Jedro

Zamudna sodba namreč sloni na sistemu t. i. afirmativne litiskontestacije, ki ocenjuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine zniža za 300 EUR (na 3.400 EUR), v II. točki izreka pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, tožencu pa mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 40,95 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožniku v 30 dneh plačati znesek 3.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 1. 10. 2021 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da mora tožniku v 30 dneh od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.328,00 EUR, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti navedeni zamudni sodbi je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Ocenjuje, da odločitev o višini odškodnine ni materialnopravno pravilna. Tožniku je bilo iz naslova telesnih bolečin za lahko telesno poškodbo priznanih 1.500 EUR, utrpel pa je le nekaj manjših odrgnin in opraskanin, kar komaj presega mejo med sledmi poškodbe in lahko telesno poškodbo. Glede na sodno prakso je odškodnina za cca 50 % previsoka. Na telesne bolečine in naravo poškodb se navezuje vprašanje strahu. Tudi če je sprejemljiva ugotovitev, da se je tožnik nekoliko ustrašil, ko se je toženec z njim spoprijel, velja opozoriti, da povprečno izobražen človek, kot je tožnik, zelo dobro razume naravo in težo poškodb, kakršne je utrpel, saj ni šlo za kompleksnejše poškodbe, ki jih tožnik še nikoli v življenju ne bi izkusil. Buška na glavi, posamezne odrgnine in udarnine zaradi padca in udarca ob trda tla so nekaj, kar povprečnega človeka spremlja od otroštva. Zato je neutemeljena razlaga, da naj bi tožnik trpel skoraj smrtni strah ob napadu in nato zmerni strah za izid zdravljenja. Za hipno prestrašenost ob samem dogodku je 1.200 EUR odločno preveč. Glede odškodnine za prizadeto čast in dobro ime se v tožbi pavšalno navaja, da naj bi se o dogodku hitro razvedelo in da naj bi znanci govorili o tem, kako je toženec obračunal s tožnikom in naj bi se mu celo posmehovali. Iz dokaznega predloga ne izhaja, da bi za te konkretne trditve predlagal dokaze. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, iz katerih navedb v tožbi izhaja, da naj bi bile pri pretepu prisotne štiri osebe. Tudi ni predlagana priča, ki pri dogodku ne bi bila prisotna in bi potrdila, da je o dogodku izvedela iz druge roke. Iz sodbe torej ni jasno, iz česa izhaja, da bi bilo v okolici prizadeto dobro ime tožnika, torej njegova javna podoba. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, vsekakor pa je priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi prizadete časti previsoka. Glede priznanih stroškov sodba nima nobenih razlogov, zato tudi sklepa o stroških ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba je bila vročena tožniku v odgovoru, predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je dne 2. 4. 2021 povzročil toženec z napadom nanj, v katerem je utrpel udarnino in hematom na glavi, udarnino na hrbtu, udarnino desnega komolca, udarnino in odrgnino desnega kolena ter udarnino in odrgnino na levi dlani. Bolečine v zvezi s tem je po tožbenih trditvah trpel 14 dni, v bolniškem staležu je bil od 3. do 16. 4. 2021, na kolenu mu je ostala vidna brazgotina. Zatrjeval je tudi naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: obisk SB Novo mesto, RTG slikanje udarjenih delov telesa, ki si jih je moral hladiti z ledom, 14 dni ni bil sposoben za nobeno delo in jemanje analgetikov, zaradi katerih je imel težave in bolečine v želodcu. Ker ga je toženec stiskal za vrat, ga je bilo ob dogodku grozovito strah. Bal se je, da se bo zadušil ali utrpel infarkt, saj se že več let zdravi zaradi težav s srcem in ožiljem. Še kasneje po napadu ga je tiščalo v prsih in mu je bilo slabo, pa tudi intenziteta bolečin v udarjenih predelih se cel teden dni ni zmanjšala, zato je trpel intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja oziroma ga je skrbelo, da je utrpel resnejše poškodbe od tistih, ki so bile ugotovljene v zdravniškem izvidu. Toženec je s svojim ravnanjem tudi grobo prizadel tožnikovo čast in dobro ime ter ga ponižal. O dejanju se je hitro razvedelo po bližnji in širši okolici, vsi znanci so govorili o fizičnem obračunu. Silno neprijetno mu je bilo, ko so ga vsi spraševali o tem. Opažal je, da je bil predmet pogovorov o tem. Posmehovali so se mu. Zaradi tega je psihično trpel več mesecev po dogodku in kasneje občasno vsakič, ko se toženčevega napada spomni. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je tožnik zahteval 2.000 EUR odškodnine, za strah 2.500 EUR in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 2.000 EUR.

6. Pritožbeno sodišče je povzelo vse dejanske navedbe tožnika, ker toženec na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril, izpolnjeni pa so bili tudi vsi ostali pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba namreč sloni na sistemu t. i. afirmativne litiskontestacije, ki ocenjuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Povedano še drugače, zaradi absolutne domneve, da je toženec s svojo pasivnostjo priznal tožnikove dejanske navedbe, sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb.1 Ne spušča se niti v dokazno oceno predloženih dokazov, ampak preizkusi le, ali so dejstva, na katera opira tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi.

7. Iz obrazložitve in sistematike izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe glede temelja zahtevka (3. točka obrazložitve), za ugotavljanje višine odškodnine pa je postavilo izvedenca medicinske stroke in odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in strah oprlo na izvedensko mnenje2 in ne na trditve v tožbi.3

8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je odškodnina za telesne bolečine in strah previsoka, je pritožbeno sodišče pri presoji pravilne uporabe materialnega prava upoštevalo dejansko podlago tožbe, povzeto v 5. točki obrazložitve te sodbe. Ugotovilo je, da je odškodnina 1.500 EUR (1 povprečna plača4) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 1.200 EUR za strah (0,8 povprečne plače) primerna in upošteva vse kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba glede odškodnine za prizadeto čast in dobro ime vsebuje ugotovitve, ki iz tožbe in listin, ki so bile tožencu na razpolago, niso razvidne. Sodišče prve stopnje je namreč kot trditveno podlago tožbe očitno upoštevalo tudi naknadno predloženi izjavi tožnika in priče A. A.5, iz katerih med drugim izhaja, kje je prišlo do škodnega dogodka, da so bile prisotne štiri osebe, da je dogodek videla žena, da je tožnik kot občinski svetnik pred tem dogodkom v okolici užival ugled … Upoštevajoč le dejansko podlago tožbe z bistveno skromnejšimi trditvami je odškodnina 1.000 EUR previsoko odmerjena. Po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova znaša 700 EUR, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino ustrezno znižalo (353. člen ZPP).

10. Zaradi vsega prej povedanega o naravi zamudne sodbe tudi vrednotenje uspeha v pravdi ločeno po temelju6 in po višini z njo ni združljivo. Pritožbeno sodišče je zato poseglo tudi v odločitev o stroških postopka in glede na delno spremenjeno višino odškodnine upoštevajoč 52,31 %7 uspeh tožnika odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženec je s pritožbo uspel v 8,11 %8, zato mu mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, ki skupaj znašajo 504,99 EUR (375 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški, DDV in taksa 225 EUR), njihov sorazmeren del pa 40,95 EUR. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker glede na specifične okoliščine te zadeve ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 121. 2 Ki ga tožencu sploh ni vročilo. 3 Na to opozarja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, ko trdi, da bi sodišče zaradi izostalega odgovora na tožbo pravzaprav lahko in moralo glede obdobja trajanja bolečin upoštevati tožbene navedbe. 4 Sodba sodišča prve stopnje je iz novembra 2022, ko je povprečna mesečna neto plača znašala 1.479,56 EUR. 5 Tudi ti izjavi tožencu nista bili vročeni. 6 Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v pravdi uspel z 78 %, po temelju 100 % in 56 % po višini. Tudi sicer teorija in sodna praksa dopuščata vrednotenje uspeha v pravdi ločeno po temelju in po višini, vendar tak način sodna praksa dopušča izjemoma v odškodninskih sporih v primerih, ko se zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca). V obravnavani zadevi zaradi ugotavljanje temelja niso nastali nobeni stroški. 7 Tožnik je zahteval 6.500 EUR odškodnine, prisojenih pa mu je 3.400 EUR. 8 Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je bila 3.700 EUR, toženec pa je uspel s 300 EUR.