Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodna poravnava je sporazumna ureditev spora, ki naj bi izboljšala položaj obeh in ne le ene stranke, zato zakon določa, da če ni v poravnavi drugače dogovorjeno, vsaka stranka krije svoje stroške.
Pritožba se zavrne in sklep potrdi.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da skupni stroški postopka znašajo 896,39 EUR, ki jih trpita udeleženca vsak do ½, torej vsak 448,20 EUR in je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti 448,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov in smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da vse stroške postopka nosi predlagateljica. Navaja, da so stroški postopka nastali zaradi nerazumevanja geodetskih posnetkov in trme predlagateljice. Na razgovoru pri geodetski upravi je bilo tudi predlagateljici pojasnjeno, da je prišlo do napake geometra pri meritvah ob nakupu zemljišč. V tem postopku je sodni izvedenec dokazal, da so trditve predlagateljice neutemeljene, prikazan je le manjši popravek elaborata geometra M., pri čemer gre le za nekaj kvadratnih metrov neplodne zemlje v korist predlagateljice. Razmišlja o tožbi zoper predlagateljico zaradi neutemeljene obtožbe, da si je prisvojil tuje zemljišče. 3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Udeleženca sta v tem postopku sklenila sodno poravnavo, s katero sta uredila mejo – se sporazumela o njenem poteku, odločitev o skupnih stroških postopka pa sta prepustila v presojo in odmero sodišču. Sodna poravnava je sporazumna ureditev spora, ki naj bi izboljšala položaj obeh in ne le ene stranke, zato zakon določa, da če ni v poravnavi drugače dogovorjeno, vsaka stranka krije svoje stroške (prvi odstavek 159. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Tudi sicer skupne stroške postopka za določitev meje trpijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja, torej v konkretnem primeru vsak do ½ (139. člen ZNP). Res lahko sodišče odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekuje npr. krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi, vendar za kaj takega v konkretnem primeru ni bilo podlage. Meja med udeležencema je bila sporna, očitno tudi zaradi napake geometra, med udeležencema ni bilo soglasja glede poteka meje, zadeve nista mogla urediti v upravnem postopku, v takšnem primeru pa zakon sam odkazuje sodno ureditev meje, tako da o krivdi predlagateljice, ki je sprožila sodni postopek ureditve meje (ki je bil začet in končan tudi v korist udeleženca), ni mogoče govoriti.
6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).