Jedro

Razlogov, zakaj meni, da gre v obravnavanem primeru za (celo neodpravljivo) nesklepčnost tožbe, razen gole uvodne tovrstne ugotovitve, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo. Iz nadaljnje sodbene obrazložitve se da razbrati le, da je sodišče prve stopnje skušalo (po zavzetem stališču) nesklepčnost tožbe utemeljiti tudi s pomanjkanjem pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 4. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP, s tem pa je neizogibno zašlo v vsebinsko protislovje (saj gre za presojo povsem različnih pogojev; z razlogi, katerih obstoj je potrebno ugotavljati pri prvem, se enostavno ne da utemeljevati obstoja drugega).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpoved najemne (stanovanjske) pogodbe št. 1 z dne 16.3.1976 za trisobno stanovanje št. 3 v drugi etaži (pritličju) s pomožnimi prostori št. 3 v prvi etaži, na naslovu B. 67, ki ga uporablja in ima v najemu tožena stranka in zahtevek na izpraznitev tega stanovanja ter njegovo izročitev prostega oseb in stvari tožeči stranki. Iz razlogov sodbe izhaja, da so bili po oceni sodišča prve stopnje sicer pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe iz 1. in 2. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP izpolnjeni, ne pa tudi ostali, pri čemer je tožba tudi neodpravljivo nesklepčna.

Iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se zoper takšno sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljeno najemno razmerje za stanovanje, ki ga ima v najemu in ga uporablja tožena stranka, zmoten. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je stanovanjsko pogodbo št. 1 z dne 16.3.1976 dejansko podpisala tožena stranka. Temu tožena stranka ni niti oporekala. V tožbi je izkazala, da tožena stranka uporablja stanovanje in da je pravna podlaga za njeno uporabo najem, ki je naveden že v stanovanjski pogodbi z dne 16.3.1976, ki je bila sklenjena na podlagi določil takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. V tožbi je izkazala, da toženka stanovanje uporablja, kar kot nesporno ugotavlja tudi sodišče. Pravna podlaga uporabe pa je prav sklenjena stanovanjska pogodba. Za sodišče prve stopnje je očitno sporno, kdo je bil dejanski imetnik stanovanjske pravice. Iz dikcije stanovanjske pogodbe izhaja, da je bil to Č. A., vendar pa je pogodbo zanj podpisala toženka, kar ugotavlja tudi samo sodišče. Na območju B. je splošno znano dejstvo, da je A. Č. – mož toženke že umrl. V 16. čl. takrat veljavnega Stanovanjskega zakona je bilo določeno, da v primeru, če imetnik stanovanjske pravice umre, pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju njegov zakonec, ki ga je souporabljal. Drži, da že pravni prednik tožeče stranke pogodbenega razmerja glede spornega stanovanja ni uskladil na podlagi ustreznih določil Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Dejstvo pa je, da je navedeno stanovanje „podedovala“ tožeča stranka, ki je toženo stranko štela za najemnico in se je z njo dne 16.6.2003 tudi dogovorila o plačilu zapadle najemnine. Kot najemnico jo je štel tudi upravnik stanovanjske stavbe, ki ji je po pooblastilu tožeče stranke izstavljal račune. Tožena stranka v predmetnem stanovanju torej ni brez pravne podlage, saj je bila sklenjena stanovanjska pogodba z vsemi bistvenimi elementi najema in sta pravdni stranki šteli njuno razmerje kot najemno, tožena stranka pa je svoje obveznosti iz tega razmerja tudi delno izpolnjevala. Da je bil postopek v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe iz 102. in 103. člena SZ pravilno izpeljan, ugotavlja tudi sodišče. Zaključek da v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sklenjeno najemno razmerje glede predmetnega stanovanja ter da je v posledici tožbeni zahtevek neutemeljen, je zato že na podlagi nespornih dejstev napačen.

Pritožba je utemeljena.

Ob reševanju pritožbe je v okviru opravljenega dolžnega uradnega preizkusa iz 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni, da je podan obligatorni razveljavitveni razlog (354. člen ZPP). Sodbe sodišča prve stopnje objektivno ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in delno med seboj v nasprotju.

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej zaključilo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, v nadaljevanju pa se je ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP in nato zaključilo, da bi bila v obravnavanemu primeru izdaja zamudne (ugodilne) sodbe zlasti v nasprotju s 4.tč. iz prvega odstavka 318. člena ZPP (str. 4 sodbe), ki določa, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Najprej je potrebno opozoriti, da vsebinska nesklepčnost tožbe pomeni, da tožba po materialnem pravu ni utemeljena glede na konkretni dejanski stan, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi (torej v obravnavanem primeru: da je lastnica stanovanja na naslovu B. 67; da je bila s toženko leta 1976 sklenjena stanovanjska pogodba z vsemi elementi najemne pogodbe; da toženka vseskozi uporablja stanovanje kot najemnica; da je bil med strankama dne 16.6.2003 sklenjen dogovor o plačilu neplačane najemnine, po katerem se je tožena stranka zavezala poravnati do takrat zapadlo najemnino, ki jo je delno tudi poravnala; njen dolg je nato naraščal, zato je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe izpeljala postopek po 102. in 103. členu SZ). Iz tega zatrjevanega dejanskega stanu po mnenju sodišča prve stopnje ne izhaja po tožeči stranki zahtevana pravna posledica. Postavljeno v okvir obravnavane zadeve nesklepčnost pomeni, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP (po katerem mora za izdajo ugoditvene zamudne sodbe utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi).

Razlogov, zakaj meni, da gre v obravnavanem primeru za (celo neodpravljivo) nesklepčnost tožbe, razen gole uvodne tovrstne ugotovitve, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo. Iz nadaljnje sodbene obrazložitve se da razbrati le, da je sodišče prve stopnje skušalo (po zavzetem stališču) nesklepčnost tožbe utemeljiti tudi s pomanjkanjem pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 4. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP, s tem pa je neizogibno zašlo v vsebinsko protislovje (saj gre za presojo povsem različnih pogojev; z razlogi, katerih obstoj je potrebno ugotavljati pri prvem, se enostavno ne da utemeljevati obstoja drugega).

Sodišče prve stopnje namreč med drugim zapiše, da je bila stanovanjska pogodba št. 1 sklenjena s S. in A. Č., ki pa jo je očitno podpisala toženka; da iz dogovora o plačilu neplačane najemnine izhaja, da sta pravdni stranki soglasni, da tožena stranka stanovanje uporablja in da zanj ne plačuje najemnine, da se toženka dogovora o njenem plačevanju v pretežnem delu ni držala, nato pa kljub tem ugotovitvam zaključi, da tožeča stranka s toženo stranko ni nikoli sklenila najemnega razmerja. Takšen zaključek sodišče prve stopnje utemeljuje preko opravljene ocene, da so trditve tožeče stranke o obstoju najemnega razmerja v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, pri čemer to nedopustno (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) izvede preko opravljene dokazne ocene 1. člena Dogovora o plačilu neplačane najemnine z dne 16.6.2003, saj naj bi iz njega izhajalo, da toženka s tožečo stranko ni sklenila najemne pogodbe. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se (ne)obstoja pogoja iz 3. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP ne more utemeljevati z (ne)obstojem pogoja iz 4. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP. Ugotavljati se mora obstoj vsakega pogoja (od štirih predpisanih) posebej, zakon pa točno določa, kaj mora biti izpolnjeno v okviru posamezne predpostavke, zato „preskakovanje“, ki ga je v okviru tega preizkusa storilo sodišče prve stopnje, nujno pripelje do nerazumljivosti odločitve.

Sama presoja, ali je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in (vsemi) predloženimi dokazi tudi ni dokazovanje v smislu 213. člena in nasl. ZPP, saj zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke; zamudna sodba se zato tudi ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ali je zatrjevano dejstvo – obstoj najemnega razmerja – res v nasprotju z Dogovorom z dne 16.6.2003, ne sme biti dokazno ocenjeno (prav to pa je sodišče prve stopnje – tudi – nepravilno storilo in uporabilo kot argument za sprejeto odločitev), pač pa gre le za dolžnost sodišča prve stopnje, da celostno preveri vse tožbi priložene dokaze (v nobenem primeru torej ne le „del“ dokaza). Da bi preprečili izdajo zamudne sodbe morajo biti tožbi priloženi dokazi „le“ v nasprotju z po tožeči stranki zatrjevanimi dejstvi. Če bo sodišče prve stopnje kljub povedanemu še vedno mnenja, da v obravnavani zadevi pogoj iz 4.tč. prvega odstavka 318. člena ZPP ni izpolnjen, sicer res ne sme izdati (ugodilne) zamudne sodbe, vendar pa, ker gre pri presoji tega pogoja za dejansko sklepanje (in ne za pravno kot pri presoji sklepčnosti tožbe), prav tako tudi ne zavrnilne zamudne sodbe, ampak mora v takem primeru nadaljevati postopek in šele po opravljeni glavni obravnavi odločiti o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo (glej J. Zobec, komentar k 318.členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str.126).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pritožbene razloge, ki jih mora po drugem odstavku 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri opravi slednjega naj sodišče prve stopnje upošteva gornja pojasnila in o zadevi ponovno odloči, pri tem pa pazi, da kršitev, ki so razlog tokratne razveljavitve sodbe ob novem odločanju ne bo ponovilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.