Jedro

Lastnik mora plačevati stroške upravljanja ne glede ali je sklenil pogodbo o upravljanju, če so tako pogodbo podpisali lastniki, katerih solastninski delež presega eno polovico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Ob drugem odločanju je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da sklep o izvršbi I 120/95 z dne 21.3.1995 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 74.183,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 4.550,00 SIT ter toženki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v znesku 22.109,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženka navaja, da je pogodbo o upravljanju podpisala le..., lastnica V. A. pa šele 10.2.1995, U. P. pa 13.2.1995. V kritičnem obdobju od 20.7.1993 do 20.8.1998 na katero se nanaša sporna terjatev tožeča stranka ni imela veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju. Pogodba o upravljanju pa je bila registrirana 2.9.1996 in tako ni pravne podlage za uveljavljanje terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Lastniki v večstanovanjski hiši sklenejo zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča pisno pogodbo o upravljanju (prvi odstavek čl. 22 Stanovanjskega zakona Ur. list RS 18/91 - 23/96, v nadaljnjem besedilu SZ), z njo pa tudi določijo upravnika. Določbe v pogodbi o upravljanju imajo pravni učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom posameznih delov stanovanjske hiše (tretji odstavek čl. 27 SZ). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka po pooblastilu lastnika stanovanj občine podpisala pogodbo o upravljanju za stanovanji št. 3 in 4 in da vrednost omenjenih stanovanj znaša 50,94 %. Ob takem ugotovljenem dejanskem stanju, ki ima oporo v listinskih dokazih, pogodba o upravljanju veže tudi toženko, ne glede ali jo je podpisala, saj za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav zadostuje sporazum solastnikov, katerih solastninski deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (prvi odstavek čl. 31 SZ). Ne glede na kasnejšo odtujitev enega izmed stanovanj V. V. A. (kupoprodajna pogodba z dne 17.2.1993) pa pogodba o upravljanju veže tudi njo glede na čl. 27/3 SZ. Za veljavnost pogodbe o upravljanju ni odločilno kdaj je bila registrirana pri upravnem organu kot zmotno meni toženka v pritožbi, temveč kdaj so jo lastniki stanovanj podpisali. Glede na določbo čl. 27/3 SZ tudi ni odločilno, kdaj jo je podpisala V. V. A., saj ima že podpisana pogodba o upravljanju učinek tudi proti kasnejšim lastnikom. Trditev toženke v pritožbi, da je zahtevek brez pravne podlage je neutemeljen, ko pa mora lastnik plačevati stroške upravljanja, prenove, izboljšanj in tudi obratovalne stroške, če sam uporablja stanovanje (prvi odstavek čl. 33 SZ). Okoliščina, da je tožeča stranka začela nepravdni postopek v zvezi z upravljanjem, po povedanem ne vpliva na pravilnost odločitve prvega sodišča. Višina terjatve, ki je izkazana z listinami pa med strankama v pritožbi niti ni sporna, saj tožena stranka višini terjatve ne oporeka.

Ker ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl.365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Določbe ZPP (Ur.list SFRJ 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe čl.498 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).