Jedro

Sodišče prve stopnje je res uporabilo le slovensko pravo in ne tudi kumulativno prava Srbije. Tudi če bi bilo treba kumulativno uporabiti pravo Republike Srbije in če to ne bi omogočalo razveze, bi se zakonska zveza smela razvezati tudi, če bi za to obstajali le razlogi po slovenskem pravu, ti pa so nevzdržnost zakonske zveze (65. člen ZZZDR), za kar zadošča, da je zakonska zveza nevzdržna le za enega zakonca. A tudi srbski zakon, ki ureja družinska razmerja (Porodični zakon), v 41. členu določa, da ima vsak zakonec pravico do razveze, če so zakonski odnosi resno in trajno moteni ali objektivno ni mogoče uresničiti življenjske skupnosti zakoncev. Navedeno pomeni, da srbski in slovenski zakon določata vsebinsko zelo podobne pogoje za razvezo zakonske zveze, ki so v konkretnem primeru tudi izpolnjeni.

Neutemeljen je očitek, da tožencu ni bil dana možnost obravnavanja oz. da je sodišče odločilo brez zaslišanja toženca, saj te možnosti ni imelo: če mu ni bilo mogoče vročiti sodnih pošiljk, ga tudi zaslišati menda ni bilo mogoče. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, saj je toženca zastopal začasni zastopnik, prav tako tudi ne kršitev iz 9., ki je storjena v primeru, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Sodišče prve stopnje sploh ni imelo možnosti, da bi to kršitev storilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec in tožnica sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuna mladoletna otroka A. A. (roj. ...) in B. B. (roj. ...) zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine v znesku 140,00 EUR mesečno za vsakega izmed dveh mladoletnih otrok od 22. 3. 2012 dalje. Stike je sodišče določilo tako, da oba otroka skupaj vsako leto 14 dni neprekinjeno med poletnimi počitnicami preživita pri tožencu, natančen termin bo določen po predhodnem dogovoru med staršema, ostali stiki pa bodo potekali po telefonu.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve po 8. in 9. tč. 2. odst. 399. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 22. čl. Ustave RS. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da sodišče pri odločanju o zahtevku ni pravilno uporabilo prava, saj bi skladno z 2. odst. 37. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) moralo kumulativno uporabiti tudi pravo države, katere državljan je toženec, prvostopenjsko sodišče pa državljanstva toženca sploh ni ugotavljalo. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče nedovoljeno poseglo v pravico do izjave strank in prekršilo načelo kontradiktornosti postopka s tem, ko je odločalo brez zaslišanja toženca in je vsa dejstva ugotovilo izključno na podlagi izpovedbe tožnice, medtem ko toženec sploh ni imel možnosti predstaviti svojega vidika. Pritožba prav tako navaja, da bi sodišče v zvezi z vprašanjem varstva in vzgoje otrok moralo (bodisi neposredno bodisi posredno) zaslišati oba otroka in tudi sicer nasprotuje določitvi stikov, ki naj bi bili določeni preveč restriktivno. Pritožba tudi meni, da je višina preživnine določena previsoko, sodišče pa po uradni dolžnosti ni preverilo, ali je toženec sploh živ, res zdrav in sposoben za delo ter ima možnost za zaposlitev.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Obravnavani družinski spor je bistveno zaznamovala okoliščina, da je bil toženec zastopan po začasni zastopnici. Toženec je namreč v tujini (v Republiki Srbiji), ni imel pooblaščenca v Republiki Sloveniji, vročitev v tujini pa se ni mogla opraviti (5. točka 2. odst. 82. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pri postavitvi začasnega zastopnika tožencu ravnalo popolnoma pravilno in tudi pritožba tega procesnega ravnanja ne izpodbija. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Te pravice in dolžnosti ima začasni zastopnik od dneva postavitve in vse do takrat, dokler tožena stranka ali njen pooblaščenec ali tožeča stranka ali njen pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem oziroma dokler organ, pristojen za socialne zadeve, ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika (83. čl. ZPP).

7. Neutemeljen, pravzaprav nesmiseln, je zato očitek, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja oz. da je sodišče odločilo brez zaslišanja toženca, saj te možnosti ni imelo: če mu ni bilo mogoče vročiti sodnih pošiljk, ga tudi zaslišati menda ni bilo mogoče. Kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana, saj je toženca zastopal začasni zastopnik, prav tako tudi ne kršitev iz 9., ki je storjena v primeru, ko sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Sodišče prve stopnje sploh ni imelo možnosti, da bi to kršitev storilo.

8. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo državljanstva toženca in da ni pravilno uporabilo prava. Kako naj bi ugotavljalo toženčevo državljanstvo, sicer pritožba ne pojasni. Iz izpiska iz poročne matične knjige je sicer razvidno, da je bil toženec rojen v Srbiji in Črni gori, po navedbah tožbe pa naj bi v Srbiji tudi prebival. Po vsej verjetnosti je torej državljan Srbije. Drži pritožbena navedba, da 2. odst. 37. čl. ZMZPP določa, da se za razvezo zakoncev, če sta zakonca ob vložitvi tožbe državljana različnih držav, uporablja kumulativno pravo držav, katerih državljana sta. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo 3. odst. 37. čl. ZMZPP, ki določa, da se uporablja pravo Republike Slovenije (RS), če ima eden od zakoncev ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v RS in če se zakonska zveza ne bi mogla razvezati po kumulativni uporabi prava držav, katerih državljana sta pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je res uporabilo le slovensko pravo in ne tudi kumulativno prava Srbije. Vendar pa to na pravilnost odločitve očitno po logiki pravkar citiranega določila v nobenem primeru ne bi moglo vplivati: tudi če bi bilo treba kumulativno uporabiti pravo Republike Srbije in če to ne bi omogočalo razveze, bi se zakonska zveza smela razvezati tudi, če bi za to obstajali le razlogi po slovenskem pravu, ti pa so nevzdržnost zakonske zveze (65. čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), za kar zadošča, da je zakonska zveza nevzdržna le za enega zakonca. A tudi srbski zakon, ki ureja družinska razmerja (Porodični zakon, sl. glasnik RS, br. 18/2005, 72/2011, 6/2015), v 41. čl. določa, da ima vsak zakonec pravico do razveze, če so zakonski odnosi resno in trajno moteni ali objektivno ni mogoče uresničiti življenjske skupnosti zakoncev. Navedeno pomeni, da srbski in slovenski zakon določata vsebinsko zelo podobne pogoje za razvezo zakonske zveze, ki so v konkretnem primeru tudi izpolnjeni.

9. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja tožnice ugotovilo, je ta od toženca čustveno povsem odtujena, da se toženec za družino ne zanima, da z otrokoma ne vzpostavlja nobenih stikov, zato je takšno stanje zanjo nevzdržno. Takšne dejanske okoliščine, čeprav so opisane zgolj s strani enega od zakoncev, zadoščajo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze oz. o resno in trajno motenih odnosih. Razveza zakonske zveze je torej pravilna in zakonita.

10. Pravilna in zakonita je tudi odločitev o vzgoji, varstvu in preživljanju mladoletnih otrok in o njihovih stikih z očetom. Sodišče prve stopnje je pred odločitvijo o tem pridobilo mnenje Centra za socialno delo; ta je predlagal, naj se otroka zaupata v vzgojo in varstvo materi, ki že sedaj zanju skrbi sama, torej pri njej ni zaznal nobenih ovir glede sposobnosti prevzeti vzgojo in varstvo obeh otrok. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s tem nujno zaslišati tudi otroka. V času odločanja sta bila stara 11 in 9,5 let. Že od rojstva živita pri materi, z očetom sta imela le občasne stike. Neposredna pridobitev mnenja otrok glede na povedano ne bi mogla spremeniti odločitve. Pravilen je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je v podani situaciji v korist otrok, ki je glavno vodilo vseh tovrstnih postopkov, primarno upoštevalo objektivne dejavnike, ti pa so izrazito v prid temu, da se vzgoja in varstvo obeh otrok zaupata materi, saj dejansko kakšne druge možnosti niti ni bilo.

11. Posledica te odločitve je dolžnost toženca, da plačuje preživnino. Neutemeljen je pritožbeni očitek o previsoko določeni preživnini. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pri določitvi preživnine pravilno upoštevalo vsa materialnopravna izhodišča, ki jih je pri tem tudi ustrezno navedlo (glej 6. stran obrazložitve spodaj). Potrebe vsakega od mladoletnih otrok je ocenilo na okoli 360 EUR na mesec, kar ni pretirano, nasprotno, je življenjsko realno, pritožba pa tega obrazloženo in konkretno tudi ne izpodbija. Približno 40 % tega zneska (za vsakega otroka) je pravilno naložilo kot preživnino v breme toženca. Izhodišče mora namreč biti, da oba starša v enakovredno skrbita za otroka. Dejansko je v tem obravnavanem primeru vsa skrb izključno na materi, kar pa očeta ne odvezuje od plačevanja preživnine, prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je izhodišče, da je dolžan kriti (najmanj) polovico stroškov za preživljanje svojih otrok, korigiralo celo tožencu v korist. Glede na to, da ni bilo mogoče zagotoviti njegovega osebnega sodelovanja v postopku, je bila sicer okrnjena tudi spoznavna možnost sodišča glede njegovih dejanskih preživljalskih zmožnosti. Kako naj bi se sodišče prepričalo, ali je toženec res „živ in zdrav“ in za delo sposoben, pritožba ne pove. Verjelo je tožnici, da je brez kakšnih posebnih njej znanih omejitev, glede na leto njegovega rojstva je to tudi realno. Čeprav sodišče prve stopnje ni ugotovilo toženčevega premoženja, je odločitev o tem, da je dolžan prispevati za preživljanje svojih dveh otrok, v celoti pravilna.

12. Glede na ugotovitve, oprte na izpovedbo tožnice, ki je podprta s poročilom CSD, toženec sedaj rednih stikov z otrokoma nima, živi v Srbiji, otroka pa z materjo v Sloveniji. Je pa prav, da je sodišče določilo stike in sledilo tožničinemu predlogu, da otroka očeta obiščeta med počitnicami in da so stiki sicer telefonski. Obsežnejših stikov kdaj kasneje, če bi prišlo do spremenjenih okoliščin, to ne preprečuje.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. in 413. čl. ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor nanjo sicer ni bil v ničemer potreben, a v sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških sodišče odloči po prostem preudarku. Ta narekuje, da vsak krije sam svoje stroške, tudi pritožbene.