Jedro

Tožnica v postopku izbire pri toženi stranki na razpisano delovno mesto ni bila diskriminatorno obravnavana, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi diskriminacije v višini 22.160,51 EUR neto in sicer v posameznih mesečnih zneskih za čas od meseca avgusta 2011 do julija 2013 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi diskriminacije v višini 22.378,08 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih za čas od meseca avgusta 2011 do avgusta 2013, ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožena stranka obravnavala tožnico pri izbiri kandidata za delovno mesto vzdrževalec - tehnik V (I) v tehnično vzdrževalni službi - elektrosistemi tožene stranke v zvezi s prijavo prostega delovnega mesta, diskriminatorno (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da je tožnica dolžna tožeči (pravilno toženi) stranki povrniti stroške postopka v znesku 50,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih nasprotujoče razloge, zaradi česar se jo ne more preizkusiti, vse pa predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrženju tožbe v delu zahtevka, da je tožena stranka pri izbiri kandidatke ravnala diskriminatorno. Na naroku 3. 4. 2014 je vztrajala pri zaslišanju svojega partnerja A.A., ki bi lahko izpovedal glede njenih delovnih izkušenj v času zaposlitve v glasbeni šoli B. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam prič C.C. in D.D., ki sta izpovedovala v korist tožene stranke. Sodišče je zgolj pavšalno zavrnilo izvedbo dokaza po zaslišanju predlaganih prič, kar je takoj ugovarjala, pa temu sodišče ni sledilo. Tožena stranka je pri izbiri kandidata ravnala samovoljno ter s tem pokazala dvoličnost pri ocenjevanju posameznih kriterijev. V postopku izbire kandidata bi ji morala biti zagotovljena pravica do razgovora za zaposlitev. Meni, da je v celoti izpolnjevala pogoje za zasedbo razpisanega delovnega mesta. Sama je bila specializirana za delo na področju medicine in ima glede tega dolgoletne izkušnje v Ukrajini. Meni, da izbrani kandidat E.E. ni v celoti izpolnjeval razpisnih pogojev. Iz njegove prošnje ni razvidno, da bi bil usposobljen za reševanje ljudi iz dvigal. Tožena stranka je le pavšalno navajala, da se je za kandidata odločila v prepričanju, da bo najbolje opravljal delo. V tej zvezi gre za njeno subjektivno oceno, ki ne potrjujejo dejansko izpolnjevanje kriterijev. Tožnica je bila pri izbiri postavljena v neenakopraven položaj. Tožena stranka bi morala v njenem primeru upoštevati delovne izkušnje na vseh delovnih mestih, med ostalim tudi na delu kontrole medicinskih naprav. Tožnica ima pridobljeno drugostopno visokošolskega izobraževanja v Ukrajini na področju fizikalne in biomedicinske elektronike. Tožena stranka za vse njene reference zgolj pavšalno navaja, da bi pri izbiri lahko prišle v poštev zgolj izkušnje dela v glasbeni šoli B., ne pa tudi ostale delovne izkušnje. Tožena stranka je očitno namerno spregledala njene izkušnje in kvalifikacije v Ukrajini na področju elektrotehnika energetika specialista, rentgenološkega tehnika ter ostale izkušnje, med drugim tudi državni izpit iz varstva pri delu. Meni, da je bila neenakopravna obravnavana glede na ženski spol, starost, etnično poreklo, ker je po narodnosti Ukrajinka, ter izobrazbo. Poleg tega meni, da je na njeno neizbiro vplival tudi jezikovni naglas. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da ugodi njenim zahtevkom oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba in sklep ne vsebujeta nikakršnega nasprotja med vsebino izvedenih listinskih dokazov in posameznimi izpovedbami, kot to zmotno opozarja pritožba, sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, zakaj določenim izpovedbam ni sledilo oziroma je zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Tožnica v tem sporu uveljavlja sodno varstvo zaradi neizbire na javno objavljeno delovno mesto vzdrževalec - tehnik V (I) pri toženi stranki in v tej zvezi zahteva plačilo odškodnine od tožene stranke zaradi diskriminatornega obravnavanja njene prijave. Pravna podlaga za odločanje je v določbi 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec odškodninsko odgovoren kandidatu po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da lahko neizbrani kandidat v sodnem sporu uveljavlja le odškodninski zahtevek. Poleg tega je sodno varstvo neizbranemu kandidatu skladno z določbo petega odstavka 204. člena ZDR dopuščeno le v primeru, če neizbrani kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. V 6. členu ZDR so natančno opredeljena diskriminatorna dejanja. Po navedeni določi ne predstavlja diskriminacije ravnanje delodajalca, ki na prosto delovno mesto izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Pomembno pa je, da neizbrani kandidat v tožbi opredeli osebne okoliščine, zaradi katerih je bil neenako obravnavan, dokazno breme o tem, da temu ni bilo tako, pa je na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da se je na podlagi razpisa z dne 13. 5. 2011 za zasedbo prostega delovnega mesta vzdrževalca tehnika V (I) za potrebe tehnično vzdrževalne službe pri toženi stranki prijavilo 36 kandidatov, od katerih je izbirna komisija povabila na razgovor 7 kandidatov. Tožnica na razgovor ni bila vabljena, ker se v prijavi ni izkazala z delovnimi izkušnjami na delovnem mestu, ki je bil predmet razpisa. Izbirna komisija je od kandidatov pričakovala, da bodo imeli čim več izkušenj s področja vzdrževanja in upravljanja z elektroenergetskimi napravami (transformatorske postaje, dizel agregati in naprave za neprekinjeno napajanje). Izbirna komisija je izbrala kandidata E.E. in F.F., ki sta se po njeni oceni glede na pridobljeno izobrazbo in delovne izkušnje izkazala za najbolj primerna kandidata. V tej zvezi sta člana izbirne komisije C.C. in D.D., zaposlena v tehnično vzdrževalni službi, izpovedala, da tožnica zaradi zatrjevane starosti, spola, etničnega porekla ter izobrazbe ni bila v ničemer neenakopravno obravnavana z ostalimi kandidati, odločilno pa je, da je pri njenem neizboru prevladovalo dejstvo, da za zasedbo razpisanega delovnega mesta ni imela zadostnih delovnih izkušenj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bila izkazana zakonska prepoved diskriminacije, zaradi česar je v sporu tožbene zahtevke zavrnilo, zavrglo pa tožbo v delu zahtevka, da je bila tožnica pri izbiri diskriminatorno obravnavana. Pritožbeno sodišče se z razlogi v izpodbijani sodbi in sklepu v celoti strinja.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnica imela potrebne delovne izkušnje za zasedbo razpisanega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno izhajalo iz verodostojnih izpovedb C.C. in D.D., da tožnica ni izkazala ustreznih delovnih izkušenj s področja elektroenergetike, prav tako pa njene izkušnje, ki jih je dokazovala s potrdili iz Ukrajine, niso bile v ničemer primerljive z izkušnjami izbranih kandidatov. Tožnica se je namreč sklicevala na opravila na področju investicij, varstva pri delu in dela rentgenskega tehnika, to je za področja, ki jih pri toženi stranki pokrivajo druge službe in s samim vzdrževanjem ter upravljanjem elektroenergetskih virov za razpisano delovno mesto nimajo nobene povezave. V tej zvezi je D.D. izpovedal, da bi tožnico povabili na razgovor, če bi iz njene prijave izhajalo, da ima ustrezne delovne izkušnje. Te so preostali kandidati, ki so bili vabljeni na razgovor, več ali manj izkazali. Poleg tega je C.C. izpostavila, da je bila za izborno komisijo sicer pomembna strokovna izobrazba kandidatov, vendar pa so pri dokončni odločitvi o izboru pretehtale predvsem delovne izkušnje, česar pa pri tožnici ni bilo podano v zadostnem obsegu, da bi se v tej postavki lahko primerjala z izbranima kandidatoma E.E. in F.F..

Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča za presojo tožničine kandidature za razpisano delovno mesto pri toženi stranki odločilno, če je bila zaradi zatrjevanih osebnih okoliščin v primerjavi z ostalimi kandidati res neenakopravno obravnavana. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, predvsem pa po zaslišanju prič C.C. in D.D. ugotovilo, da tožnica zaradi osebnih okoliščin ni bila diskriminirana. Na tožničino neizbiro ni v ničemer vplivala starost, predvsem zato, ker sta bila tudi izbrana kandidata enake starosti kot ona, prav tako ne spol, saj sta obe priči potrdili, da pri toženi stranki zaposlujejo v tehničnih službah tako moške kot ženske, pri čemer sta v tej zvezi sklicevali tako na število kot strukturo zaposlenih delavcev pri toženi stranki.

Prav tako je tožena stranka z izpovedbama navedenih prič dokazala, da tožnica v zvezi z neizbiro ni bila v ničemer diskriminirana zaradi narodnosti ali jezikovnega naglasa, saj sta glede tega priči opozorili na okoliščino, da pri njih zaposlujejo tudi veliko število tujih delavcev, priča C.C. je celo omenila delavca iz Hrvaške, ki ni znal slovenskega jezika, pa so ga kljub temu sprejeli v delovno razmerje. Glede na to, da tožnica v postopku izbire pri toženi stranki na razpisano delovno mesto ni bila diskriminatorno obravnavana, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).