Jedro

Dokazna ocena glede poseganja v služnostno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 12.10.2009 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi umika tožbe tožnikov M. in V. H. ter J. in V. K. postopek glede parc. št. 1178/12 in 1178/13 ustavilo ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da so toženci A. L., E. L. in dedič po pokojnem A. V. dolžni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po parc. št. 1178/1 in 1178/19, k.o. X, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1178/14, 1178/15 in 1178/16, k.o. X, še posebej pa so dolžni opustiti postavljanje ovir na obstoječo služnostno pot, ki mora biti široka najmanj 3 metre, računajoč od meje med parcelami, kot izhaja iz izreka sodbe, pri čemer morajo dediči A. V. odstraniti 30 cm visok in 50 cm dolg robnik, zemljo in kamenje, toženec A. L. mora opustiti parkiranje na predmetni služnostni poti ter odstraniti travo, toženka E. L. pa mora odstraniti cca. 80 cm širok robnik in betonske plošče ter dva cca. 1,5 m visoka betonska stebra in zahtevek tožnikov na povračilo pravdnih stroškov. Glede stroškov je še odločilo, da so tožniki dolžni povrniti tožencem 1.499,35 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sklepa in sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in zoper sodbo se pritožujejo 5. do 7. tožeča stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava. Navajajo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vabilo na zaslišanje strank se mora vročiti osebno, ne glede na to, da ima stranka pooblaščenca, bi ji takšno vabilo moralo biti vročeno osebno, tožeča stranka opozarja na sodno prakso in sicer sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 292/2005 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1830/2008. V vabilu za glavno obravnavo pooblaščencu tožečih strank ni bilo naloženo, da jih mora obvestiti o datumu obravnave, na kateri naj bi bile zaslišane, kljub temu jih je obvestil o predmetni obravnavi, dopis iz neznanih razlogov ni prišel do naslovnice. Sodišče bi moralo zaslišati vse tožnike in ob tem ugotoviti, da navedbe tožencev niso bile tako prepričljive. Razlogi napadenih sklepa in sodbe so nerazumljivi in nelogični, saj ni jasno, zakaj naj bi bili toženci ob svojem zaslišanju prepričljivi, ko pa sodišče ni slišalo tudi druge strani. Sodišče sicer pravilno zaključuje, da gre za konfesorno tožbo, nato pa zavzame napačno dokazno oceno in napačno uporabi materialnopravne predpise. Izvedeni dokazni postopek je nedvomno pokazal, da so toženci namestili predmetne ovire na traso bivše obstoječe služnostne poti. Izvedenka geodetske stroke je prepričljivo ter strokovno obrazložila in grafično prikazala v kopiji katastrskega načrta, da so praktično vse predmetne ovire, ki so jih namestili toženci oziroma njihovi pravni predniki, na parc. št. 1178/1 in 1178/19. Pravilno je ugotovila, da so toženci oziroma njihovi pravni predniki protipravno posegli v navedeno zemljišče. Na takratni cesti so imeli po njeni celotni trasi, široki 3 metre, služnostno pravico hoje in vožnje, o pločniku ni bilo nikoli govora. Predmetna služnostna pot predstavlja uradno ulico, Kalinovo ulico in dokler imajo tožniki v zemljiški knjigi vknjiženo služnostno pravico hoje in vožnje, gotovo niso dolžni žrtvovati svojega zemljišča. V predmetnem sporu tudi niso podani pogoji za prenehanje stvarne služnosti, kakšne predpisuje 223. člen Stvarnopravnega zakonika. Lastnik služeče stvari se nikoli ni uprl njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa je stvarno služnost vsaj v omenjenem obsegu nepretrgoma izvrševal. Zakonski roki za priposestvovanje niso potekli. Tožniki oziroma njihovi pravni predniki so se tudi uradno uprli postavljanju ovir in že leta 1993 so podali prijavo pristojnim inšpekcijskim organom. Dogovor iz leta 1983 pa je neveljaven. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da zasliši J. in J. S. ter predlagala ogled na kraju samem in preizkus vožnje po sporni trasi, sodišče je te dokaze brez ustreznih in prepričljivih razlogov zavrnilo kot nepotrebne.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen in pritožbene navedbe o napačnem vročanju vabil za zaslišanje tožečim strankam. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila vabila strankam (tožnikom) na narok, na katerem bi se izvajal dokaz z zaslišanjem strank vročena pravilno, v skladu z 261. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), saj se v skladu s (spremenjenim) 2. odstavkom 261. člena ZPP šteje, da je, če ima stranka pooblaščenca, vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. Sodišče je zato pravilno štelo (glede na to, da je pooblaščenec tožnikov navedena vabila prejel 24.9.2009), da so bila vabila vročena osebno vsem trem tožnikom. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi pravilno ugotovilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, upoštevaje nadaljnje zaključke, ki izhajajo iz sklepa sodišča prve stopnje, podan iz očitno neupravičenega razloga in ga je zato pravilno zavrnilo (2. odst. 120. člena ZPP).

V zvezi z navedenim vročanjem tožeča stranka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka in se pri tem sklicuje na že navedeno sodno prakso, vendar tudi ta njena pritožbena navedba ni utemeljena. Navedena sodna praksa se namreč nanaša na obdobje pred novelo ZPP-D, to je čas pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začel veljati 1. oktobra 2008, medtem ko je bilo vabilo na zaslišanje v tej zadevi odvetniku tožnikov vročeno 24.9.2009, v skladu z že prej navedenim 2. odstavkom 261. člena ZPP. Pritožbena navedba glede nepravilnega vročanja je torej neutemeljena.

Glede pritožbene navedbe, da je tožeča stranka sodišču predlagala, da zasliši priči J. in J. S. ter predlagala ogled na kraju samem in preizkus vožnje po sporni trasi, te dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, je ugotoviti, da bi morala tožeča stranka zatrjevano kršitev uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storila, zato se ta kršitev, ki je zatrjevana šele v pritožbi, ne more upoštevati. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da brez svoje krivde tega ni mogla navesti že predhodno (286.b člen ZPP).

Po oceni sodišča druge stopnje tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno niso utemeljene, sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje sprejema. Stranka je lahko prepričljiva tudi v primeru, ko druga stranka ni zaslišana in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago v tej zadevi pravilno uporabilo 212. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002). Pri tem je med drugim ugotovilo, da očitno obstoječa pot po takratni parc. št. 1178/1, k.o. X (ko še ni bila razdeljena), po kateri je bila dogovorjena (in tudi vknjižena) služnostna pravica hoje in vožnje v korist parc. št. 1178/16 (J. in A. Z.), parc. št. 1178/14, iste k.o. (T. T.) in parc. št. 1178/15, iste k.o. (J.T.), ob prodaji ni zajemala celotne parcele 1178/1 (sedaj 1178/1 in 1178/19). Sodišče je pravilno zaključilo, da ni logično, da bi v nasprotnem primeru tožniki sklepali dodatno služnostno pogodbo, v kateri bi širili pot za tri metre v svoje parcele in s tem v svoje breme. Glede na takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključilo, da služnost, ki je predmet tožbe, z zatrjevanimi in dokazanimi posegi tožencev ni bila preprečena, niti ovirana, zato tožbeni zahtevek tožnikov ni utemeljen. Izvedenka je namreč ugotovila, da za neoviran dostop zadošča 2,5 m in da dostop tožnikov ni oviran. Pritožba ob povedanem neutemeljeno navaja, da so toženci namestili ovire na traso prvotne poti. Izvedenka je namreč ugotavljala, kakšne ovire so bile postavljene na parcelah št. 1178/1 in 1178/19, k.o. X, sodišče prve stopnje pa je, kot je bilo že navedeno, pravilno ugotovilo, da obstoječa pot, po kateri je bila dogovorjena služnost, ni zajemala celotnih spornih parcel. Ovire so bile res nameščene, vendar tožeča stranka neutemeljeno navaja, da na traso prvotne poti, ugotovljeno je bilo, da so bile nameščene na parcelah št. 1178/1 in 1178/19. Ob že navedenem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so imeli služnostno pravico po celotni parceli. Res je služnostna pravica hoje in vožnje vknjižena, vendar je bila dogovorjena le v obsegu takrat obstoječe poti.

Že iz navedenega razloga je bil torej tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Dodatno pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, ali bi služnost, tudi če bi res obstajala na celotnih služečih zemljiščih (1178/1 in 1178/19), prenehala v tistem delu, v katerem se ni izvrševala bodisi zaradi instituta osvoboditve služnosti bodisi zaradi neizvrševanja služnosti. Pri tem je najprej ugotovilo, da 20-letni zastaralni rok ni potekel in temu pritožba ne nasprotuje.

Glede instituta osvoboditve služnosti (če se lastnik služeče nepremičnine upre izvrševanju stvarne služnosti, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje), se v tej zadevi uporablja 1. odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, ZTLR, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prejšnji lastnik parc. št. 1178/19, to je A. V. postavil robnike in škarpo že v letu 1983 oziroma 1984, to je v času pred uveljavitvijo SPZ. Glede tega je ugotoviti, da navedeno ravnanje predstavlja upiranje izvrševanju, drugačna pritožbena navedba ni utemeljena, medtem ko v pritožbi zatrjevana prijava pristojnim inšpekcijskim organom v letu 1993 ne ustreza (pravnemu) izvrševanju služnosti. Ugotovljenega dejstva, da tožniki po tem delu zaradi robnikov niso mogli voziti, pa ne izpodbijajo. Pogoji za osvoboditev služnosti bi bili torej izpolnjeni (če bi služnost obstajala na celotnih spornih parcelah) v tistem delu, v katerem se služnost ni izvrševala. Navedeno prenehanje na podlagi zakona pa bi prišlo v poštev samo glede parcele št. 1178/19, katere lastnik je bil prvotni oziroma sedanji služnostni zavezanec.

Navedenih določb namreč ni mogoče uporabiti glede A. L. in E. L., ki pred vložitvijo tožbe nista bila služnostna zavezanca, saj sta postala lastnika parcele št. 1178/1 šele v letu 2004 oziroma 2005, tako da sta zatrjevane ovire takrat postavila še na tujo nepremičnino. Vendar pa bi bil zahtevek tudi zoper njiju neutemeljen, tudi če ne bi držal zaključek sodišča prve stopnje, da služnost ni bila ustanovljena na celotni (prvotni) parc. št. 1178/1, k.o. X. Zatrjevano vznemirjanje služnostne pravice s strani A. L. je bilo namreč parkiranje vozil ter zasajena trava. Dejstva parkiranja tožeče stranke niso dokazale, saj je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je A. L. prepričljivo izpovedal, da tam nikoli ne pušča vozil, kar velja tudi za obiske in mu je verjelo, zasajena trava pa ne more predstavljati ravnanja, s katerim bi bilo lahko podano vznemirjanje pri hoji in vožnji, medtem ko verbalno motenje tudi ni bilo dokazano. Palete z betonskimi zidaki pa tožniki v svojem tožbenem zahtevku niso zajeli. Glede E. L. je izvedenka ugotovila, da betonska stebra, katerih odstranitev je bila zahtevana, stojita na parceli št. 587/4 in 587/11, ne pa na sporni poti, medtem ko je glede tlakovanih plošč toženec A. L. izpovedal, da se je to delalo po letu 1986 in da tožniki od tedaj po tem delu ne vozijo, da pa, kolikor je njemu znano, tudi prej niso. Ta del je dvignjen 3 do 4 cm, vendar tožniki svoje trditve, da bi jim bila zaradi tega dela onemogočena oziroma otežena služnostna pravica hoje in vožnje v postopku niso dokazali, prav tako pa ne vznemirjanja z 80 cm širokim betonskim robnikom.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje in sklepa v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede vrnitve v prejšnje stanje), v skladu s 353. členom ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in na 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).