Jedro

Tožnikovo ravnanje (uporaba dimne bombice na delovnem mestu) je sicer bilo nedopustno, vendar niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot odpoved brez odpovednega roka, ker ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj ni prišlo do poškodbe delovnih sredstev, uporaba ognja ni bila posebej prepovedana, dogodek pa ni povzročil nevarnosti za zdravje tožnikovih sodelavcev in zastoja v delovnem procesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2006 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala veljati in še vedno velja. Toženi stranki je naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja, še zlasti izplačati neto plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer od 13. 1. 2006 do ponovne zaposlitve. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 158.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2006 dalje do plačila in da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov zlasti pa iz razloga, ker je sodišče prve stopnje nepravilno in zmotno presodilo dejansko stanje ter v posledici tega nepravilno uporabilo materialno pravo, pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev ter uveljavlja pritožbene stroške brez njihove priglasitve. Povzema v postopku ugotovljeno dejansko stanje in dodaja, da je tožnik dimno bombo vrgel zaradi razvedrila v prednovoletnem času, pri čemer poudarja visoko vrednost plavične peči in nove proizvodne hale. Opozarja na možne posledice, ki bi lahko izvirale iz dejanja tožnika in sicer potencialna možnost eksplozije v primeru uhajanja plina iz plavične peči, okvara stroja ali povzročitev nepravilnega tehnološkega postopka zaradi vznemirjenja delavca na komandni plošči ter vpliv na potek delovnega procesa zaradi govorjenja delavcev o tem dogodku. Meni, da je tožnikovo ravnanje nesprejemljivo. Opozarja na pojasnilo priče R.G., da dimna bomba spada med eksplozive, za katere je predpisana prepoved njihove uporabe v zaprtih prostorih, tako v tistih, kjer se kadi, kot v tistih, kjer je kajenje prepovedano. Meni, da kajenje, varjenje in brušenje ni primerljivo z aktiviranjem dimnih bomb. Kljub temu pa sodišče to dovoljuje kot dopustno ravnanje, pri čemer njegova odločitev pomeni odsotnost razumevanja gospodarskih razmer, pomembnosti novih delovnih mest ter obveznosti delodajalca zagotavljati varne delovne razmere. Delavci pa so dolžni opravljati delo na predpisan način in ne na način prednovoletne zabave. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da plavična peč v spornem času ni obratovala, saj ima peč več stopenj delovanja, pri vseh pa obstaja nevarnost uhajanja plina. Poudarja, da je tožnik dejanje storil namenoma, da je ogrožal premoženje družbe in zdravje delavcev, povzročal negativen odnos do dela pri drugih zaposlenih ter da mu zaradi predhodnih kršitev ni bilo več mogoče zaupati. Meni, da sodišče generalno preventivnega pomena izredne odpovedi ni upoštevalo in premalo upoštevalo predhodna opozorila, ki res niso bila pisna, a so bila v postopku dokazana, zaupanje pa zaradi takih ravnanj ni več mogoče. Navaja, da bi se delavci vdihovanju strupenega dima lahko izognili samo, če bi se odstranili iz proizvodne hale, zato je do vdihovanja moralo priti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožba zgolj pavšalno uveljavlja razlog bistvene kršitve pravil postopka, je opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik 17. 12. 2005 med delovnim časom aktiviral dimno bombico na plavični peči, v posledici česar je nastal 8 metrov visok dimni steber. V tem času so bili poleg tožnika prisotni še trije delavci, od katerih je tožnik dva predhodno opozoril na to in se dima nista prestrašila. Operater B.R., ki je v tem trenutku stal na podestu nad plavično pečjo in jo zaganjal (v času dogodka je še ni uspel zagnati), se je za približno eno minuto prestrašil, če je morda začelo goreti po tovarni, videl, da so se vsi trije sodelavci smejali, in zavpil, kdo je to naredil, potem pa normalno nadaljeval delo. Naslednji dan je delovodji M.P. povedal za dogodek, ta pa je 22.12.2005 po elektronski pošti od vodstva zahteval ustrezno ukrepanje zoper tožnika (priloga B5). Tožena stranka je 12.01.2006 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po 110. členu ZDR pa lahko to stori le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer je potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo.

Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da gre pri dimni bombici za pirotehnično sredstvo, ki se lahko uporablja le na prostem, zaradi česar je bilo tožnikovo ravnanje nedvomno nedopustno in pomeni kršitev. Vendar gre za pirotehnično sredstvo najnižjega razreda. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sama dimna bombica ne more povzročiti eksplozije, saj se pri spuščanju dima ne iskri, temveč bi morebitno eksplozijo lahko povzročilo kvečjemu njeno aktiviranje z vžigalnikom in še to samo če bi zaradi okvare kakšnega stroja istočasno uhajal plin (izpovedi vseh prič so glede tega konsistentne), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj ne gre za takšno kršitev, ki bi v smislu 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR tako odpoved utemeljevala. Dimna bombica sama po sebi namreč v ugotovljenih okoliščinah ni mogla škodovati toženi stranki kot delodajalcu, saj do poškodbe delovnih sredstev in objekta zaradi nje ne bi moglo priti, oziroma bi do takih poškodb, ki jih predvideva tožena stranka, lahko prišlo le v primeru uhajanja plina zaradi morebitne okvare stroja in sicer že ob vsaki uporabi vžigalnika, ne le ob aktiviranju dimne bombice. Pri tem pa po ugotovitvah sodišča izrecne prepovedi uporabe ognja za to območje ni bilo. Tudi hipotetična možnost napačne komande stroju, ki bi jo po mnenju tožene stranke zaradi prestrašenosti lahko podal operater, je neizkazana. Ker je operater takoj ugotovil, da gre za šalo, je prestrašenost namreč v zelo hitrem času minila. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da dogodek ni povzročil nevarnosti za zdravje tožnikovih sodelavcev (manjša količina dima, ki se je v hitrem času razkadil) ali zastoja v delovnem procesu, saj so vsi delavci nadaljevali s svojim delom.

Poleg tega pa tako ravnanje tudi ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kljub temu da je tožnik podobno dejanje v preteklosti že storil. Takrat je bil zgolj ustno opozorjen, pri čemer zoper njega tožena stranka ni niti disciplinsko ukrepala ali mu izdala pisnega opozorila, kar dodatno kaže na to, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo ravnanje je sicer bilo nedopustno, vendar niso izpolnjeni pogoji za odpoved brez odpovednega roka, saj ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ima namreč za posledico prekinitev delovnega razmerja in z njim povezanih pravic delavca, kar lahko bistveno poseže v eksistenco posameznika, zato so pogoji za to upravičenje delodajalca še posebej strogi. Tožnikovo ravnanje bi sicer utemeljevalo disciplinsko ukrepanje zoper njega, kar bi imelo tudi zadosten generalno preventivni pomen, nikakor pa ne takojšnje odpovedi brez odpovednega roka.

Pritožba tudi neutemeljeno ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z obratovanjem plavične peči, saj je B.R., operater na tej peči, izrecno povedal, da je v spornem času še ni uspel zagnati (list. št. 33). Ker je bil takrat odgovoren za njeno delovanje, mu je sodišče prve stopnje upravičeno poklonilo vero in na podlagi njegove izpovedi ugotovilo, da peč ni bila v obratovanju. Na podlagi izpovedb ostalih zaslišanih je pravilno ugotovilo, da se v stanju mirovanja v njeni notranjosti nahaja nenevaren in ne eksploziven dušik. Tudi zatrjevanje tožene stranke, da je tožnik povzročal negativen odnos do dela, je v celoti neizkazano.

Kot dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najverjetneje prišlo do prekoračitve subjektivnega 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR, na kar kaže to, da je bila podana šele 12. 1. 2006, med tem ko se je dogodek zgodil 17. 12. 2005. Izhajajoč iz elektronskega sporočila (priloga B5), je bila tožena stranka o vseh razlogih za njeno podajo seznanjena že vsaj 22. 12. 2005, kar je več kot 15 dni pred izdajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določbo ZDR je namreč zmotno razumela tako, da subjektivni rok za izredno odpoved začne teče z dnem seznanitve delavca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (priloga B2). To pa je napačna razlaga, saj rok teče od seznanitve tistega, ki odpoved pogodbe o zaposlitvi daje, v konkretnem primeru torej tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se glede na vse povedano strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar je tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo utemeljen.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.