uradni dolžnosti ugotovila, da je treba tožniku razveljaviti odločbo o pravici, ki mu je bila priznana na podlagi Zakona o vojnih veteranih (ZVV), v primeru, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Tožnik je starejši od 55 let, vendar ne izpolnjuje pogoja za pridobitev oziroma nadaljnje zagotavljanje pravic do zdravstvenega varstva po prvem odstavku 15. člena ZVV, ker ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazloži ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno in na zakonu utemeljeno odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Ker tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, je bila odločitev organa prve stopnje pravilna.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh treh tožbenih razlogov, to je nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Kršitev pravil postopka je v tem, da je Upravna enota Žalec (UE) pridobila vse podatke na nezakonit način, ker gre za osebne podatke, za kar pa organ ni imel zakonskega pooblastila. Drugi odstavek 231. člena ZUJF, na katerega se je skliceval upravni organ, ne predstavlja takšnega pooblastila. Podatke, ki jih je UE nezakonito pridobila iz uradne gospodinjske evidence in od ZPIZ, je treba zaradi nezakonitega načina pridobivanja izločiti in se v tem postopku odločanja o tožnikovi pravici ne smejo uporabljati. Če teh podatkov upravni organ ne bi imel, ne bi mogel izdati nobene odločbe in bi odločba iz leta 2007 (priznanje pravice do dopolnilnega zdravstvenega varstva) ostala v veljavi. Pridobivanje teh podatkov tudi ni mogoče upravičiti z načelom sorazmernosti, na katerega se je upravni organ poudarjeno skliceval v dopisu z dne 22. 11. 2012. To načelo pride v upoštev šele, ko ima upravni organ zakonsko pooblastilo za pridobivanje osebnih podatkov. Skladno z ZUJF, tožnik ni zavezan, da dokaže, da izpolnjuje te pogoje, ker mu je bila ta pravica priznana z odločbo iz leta 2007, upravni enoti pa ZUJF nalaga, da mora ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev, če mu želi to pravico odvzeti. Ta položaj pomeni, da ko se tožniku odvzema neka pravica, ki mu je bila priznana brez časovne omejitve, je bistveno drugačna situacija od tiste, ko bi tožnik šele zaprošal za to pravico. Tako je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in so nepravilno uporabljeni materialni predpisi. Nobenih izjav ne namerava dajati, glede na to, da mu je bila priznana pravica z odločbo iz leta 2007, zakonodaja pa mu ne nalaga, da bi moral podati takšno izjavo. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in bo še naprej veljala odločba iz leta 2007. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da se ugotovi, da je odločba organa prve stopnje nezakonita.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva (plačilo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja) tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja ZVV med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva.

7. Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, ugotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let kot je veljajo pred uveljavitvijo ZUJF. Ta zakon, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnim veteranom, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena namreč določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo o postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje, izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu, pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

8. V zvezi z, v tožbi uveljavljeno kršitvijo 155. člena Ustave, Ustavno sodišče v odločbi z dne 14. 11. 2013, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013, navaja, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, posega v položaj vojnih veteranov, opredeljenih v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča).

9. Ustavno sodišče v navedeni ustavni odločbi tudi zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljena v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Med drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

10. Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da dejansko stanje narekuje, da je tožnik že dopolnil 55 let, in da ni sporno, da ni prejemnik veteranskega dodatka, in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV (povprečni mesečni osebni dohodek na družinskega člana presega z zakonom določen znesek 497,15 EUR), sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

11. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da so vsi podatki, ki jih je pridobil upravni organ, nezakoniti. 175. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v prvem odstavku določa, da če je listina, ki naj se uporabi kot dokaz v postopku pri državnem organu, organu somoupravne lokalne skupnosti ali pri organizaciji, ki ima javno pooblastilo za odločanje o upravnih zadevah, jo po uradni dolžnosti priskrbi organ, ki vodi postopek. Drugi odstavek tega člena določa, da lahko takšno listino priskrbi stranka tudi sama. Po presoji sodišča ima tako upravni organ na podlagi tega člena ZUP, v povezavi z 231. členom ZUJF (ugotovitev izpolnjevanja pogojev do plačila zdravstvenih storitev) vsa zakonska pooblastila, da po uradni dolžnosti priskrbi dokazila (prvi odstavek 175. člena ZUP), v kolikor jih ne priskrbi sama stranka (drugi odstavek 175. člena ZUP).

12. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

13. Sodišče je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.