Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornih mesecih ni izplačala celotne plače, stroškov za prevoz na delo in z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, zato je zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik zahtevka (pravilno: tožbe) v delu, ki se nanaša na plačilo dela plače za februar 2012 v višini 529,16 EUR in je postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača razlike v plači za marec, maj in junij 2012 v zneskih, ki so navedeni v izreku, od teh zneskov obračuna in odvede vse davke in prispevke, pripadajoče neto zneske pa nakaže tožniku skupaj z v izreku navedenimi stroški za prihod na delo, stroški prehrane, vse povečano za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. v mesecu za prejšnji mesec, neto znesek regresa za letni dopust za leto 2012, obračunan od bruto zneska 333,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 in odpravnino v višini 4.324,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2012 (1. odstavek točke II izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več in drugače, to je plačilo razlike v plači za februar in junij 2012, razlike do polnega zneska regresa in glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov plač za posamezne mesece (2. odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 703,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 20. 10. 2014 zavrnilo predlog pooblaščenca za preložitev obravnave. Pooblaščenec je izkazal, da je pooblastilo tožene stranke prejel na dan obravnave. Če bi sodišče prve stopnje predlogu za preložitev ugodilo bi toženi stranki dalo možnost, da se posvetuje s svojim pooblaščencem in da navede dodatna dejstva in dokaze, s katerimi bi nasprotoval tožbenemu zahtevku, saj je tožena stranka do takrat nastopala brez pooblaščenca. Tožena stranka je vabilo na obravnavo prejela le 7 dni pred obravnavo, zato bi sodišče prve stopnje predlogu za preložitev obravnave moralo ugoditi. Tožnik je navajal, da ni razpolagal s plačilnimi listami in da dopušča možnost, da so njegovi izračuni napačni. Navedeno pomeni, da tožnik svojega zahtevka ni izkazal, čeprav je na njem trditveno in dokazno breme, zato se sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo opreti na gradivo, ki ga je posredovala tožena stranka. Tožnik je v tožbi uveljavljal bruto zneske in jih ni preračunal na ustrezne neto zneske, zato tožbenega zahtevka ni bilo mogoče preizkusiti in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo ustrezne neto zneske, ki jih tožena stranka (verjetno mišljeno tožnik) ni zatrjevala, s čemer je bila ponovno zagrešena procesna kršitev. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da ni prejel razlik v plači za maj 2012, čeprav je tožena stranka trdila drugače. Sodišče prve stopnje bi v zvezi s tem moralo zaslišati direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je neupravičeno priznalo vtoževano odpravnino, ki je tožnik ni specificiral in izkazal. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na kakšen način je bila izračunana odpravnina, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo, ni podana nobena kršitev določb pravdnega postopka, sploh pa ne kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pooblaščenec tožene stranke je predlagal, da se obravnava preloži zaradi posveta s stranko, saj naj bi pooblastilo prejel šele tistega dne. Navedeno ni razlog, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo preložiti narok za glavno obravnavo, zlasti še ob dejstvu, da ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo. Ta je bil opravljen že 10. 9. 2014. Takrat je bil sprejet sklep, da je glavna obravnava končana, vendar se je sodnica kasneje odločila, da se že končana obravnava prične znova.

5. Navedeno pomeni, da tožena stranka niti na naroku za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 20. 10. 2014, kaj šele na eventualno preloženem naroku, ne bi mogla navajati novih dejstev oziroma kot se je izrazila v pritožbi podajati dodatna pojasnila in nasprotovati tožbenemu zahtevku, saj bi to morala storiti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Na naroku dne 20. 10. 2014 ali pa eventualnem kasnejšem naroku, pa bi tožena stranka takšne navedbe lahko podajala le, če bi izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že na prvem naroku. V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Okoliščina, da tožena stranka na prvem naroku ni imela pooblaščenca, temveč si ga je poiskala šele potem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o tem, da se že končana glavna obravnava prične znova, ne pomeni, da je tožena stranka pridobila nov rok za predlaganje dokazov in podajanje navedb.

6. Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo moralo preložiti zaradi zaslišanja tožene stranke. Sodišče je na narok za glavno obravnavo dne 20. 10. 2014 vabilo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke z vabilom za zaslišanje strank, vendar se zakoniti zastopnik na vabilo ni odzval in tudi ni pojasnil, zakaj na narok ni pristopil. 7. Res je sicer, da toženi stranki vabilo na narok za glavno obravnavo, razpisano za 20. 10. 2014, ni bilo vročeno 15 dni pred narokom. Tožena stranka je bila o prispelem pismu sicer obveščena 27. 9. 2014, vendar sodnega pisanja ni dvignila vse do 13. 10. 2014, kar je sedem dni pred razpisanim narokom. Kljub temu pa ni možno šteti, da bi bila toženi stranki zaradi tega kršena možnost obravnavanja. Naroka se je udeležil pooblaščenec tožene stranke, zakoniti zastopnik tožene stranke svoje odsotnosti ni opravičil, čeprav je bil vabljen z vabilom za zaslišanje strank. Razen tega ne gre spregledati dejstva, da stranki na naroku 20. 10. 2014 ne bi mogli navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov in tega tudi nista storili. Navedeno pomeni, da okoliščina, da toženi stranki vabilo na narok ni bilo vročeno najmanj 15 dni prej, ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta je bil na narok vabljen z vabilom za zaslišanje, vendar se na vabilo ni odzval in svoje odsotnosti tudi ni opravičil. V 1. odstavku 262. člena ZPP je izrecno določeno, da niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako pa se stranke ne more prisiliti k izpovedbi. Neodziv stranke na vabilo je utemeljen razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje lahko odstopi od načela, da je potrebno zaslišati obe stranki.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik svojega zahtevka za plačilo razlik v plači ni izkazal, čeprav je na njem trditveno in dokazno breme. Tožena stranka se pri tem sklicuje na okoliščino, da je tožnik v tožbi navajal, da ne razpolaga s plačilnimi listami in da dopušča možnost, da so njegovi izračuni napačni. Tožnik je v tožbi v resnici navedel, da mu tožena stranka v spornem obdobju sploh ni vročala plačilnih list in je nato pojasnil, na kakšen način je zato izračunal pripadajočo plačo. V kolikor je tožena stranka menila, da so ti izračuni napačni, bi lahko predložila plačilne liste, ki jih je bila dolžna izdelati, če jih že ni izročala tožniku oziroma bi lahko predložila druge dokaze, s katerimi bi izkazovala, da je svojo obveznost v celoti izpolnila. Ob tožnikovi trditvi, da ni prejel plačilnih list za sporno obdobje in da mu je tožena stranka izplačala le del plače, je prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko. Ta bi morala dokazati, da je tožniku izplačala tudi vtoževano razliko, česar pa ni storila. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo na procesno gradivo, ki ga je posredovala tožena stranka. Tožena stranka je v spis vložila zgolj pogodbo o zaposlitvi in ničesar drugega, zato ni jasno, na kakšno procesno gradivo se ta navedba nanaša, še zlasti glede na dejstvo, da se tožena stranka ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo.

10. Povsem zgrešen je pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek ni specificiran, ker je tožnik uveljavljal bruto zneske in jih ni preračunal na ustrezne neto zneske. Razliko v plači in regres za letni dopust je tožnik utemeljeno uveljavljal v bruto znesku, ki ga je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek. Tožnik bi ravnal napačno, če bi storil tako kot zahteva tožena stranka, to je da bi hkrati izračunal tudi neto znesek, saj je višina neto zneska odvisna od višine davkov in prispevkov na dan izplačila. Protispisen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje stopnje samo ugotavljalo ustrezne neto zneske, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. Iz izreka izpodbijane sodbe in obrazložitve kaj takšnega ne izhaja.

11. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo sicer res navedla, da je bila plača za maj 2012 povečana za stroške prevoza in prehrane nakazana 15. 6. 2012, vendar za resničnost teh navedb ni predložila nobenih dokazov. Če bi bila trditev iz odgovora na pritožbo resnična bi tožena stranka lahko predložila dokazilo o obračunu in izplačilu plače, vendar tega ni storila. Šele v pritožbi tožena stranka trdi, da naj bi navedeno lahko dokazala z zaslišanjem priče (pravilno: zakonitega zastopnika tožene stranke), pri tem pa spregleda, da je bil zakoniti zastopnik vabljen na glavni obravnavo z vabilom na zaslišanje strank in da se obravnave neopravičeno ni udeležil. 12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odpravnino, ki je tožnik ni specificiral. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala tožbene navedbe, da tožnik odpravnine ni prejel. Dejansko tožena stranka zahtevka za plačilo odpravnine sploh ni substancirano prerekala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da vtoževani znesek priznava. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v preverjanje višine vtoževanega zneska, temveč je toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska.

13. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane razlike v plači za marec, maj in junij 2012. Glede višine pripadajoče plače je sodišče prve stopnje izhajalo iz navedb tožene stranke, da je osnova znašala 1.157,10 EUR bruto in ne 1.334,25 EUR bruto, kot je uveljavljal tožnik. Ob ugotovitvi, da tožena stranka za sporne mesece tožniku ni izplačala celotne plače, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo razliko in se pri tem pravilno sklicevalo na določbo 42. člena ZDR, ki kot temeljno obveznost delodajalca določa obveznost plačila za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR.

14. Glede povračila stroškov za prehrano med delom in stroškov za prevoz na delo in z dela se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 130. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku ob sklicevanju na določbo 4. odstavka 131. člena ZDR v zvezi s 162. členom ZDR dosodilo zgolj sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2012 v delovnem razmerju le do 8. 6. 2012 je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo le sorazmerni del regresa, to je 5/12 celotnega regresa. V skladu s 4. odstavkom 131. člena ZDR ima namreč delavec, ki ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, pravico do sorazmernega dela regresa.

16. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine. V skladu z navedeno določbo je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delavcu dolžan izplačati odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznala, da je upravičen do odpravnine v višini 1/3 povprečne mesečne plače za vsako dopolnjeno leto dela pri toženi stranki. V skladu z 2. odstavkom 109. člena ZDR je do odpravnine v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu upravičen delavec, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let. Preprost računski preizkus dosojenega zneska pokaže, da bi tožnik lahko vtoževal kvečjemu višjo odpravnino, sodišče prve stopnje pa je ravnalo prav, ko je tožniku odpravnino dosodilo v vtoževanem znesku.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.