Jedro

Tožeča stranka je dopolnitev zahteve za napredovanje v naziv svetovalka z dne 31.8.1993, ki ga je tožena stranka prejela dne 1.9.1993, uveljavljala kot razlog za obnovo postopka šele v predlogu za obnovo postopka dne 3.11.1997 (odločbe z dne 1.9.1993), torej po poteku z ZUP določenega enomesečnega subjektivnega roka, ki teče od dneva, ko je tožnica mogla navesti novo dejstvo oziroma uporabiti nov dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3120/97-9 z dne 1.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.12.1997, s katerim je tožena stranka na podlagi določbe 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka v zadevi izdaje odločbe o podelitvi naziva mentorica kot prepozen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 250. člena in 1. točke 1. odstavka 252. člena ZUP. Navaja, da gre v zadevi za obnovo postopka podelitve naziva mentorica, končanega z odločbo tožene stranke z dne 1.9.1993. Po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, najprej preizkusiti obstoj treh formalnih pogojev, in sicer, ali je predlog pravočasen, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana in ali ga je podala upravičen oseba. Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem tožene stranke in njeno obrazložitvijo. Po določbi 1. točke 1. odstavka 252. člena ZUP namreč lahko stranka predlaga obnovo postopka iz razlogov, kot v obravnavanem primeru, to je zaradi novih dejstev in novih dokazov, v roku enega meseca od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (subjektivni rok), vendar pa stranka ne more več predlagati obnove postopka po izteku objektivnega petletnega roka, ki teče od vročitve odločbe stranki. Tožnica je dejstvo oziroma dokaz, dejansko pa je to dopolnitev zahteve za napredovanje v naziv svetovalka z dne 31.8.1993, ki ga je tožena stranka prejela dne 1.9.1993, uveljavljala kot razlog za obnovo postopka šele v predlogu za obnovo postopka dne 3.11.1997, torej po poteku z ZUP določenega enomesečnega subjektivnega roka, ki teče od dneva, ko je tožnica mogla navesti novo dejstvo oziroma uporabiti nov dokaz. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožbeni ugovor, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, ker da je tožnica že dne 10.11.1993 toženi stranki z dopisom vrnila njeno odločbo z dne 1.9.1993, ker z njo ni bila zadovoljna, neupošteven. Po določbi 250. člena ZUP se obnova postopka, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, uvede na predlog stranke, to je osebe, na katere zahtevo se je uvedel prejšnji postopek, ali pa po uradni dolžnosti. Obnova postopka po uradni dolžnosti se uvede le, če to zahteva javni interes, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Dopisa tožnice toženi stranki z dne 10.11.1993 po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za predlog za uvedbo postopka v smislu že citiranih določb ZUP. Ker je po oceni sodišča prve stopnje s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in pravilna je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi obširno ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Menila je, da je v pravnem redu Republike Slovenije mogoče zadevo rešiti po izvensodni poti, ne da bi sprožila upravni spor, to je z obnovo postopka. Dejansko je še pred pravnomočnostjo odločbe z dne 1.9.1993 le-to vrnila toženi stranki, sicer s kratko pisno obrazložitvijo, saj so bili pred tem opravljeni številni telefonski pogovori in dane obljube. Meni, da je njen dopis toženi stranki z dne 10.11.1993 treba in dopustno upoštevati kot pravočasen predlog za obnovo postopka. S tem, ko je s tem dopisom kot prilogo vrnila odločbo o podelitvi naziva mentorica z dne 1.9.1993 toženi stranki, je štela, da bo tožena stranka ponovno proučila celoten spis. Predlog za obnovo postopka z dne 3.11.1997 pa smatra od vsega začetka tudi kot opozorilo o še vedno nerešeni zadevi, v kateri dejansko (ob upoštevanju vseh okoliščin) noben rok ni bil zamujen. Njena dopisa z dne 31.8.1993 in 10.11.1993 in vrnjena odločba o podelitvi naziva mentorica z dne 1.9.1993 ter dejstvo nerealiziranih izplačil plač po njenem mnenju pomenijo zadosten razlog za obnovo upravnega postopka. Ker je zmotno uporabljeno materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje predlaga, da pritožbeno sodišče sprejme odločitev o obnovi upravnega postopka, saj meni, da so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji po ZUP ter da tožena stranka v ponovnem upravnem postopku odloči o njenem napredovanju v naziv svetovalec.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 250., 252. in 256. člena ZUP/86, ki jih je pravilno uporabilo v obravnavani zadevi.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožnica dopolnitev zahteve za napredovanje v naziv svetovalka z dne 31.8.1993, ki ga je tožena stranka prejela dne 1.9.1993, uveljavljala kot razlog za obnovo postopka šele v predlogu za obnovo postopka dne 3.11.1997, torej po poteku z ZUP določenega enomesečnega subjektivnega roka, ki teče od dneva, ko je tožnica mogla navesti novo dejstvo oziroma uporabiti nov dokaz. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala, kolikor je menila, da tožena stranka njene vloge ni presojala oziroma je neutemeljeno ni upoštevala, vložiti pravno sredstvo (tožbo) zoper odločbo z dne 1.9.1993, s katero je bilo zavrnjeno njeno napredovanje v naziv svetovalka. Iz upravnih spisov pa izhaja, pa tudi tožnica sama to navaja, da tožbe v upravnem sporu zoper to odločbo ni vložila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato tožena stranka v obravnavani zadevi odločila pravilno in v skladu s tistimi določbami ZUP/86 o obnovi postopka, ki jih navaja kot pravno podlago s tožbo izpodbijanega sklepa.

Po mnenju pritožbenega sodišča so utemeljeni razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s katerimi je tožbeni ugovor, ki ga tožnica ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, saj je že dne 10.11.1993 toženi stranki z dopisom vrnila njeno odločbo z dne 1.9.1993, ker z njo ni bila zadovoljna, neupošteven. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožničinega dopisa toženi stranki z dne 10.11.1993 ni šteti za predlog za obnovo upravnega postopka v smislu že citiranih določb ZUP/86. Glede na to, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.