Jedro

Resda določba četrtega odstavka 99. člena ZPP določa, da je po odpovedi pooblastila pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Vendar pa v tem primeru gre za primere, ko odvetnik odpove pooblastilo stranki in ne za primere, ko stranka prekliče pooblastilo odvetniku. Ne glede na navedeno sta sodna praksa in tudi teorija zavzeli stališče, da je sodišče po tem, ko pooblaščenec odpove pooblastilo, dolžno sodna pisanja pošiljati neposredno stranki. To mora storiti takoj po tem, ko je obveščeno o odpovedi pooblastila, četudi gre za čas pred potekom enega meseca od odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.000,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2019 dalje in 2.559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2019 dalje (I. izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi plača v roku 15 dni stroške postopka v višini 949,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka (II. izreka).

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa zaradi kršitve določb pravdnega postopka, kar je imelo za posledice napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni vročilo vabila na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo in ji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma predhodni pooblaščenec tožnice dne 29. 5. 2023 v času vročitve vabila na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo ni (več) imel pooblastila, tožnica pa vročitve vabila njenemu nekdanjemu pooblaščencu z dne 29. 5. 2023 pozneje ni odobrila.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnico najprej zastopala Odvetniška pisarna A. v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je na poravnalni in prvi narok dne 9. 1. 2023 vabilo obe stranki po pooblaščencu, katerih pooblaščenca sta na navedeni narok tudi pristopila. Podala sta predlog, da se narok preloži zaradi možnosti sklenitve poravnave. Glede na navedeno je sodišče poravnalni in prvi narok preložilo na 13. 3. 2023. Ker sta stranki predlagali izvedbo mediacije, je sodišče navedeni narok preklicalo in zadevo preložilo na drug, kasnejši datum. Mediacija ni bila uspešna, zato je sodišče poslalo ponovno vabilo stranki na prvi narok za dne 29. 5. 2023, ki jo je vročalo odvetniku tožeče stranke A. in odvetniku tožene stranke. Dne 24. 5. 2023 je sodišče prejelo preklic pooblastila za zastopanje, in sicer je Odvetniška pisarna A. obvestila sodišče, da je direktor tožeče stranke odvetniški pisarni dne 22. 5. 2023 preklical pooblastilo za zastopanje in da naj se vsa nadaljnja sodna pošta vroča neposredno tožnici (list. št. 106). Nakar je 26. 5. 2023 pooblaščenec tožene stranke prosil za preklic naroka, ker sta še stranki zmeraj v procesu usklajevanja in poravnavanja. Sodišče je narok, predviden za dne 29. 5. 2023, preložilo na 11. 9. 2023 ter vabili vročilo Odvetniški družbi B. za toženo stranko in Odvetniški družbi A. za tožečo stranko. Odvetnik iz Odvetniške družbe A. je vabilo prejel 29. 5. 2023 (list. št. 113). Dne 11. 9. 2023 je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo, na katerega tožeča stranka ni pristopila, in zaključilo zadevo. Ko je izdalo skrajšano sodbo brez obrazložitve, je tožeča stranka po novi pooblaščenki predložila pooblastilo za zastopanje in napoved pritožbe, nakar je sodišče izdalo sodbo z daljšo obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je na narok tožnico vabilo preko pooblaščenca Odvetniške pisarne A., ki je vabilo prejel. Ob tem se je sklicevalo, da je bilo vabilo pooblaščencu tožeče stranke vročeno v roku nekaj dni po prejemu obvestila o preklicu pooblastila, zato je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 99. člena ZPP štelo, da je bila tožeča stranka na narok pravilno vabljena (osmi odstavek 142. člena ZPP in prvi odstavek 137. člena ZPP).

7. Odločitev sodišča prve stopnje za izvedbo naroka je bila napačna, saj tožnica nanj ni bila (pravilno) vabljena. Resda določba četrtega odstavka 99. člena ZPP določa, da je po odpovedi pooblastila pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Vendar pa v tem primeru gre za primere, ko odvetnik odpove pooblastilo stranki in ne za primere, ko stranka prekliče pooblastilo odvetniku. Ne glede na navedeno sta sodna praksa in tudi teorija zavzeli stališče, da je sodišče po tem, ko pooblaščenec odpove pooblastilo, dolžno sodna pisanja pošiljati neposredno stranki. To mora storiti takoj po tem, ko je obveščeno o odpovedi pooblastila, četudi gre za čas pred potekom enega meseca od odpovedi. Takšno je pravno mnenje občne seje VSRS z dne 9. 12. 1999. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se omenjena določba nanaša le na notranje razmerje med stranko in pooblaščencem, ne pa na ravnanje sodišča. Takšno je tudi stališče v sodni praksi (L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, 2010, stran 412).

8. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ni vabilo na narok ozr. je vabilo poslalo njenemu bivšemu pooblaščencu A., po tem, ko je že bilo obveščeno o preklicu obvestila (in je odvetnik navedel, da naj se vsa vabila vročajo stranki neposredno), kršilo strankino pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila podana bistvena kršitev določb postopka, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje stranki ponovno pravilno vabi na glavno obravnavo in upoštevaje relevantne trditve in dokazne predloge obeh strank izvede dokazni postopek ter odloči. 10. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do vseh nosilnih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpustilo zaradi kršitve tožničine pravice do izjave, pa bi pomenilo, da bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Kontradiktorno razpravljanje o vseh odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

11. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po kontradiktornem razpravljanju o trditvah obeh strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa zavrnilo tožbeni zahtevek. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).