Jedro

Z argumentom, da bi tožena stranka zahtevani dokument morala imeti, oziroma, da bi ga morala izdelati na podlagi zakona, ni mogoče utemeljevati ali dokazati, da se zahtevana informacija nahaja pri zavezancu. V upravnem in sodnem postopku o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja tudi ni mogoče presojati odgovornosti in škodnih posledic zaradi morebitnega nezakonitega vodenja dokumentacije pri zavezancih po ZDIJZ.

Določilo 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je tožena stranka napačno uporabila, kajti po tem določilu se zahteva ne zavrne avtomatično, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Četudi ZDIJZ v obravnavanem določilu izrecno ne določa načela sorazmernosti glede poseganja v človekove pravice (3. odstavek 15. člena Ustave RS) oziroma načela praktične konkordance, gre v obeh primerih za splošni pravni načeli, ki ju je treba upoštevati, ko gre za kolizijo dveh pravic neposredno na podlagi Ustave RS.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, tako da se 3. točka izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-165/2009/7 z dne 8. 3. 2010 odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Informacijski pooblaščenec je na podlagi 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), o pritožbi tožnice zoper molk Okrajnega sodišča v Kočevju, Ljubljanska cesta 26, Kočevje, odločil (v prvi točki izreka), da se pritožbi zoper molk organa ugodi, (v drugi točki izreka), da se zahteva prosilke z dne 15. 7. 2009, s katero je zahtevala historični izpisek kot neutemeljen zavrne, (v tretji točki izreka), da se zahtevi prosilke z dne 15. 7. 2009, s katero je zahtevala originalne sezname posestnikov v k.o. ... in k.o. ..., se delno ugodi. Organ je dolžan prosilki v 15 (petnajstih) dneh po prejemu te odločbe posredovati fotokopije naslednjih dokumentov: Osebni imenik za k.o. ... (črka M), pri čemer mora prekriti: na 1. strani (ki se začne z vnosom št. vložkov 322, 338, 360, 300...), na 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. strani: imena in priimke ter podatek o prebivališču vseh vpisanih oseb; Osebni imenik za k.o. ... (črka M), pri čemer mora prekriti: na 1. strani (ki se začne z vnosom št. vložkov 34), na 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. strani: imena in priimke ter podatek o prebivališču vseh vpisanih oseb.

V preostalem delu se zahteva prosilke kot neutemeljena zavrne.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilka dne 5. 11. 2009 pri Pooblaščencu vložila pritožbo zaradi molka organa, saj je 15. 7. 2009 vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, vendar po njenem mnenju organ ni ugodil njeni zahtevi oziroma z odločbo ni zavrnil dostopa do zahtevanih informacij. Prosilka je namreč neuspešno zahtevala dve informaciji: historični izpisek za parcelo št. 1245, k.o. ..., pri kateri je bil še leta 1952 v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik A.A.; pregled in eventualno fotokopiranje originalnih seznamov posestnikov v k.o. ... in k.o. ..., v katerih so bili njihovi pokojni predniki vpisani kot lastniki posesti v ... ter ...

Dne 5. 11. 2009 je Pooblaščenec na organ poslal poziv v zvezi z molkom v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, v katerem je organ pozval, da mu v petih dneh sporoči razloge za zamudo ali odloči v skladu z določbami ZDIJZ. Organ je Pooblaščencu odgovoril z dopisom št. Su 020513/2009-181 z dne 13. 11. 2009, s katerim je Pooblaščencu poslal fotokopije določenih spisov Okrajnega sodišča v Kočevju in stvari pojasnil. Prosilka je dne 24. 11. 2009 na Pooblaščenca naslovila dopis, s katerim mu je posredovala dopis organa z dne 19. 10. 2009, in navedla, da trditve v tem dopisu niso točne, saj iz različnih listinskih dokazov jasno izhaja, da je parcela št. 1245 k.o. ... glasi na A.A. oz. A.B. in se sklep za njim ne more kar izgubiti. Prosilka je tudi navedla, da ni točna navedba organa, da ji je bil vedno omogočen vpogled v osebni imenik oz. seznam posestnikov za k.o. … Obstoječi imenik, ki je na razpolago, je namreč novejšega datuma, brez njenih prednikov, originalni imenik, kjer so vpisani tudi njeni pokojni predniki, je bil še nedolgo tega na razpolago v zemljiški knjigi. Prosilka je še zapisala, da ji organ pošilja „Seznam III.“, ki je po njenem mnenju neuporaben. Prosilka je tekom postopka večkrat povedala, da če je organ Pooblaščencu poslal t.i. „Seznam III“, je to narobe in tega dokumenta ne želi, saj je po njenem prepričanju napačen. Organ kljub pozivom Pooblaščenca ni izdal odločbe, saj je trdil, da dokumenti bodisi ne obstajajo, bodisi jih je prosilka že večkrat imela možnost vpogledati, bodisi jih ni posredoval, ker prosilka ni plačala takse. Pooblaščenec je zato zadevo po 3. odstavku 255. člena ZUP prevzel v odločanje. Pooblaščenec se v pritožbenih postopkih po ZDIJZ omejuje zgolj na presojo zakonitosti postopka po tem zakonu. V obravnavanem primeru je prosilka enako vsebino dokumentov zahtevala po več različnih zakonih, po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ki dostop do dokumentov omogoča zgolj strankam v postopku ali osebam, ki izkažejo pravni interes), po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK) ter po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Pooblaščenec se glede na svoje področje dela in zakonsko omejene pristojnosti opredeljuje zgolj do tistega dela postopka na prvi stopnji, ki je potekal po določbah ZDIJZ. Pooblaščenec zato ne bo presojal plačilnega naloga za plačilo sodne takse za zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek, ki ga prosilka ni plačala, saj je ta postopek potekal po Zakonu o zemljiški knjigi, ki zasleduje drugačne namene in podeljuje posameznikom drugačne pravice kot ZDIJZ. Prav tako Pooblaščenec ni pristojen za odločanje o pravici po 82. členu ZUP.

Pooblaščenec se zaradi zgoraj navedenega omejuje na presojo pritožbe prosilke, ki jo je Pooblaščenec prejel 5. 11. 2009, zaradi zavrnitve njenih dveh zahtevkov z dne 15. 7. 2009, s katerima je zahtevala: historični izpisek za parcelo št. 1245, k.o. ..., pri kateri je bil še leta 1952 v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik A.A.; pregled in eventualno fotokopiranje originalnih seznamov posestnikov v k.o. ... in k.o. ..., v katerih so bili njihovi pokojni predniki vpisani kot lastniki posesti v ... ter … Pooblaščenec je organ pozval, naj mu posreduje historični zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je zahtevala prosilka. Organ je z dopisom št. Su 020513/2009-181 z dne 16. 12. 2009 Pooblaščencu dostavil domnevni dokument. Pooblaščenec je dokument pregledal in ugotovil, da gre za t.i. Seznam III. Ta seznam prosilka že ves čas postopka odklanja, saj meni, da je napačen. Iz spisa organa Su 020401/2007-656 izhaja, da se v Seznamu III za k.o. ... sporna parcela št. 1245 nahaja že vse od nastavitve zemljiške knjige. Prav tako izhaja iz več drugih dokumentov trditev organa, da naj bi bil Seznam III enak historičnemu izpisku za parcelo št. 1245 k.o. … Prosilka meni, da se določeni vpisi lastništva fizične osebe ne morejo kar izgubiti ali zamegliti, tako da ni več povezavi s pravnim prednikom. Prosilka tudi meni, da navedbe organa, da se od nastavitve zemljiške knjige do danes s parcelo št. 1245, k.o. ... ni dogajalo nič, ne držijo, o čemer pričajo listine iz leta 1952, iz katerih izhaja, da je bil A.B. (A.A.) vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik in da je v teku postopek preizkusa možnosti zaplembe. Prosilka v dokaz prilaga različne listine, ki se nahajajo v spisu Pooblaščenca. Glede na vse postopke, ki so potekali pri organu (tako postopki vpogleda v listine s strani prosilke kot tudi nadzorstveni postopki pri Vrhovnem sodišču, Komisiji za preprečevanje korupcije) in glede katerih je Pooblaščenec pridobil dokumente, Pooblaščenec nima nobene podlage za dvom v trditve organa, da drug dokument kot „Seznam III“ v zvezi s historičnim izpiskom obravnavane parcele ne obstaja. Prosilka je sicer predložila dokumente, ki naj bi izkazovali, da je bil lastnik omenjene parcele A.A., poleg tega tudi pregled stanja na portalu Prostor Geodetske uprave Republike Slovenije (podatki iz Zemljiškega katastra) kaže, da je kot lastnik parcele 1245 k.o. ... naveden A.A., … Vendar pri tem Pooblaščenec ugotavlja (ne da bi na kakršenkoli način ugotavljal dejansko stanje, ki ni povezano zgolj z ugotavljanjem obstoja zahtevanega dokumenta), da iz dokumenta Okrajnega sodišča v Kočevju št. Rz 35/52-4 z dne 27. 6. 1952 izhaja, da je lastnina zemljišča A.A. iz ..., vpisanega v posestni list 177 (v katerem je vpisana parcela št. 1245), „dejansko prešla na Splošno ljudsko premoženje“. Pooblaščenec se v problematiko lastništva nad določeno nepremičnino nikakor ne more spuščati, vendar iz vse predložene dokumentacije sklepa, da organ konkretnega dokumenta, ki ga zahteva prosilka (takšnega, ki bi izkazoval, da je bil še leta 1952 v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik A.A.), nima, bodisi iz razloga, da ne obstaja nobena podlaga, da bi ga imel, bodisi, ker se je izgubil ali uničil. Iz celotne dokumentacije, s katero razpolaga Pooblaščenec, izhaja, da je prosilka zahtevala tudi uskladitev stanja zemljiškega katastra z zemljiško knjigo, o čemer je organ tudi že odločal. Kljub temu, da podatki iz različnih evidenc niso usklajeni (oziroma je glede tega potrebno sprožiti ustrezne postopke), Pooblaščenec ne smatra, da organ namenoma in zlonamerno skriva zahtevane dokumente pred prosilko. V prid temu govori tudi dejstvo, da se je s primerom (tudi glede pravice do vpogleda v iste listine po ZZK in ZUP) vsaj od leta 2007 ukvarjalo več zaposlenih na Okrajnem sodišču v Kočevju (različne zemljiškoknjižne referentke, zemljiškoknjižni sodnik, vodja zemljiške knjige in celo predsednik sodišča), v tem času pa je organ dobival pozive s strani Ministrstva za pravosodje, Predsednika Vlade, Vrhovnega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije in nenazadnje tudi Pooblaščenca. Glede na dolgo trajajoč postopek oziroma postopke, v katerih je bilo vključeno večje število ljudi in institucij, je Pooblaščenec prepričan, da organ ne bi – sebi v škodo – vztrajal, da dokument takšne vsebine, kot ga želi prosilka, ne obstaja. Pooblaščenec je namreč prepričan, da bi organ že iz načela ekonomičnosti in v izogib nadaljnjim ponavljajočim se zahtevam prosilke, prosilki dal zahtevane dokumente, če bi le razpolagal z njimi. Nenazadnje pa izhaja tudi iz dopisa Urada predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 28/2010-13 z dne 23. 2. 2010, naslovljenega na prosilko, da je Okrajno sodišče v Kočevju v predmetnih zadevah „postopalo ustrezno in korektno“.

Kot že ugotovljeno, organ razpolaga s Seznamom III, ki ga prosilka izrecno zavrača kot neustreznega. Če dokument po ZDIJZ ne obstaja, mora prosilka sprožiti druge postopke, saj organ dokumentov po ZDIJZ ni dolžan kreirati, tudi če bi obstajala podlaga za njihov obstoj oziroma bi jih organ bil dolžen imeti.

Glede zahtevanega originalnega seznama posestnikov v k.o. ... in k.o. ..., v katerih so bili njihovi pokojni predniki vpisani kot lastniki posesti v ... ter ..., pa tožena stranka ugotavlja naslednje: V postopku je bilo ugotovljeno, da se „seznam posestnikov“ v sedanjem poimenovanju dokumentov v organizaciji zemljiške knjige imenuje „osebni imenik“ . Iz tega izhaja, da sta „osebni imenik“ k.o. ... in k.o. ... tisti dokument, ki ga je prosilka želela pridobiti, čeprav ga je poimenovala „seznam posestnikov“. Pooblaščenec je po uradni dolžnosti, za namene odločanja v tem postopku, od organa pridobil osebne imenike k.o. ... in k.o. ..., ne glede na to, da je prosilka po navedbah organa že imela možnost vpogledati v omenjene dokumente. Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenta sodita v delovno področje organa, organ z njima razpolaga, obstajata pa tudi v materializirani obliki. S tem so predpostavke iz 4. člena ZDIJZ izpolnjene. Pooblaščenec pojasnjuje, da je prosilka zahtevo opredelila široko (seznami posestnikov, v katerih so bili njihovi pokojni predniki vpisani kot lastniki posesti v ... ter ...). Prosilka ni natančneje opredelila, kdo so njeni pokojni predniki, zato je organ zahtevo obravnaval v smislu prednikov z enakim priimkom kot prosilka in je Pooblaščencu poslal osebne imenike pod črko M – črko, s katero se začne tudi priimek prosilke. Glede na to, da je enak priimek edini potencialno objektivni pokazatelj (v konkretnem postopku), kdo so prosilkini predniki, je Pooblaščenec torej presojal osebne imenike pod črko M. Kljub temu, da organi po ZDIJZ ne smejo preverjati, za kakšen namen oziroma iz kakšnega razloga prosilec zahteva določene dokumente, je v nekaterih primerih jasno, da je za doseganje prosilčevih notranjih ciljev včasih primernejša uporaba pravic, ki jih posameznikom podeljujejo določbe kakšnega drugega zakona, v obravnavanem primeru recimo ZZK ali ZUP. Organ je zahteve prosilke večinoma obravnaval po ZZK in preverjal obstoj njegovega pravnega interesa. V dveh svojih zahtevah pa se je prosilka izrecno sklicevala na določbe ZDIJZ. Vse navedeno je relevantno zgolj zato, ker je Pooblaščenec ugotovil, da se v zahtevanih dveh dokumentih nahajajo varovani osebni podatki, za katere ZDIJZ določa, da organ dostop do njih zavrne (3. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ) oziroma omeji (7. člen ZDIJZ). Z zahtevo dokumentov po ZDIJZ bo zaradi samega namena in varovalnih določb tega zakona, prosilka prejela dokumente, ki bodo v resnici predstavljali manjši obseg informacij, kot bi jih denimo pridobila z izkazanim pravnim interesom. Ne glede na to, organ prve stopnje in Pooblaščenec morata (v konkretnem primeru) postopati po določbah ZDIJZ in se ne smeta spraševati po namenu prosilk, niti od nje zahtevati izkazanega pravnega interesa. Pooblaščenec je ugotovil, da osebni imeniki že po sami naravi vsebujejo osebne podatke vpisanih lastnikov (ali drugih upravičencev), saj je namen osebnega imenika evidentiranje lastništva (ali drugih upravičenj) fizičnih ali pravnih oseb na določeni parceli. Na posebnem obrazcu, ki predstavlja osebni imeni, se nahajajo naslednje kategorije: 1. Rodbinsko, očetovo in rojstno ime lastnika ali drugega upravičenca, 2. Prebivališče, 3. Lastninske pravice (št. vložka), 4. Druge pravice (št. vložka). V nadaljevanju se organ sklicuje na 3. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec je ugotovil, da podatki v obeh osebnih imenikih v 1. in 2. vpisni kategoriji („Rodbinsko, očetovo in rojstno ime lastnika ali drugega upravičenca“ in „Prebivališče“) vsebujejo osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Ker pa je dostop do zahtevanih dokumentov mogoč tudi na način, da se prekrije osebne podatke, s čimer se ZVOP-1 ne bi kršil (7. člen ZDIJZ), je Pooblaščenec v izreku te odločbe organu naložil, katere osebne podatke naj prekrije (s katerokoli tehniko anonimizacije) in nato omogoči prosilki dostop do zahtevanih dokumentov.

Molk organa se v skladu s 4. odstavkom 22. člena ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi. To pomeni, da je pritožba zaradi molka utemeljena. Pooblaščenec je na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP o zahtevi prosilke z dne 15. 7. 2009 odločil, kot izhaja iz 2., 3.1. in 3.2 točke izreka te odločbe.

V tožbi na odpravo izpodbijane odločbe tožnica pravi, da je poleg tožnice vse dokumente oziroma listine, ki so predmet postopka pri Pooblaščencu, od organa zahtevala tudi Upravna enota Ribnica, ki vodi postopek denacionalizacije. Tako upravni organ kot tožnica sta od organa dobivala odgovore, da zaprošenih dokumentov ni v njegovem arhivu, tako da ne drži trditev organa, da jih je tožiteljica imela možnost vpogledati. Kljub zahtevam tožeče stranke in Upravne enote Ribnica, da organ poda konkreten odgovor, zakaj dokumentov ni, ter da pove, kje se nahajajo, le-ta ni reagiral niti ni na zahtevo tožeče stranke izdal sklepa o tem, zakaj ji je onemogočen vpogled v dokumente oz. njihova pribava. Tožena stranka ni upoštevala pravnih dejstev in dokazov, ki so podlaga za resen dvom v trditve organa, da drug dokument kot „Seznam III“ v zvezi s historičnim izpiskom obravnavane parcele ne obstaja. Ne drži navedba sodišča, da sta historični izpisek za parcelo št. 1245 k.o. ... in izpisek iz seznama III za k.o. ... eno in isto, torej fotokopija seznama III za k.o. … Očitno je potrebno izdati še historični z.k. izpisek za to parcelo vpisano tudi na fizično osebo oziroma pokazati listine.

Organ je bil dolžan urediti stanje v skladu z zakonom in je zavezan izdati ustrezni historični izpisek za parcelo št. 1245, k.o. … Namesto da bi Pooblaščenec odločil na osnovi nespornih pravnih dejstev in dokazov, katerih utemeljenost je lahko preizkusil s pomočjo pridobljenih osebnih imenikov, iz katerih jasno izhaja, katero vložno številko je imel A.A. oz. A.B., je zahtevo pritožnice zavrnil kot neutemeljeno ter sprejel odločitev v njeno škodo na osnovi proste presoje. Osnovo za resen dvom v ustrezno in korektno postopanje Okrajnega sodišča v Kočevju ter v njegove trditve, da drug dokument kot „Seznam III“ v zvezi s historičnimi izpiskom parcele 1245, k.o. ..., ne obstaja, predstavljajo neizpodbitni podatki iz katastra ter iz listin OS v Kočevju iz leta 1952, ko se je vodil postopek preizkusa zaplembe premoženja v k.o. ... v lasti fizične osebe A.A. iz ..., čigar vložna številka je razvidna iz osebnega imenika za k.o. ... in k.o. ..., s katerim razpolaga Pooblaščenec. Neupoštevanje predloženih pravnih dejstev in dokazov s strani Pooblaščenca predstavlja osnovo za resen dvom v njegovo ustrezno in korektno postopanje ter posledično v njegovo pravilno odločitev. K temu prispeva tudi dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila realizirana s strani Okrajnega sodišča v Kočevju v skladu z navodili njenega izdajatelja.

Nadalje tožnica pravi, da je v imeniku za k.o. ... iz 3., 5. in 7. lista jasno razvidno, da gre za fotokopije pod črko „N“ in ne „M“, kot bi moralo biti v skladu z določbo.

Že pravilni delni dostop do osebnega imenika za k.o. ... pod črko „M“ namreč omogoči pri vložnih številkah tožničinih prednikov v 4. vpisni kategoriji (ostale pravice) informacijo o obstoju pravic tudi v k.o. … Dodatni temelj za dvom v postopanje ter trditve organa, da drug dokument kot „Seznam III“ v zvezi s historičnim izpiskom parcele 1245, k.o. ..., ne obstaja, pa je najnovejša informacija organa, da ta parcela leži v k.o. … Tožeča stranka je to informacijo dobila kot odgovor na vprašanje, kdo je v tem trenutku v zemljiški knjigi lastnik parcele 1245, k.o. ... Odgovor se glasi: „Parcela št. 1245 k.o. ... (ne k.o. ...), ki je vpisana v seznam III k.o. ..., kot prekomejna v k.o. ... ležeča parcela, trenutno nima lastnika … Ga. C.C. bo morala sprožiti ustrezen postopek na sodišču, da se ugotovi lastništvo navedene parcele.“ Parcela 1245 k.o. ... (vpisana v seznam III k.o. ... kot prekomejna parcela) že od nastavitve z.k. pa vse do danes nima lastnika, kar pomeni, da parcela zemljiškoknjižno nikoli ni imela lastnika in z njo ni bil nikoli opravljen kakršenkoli pravni promet. Glede osebnega imenika za k.o. ... in k.o. ... tožnica pravi, da določilo 7. člena ZVOP-1 določa primere podatkov, za katere se določbe ZVOP-1 ne uporabljajo, zlasti to velja za vse tiste zakone, ki izrecno dopuščajo posredovanje določenih vrst osebnih podatkov. Tako tudi Zakon o zemljiški knjigi v 195. in 196. členu določa, da gre za javne podatke, v celoti dostopne vsem. Tudi uporaba 7. člena ZDIJZ oz. delni dostop je brez smisla, saj so dostopni podatki brez posebne vrednosti za upravičenca. Zakon daje tožeči stranki pravico do neomejenega vpogleda v uradne dokumente oz. listine, ki jih rabi za utemeljitev denacionalizacijskega zahtevka, pa si žal z ugotovitvami tožene stranke ne more kaj pomagati. Ob pregledu osebnega imenika za k.o. ... in k.o. ..., ki ga je tožeča stranka od organa prevzela 26. 3. 2010 na osnovi izpodbijane odločbe, je namreč ugotovila, da informacija, s katero se je seznanila, ni informacija javnega značaja, kakršno je od organa zahtevala tako ona kot upravni organ, ter da tudi ni informacija, kakršna je bila naložena z izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je Pooblaščenec v odločbi izčrpno pojasnil, zakaj se v ugotovitvenem postopku na drugi stopnji ni pojavil nikakršen dvom v verodostojnost navedb organa, tožnica pa v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi ni navedla nobenih relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi Pooblaščenec prišel do drugačnih zaključkov. Če namreč organ in v pritožbenem postopku Pooblaščenec ugotovita, da dokument v obliki, kot ga zahteva tožnica (prosilka), ne obstaja, dostopa do njega ni mogoče odobriti, saj se ne nahaja v materializirani obliki, kot to zahteva 4. člen ZDIJZ. Pooblaščenec pojasnjuje, da 7. člen ZVOP-1 nikakor ne določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo v primeru zakonov, ki „izrecno dopuščajo posredovanje določenih vrst osebnih podatkov“, kot to trdi tožnica ter navaja kot primer Zakon o zemljiški knjigi. Take izključitvene določbe ZVOP-1 ne vsebuje.

V zvezi z določbami citiranih členov Zakona o zemljiški knjigi Pooblaščenec pojasnjuje, da 195. člen uzakonja javnost glavne knjige, osebni imenik pa je pomožna knjiga, ki jo vodijo vsa sodišča na podlagi sodnega reda. Tudi določbe 196. člena ni mogoče aplicirati na konkreten primer, saj ta kot pogoj za dopustnost vpogleda v zbirko listin oz. izdaje prepisa listine določa izkazan pravni interes. ZDIJZ pa predstavlja podlago za uveljavljanje druge pravice, pravice vsakogar do dostopa do informacij javnega značaja brez potrebe po izkazovanju pravnega interesa. Določba 196. člena ZZK-1 ima torej drugačne temeljni namen kot ZDIJZ, po katerem je tožnica (prosilka) zahtevala dokumente v konkretnem postopku, zato sklicevanje na 196. člen ZZK-1 po mnenju Pooblaščenca ni ustrezno ali relevantno. Pooblaščenec vztraja pri svoji ugotovitvi, da oba zahtevana dokumenta (osebna imenika za k.o. ... ter k.o. ...) vsebujeta varovane osebne podatke, zato je bilo potrebno dostop do njih po določbi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ zavrniti. Pravna podlaga za razkritje teh osebnih podatkov, ki jo zahteva 9. člen ZVOP-1, torej zakon, na katerega v tem primeru napotuje ZDIJZ, namreč ne obstaja. Delni dostop skladno s 7. členom ZDIJZ edina zakonita možnost, da se prosilec seznani z dokumentom, ki vsebuje katero od izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Dejstvo, da so prejeti podatki za prosilca brez vrednosti, ne more vplivati na odločitev upravnega organa, ki mora temeljiti na zakonu.

V odgovoru tožeče stranke ta navaja, da je predložila dovolj dokazov in navedla relevantna dejstva o obstoju historičnega izpiska za parcelo 1245 k.o. … Zemljiškoknjižni vložek oz. historični izpisek za parcelo 1245 k.o. ... prav gotovo obstaja. Vpis v zemljiški knjigi se ne more „izgubiti“, zato je sodišče dolžno predložiti kontinuiteto oziroma nepretrgano verigo pravnih naslednikov po bivšem lastniku A.A., kar izhaja iz zgoraj citiranih listin iz leta 1952, to pomeni v obliki historičnega izpiska za predmetno parcelo dokazati nepretrgano verigi pravnih prednikov po bivšem lastniku A.A., kot izhaja iz citiranih listin Okrajnega sodišča v Kočevju v zaplembenem postopku leta 1952. Nesporno dejstvo je, da že predloženi posestni list dokazuje, da je A.A. kot imetnik lastninske pravice parcele št. 1245, k.o. ... bil uradno zaveden v zemljiški knjigi in v kolikor bi to pravico izgubil, bi moral biti tudi uradno izbrisan iz katastra in drugih uradnih evidenc. Sklicuje se tudi na 44. in 45. člen Pravilnika o vodenju zemljiške knjige v 45. členu (Uradni list RS, št. 77-3501/95 z dne 30. 12. 1995) ter 141. in 142. člen Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1998. Na osnovi povedanega je moral organ po uradni dolžnosti v vsakem primeru prenesti parcelo 1245 k.o. ... v vložek glavne knjige za k.o. ..., torej je nesporno, da historični izpisek za parcelo 1245 k.o. ... obstaja, zato ga je organ dolžan izstaviti. Obstoj zemljiškoknjižnega vložka za parcelo 1245 k.o. ... v svojem poročilu z dne 13. 4. 2010 potrjuje tudi predsednik Okrajnega sodišča v Kočevju, ko navaja: „da je sodišče na parceli št. 1245, k.o. ... na B listu vknjižilo Splošno ljudsko premoženje“, s čimer potrjuje navedbe, da je parcela vpisana v določenem vložku, kar je podrobneje obrazloženo v dopisu predsedniku Višjega sodišča, Jerneju Potočarju z dne 16. 6. 2010. Tožnica pravi, da je v tožbi svojo trditev utemeljila s stališčem stroke v razlagi odnosa med ZDIJZ in ZVOP-1, podanim v Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso iz leta 2005, iz katerega na strani 118, točka 4.1 izhaja, citat: „ v 7. členu ZVOP-1 določa primere podatkov, za katere se določbe ZVOP-1 ne uporabljajo,... Pomembni so tudi vsi tisti zakoni, ki izrecno dopuščajo posredovanje določenih vrst osebnih podatkov. Tožeča stranka je kot enak primer v tožbi navedla Zakon o zemljiški knjigi, vendar se je pri navedbi člena, ki določa, da je zemljiška knjiga javna, napačno sklicevala na člena 195 in 196, saj je pravilno 1. člen ZZK-1 tisti, ki določa, da je zemljiška knjiga javne knjiga, 4. člen pa določa, da so vsi vpisi v zemljiški knjigi javni. V komentarju k zakonu ZVOP-1 iz leta 2006 pa je možnost uporabe osebnih podatkov v javnih knjigah pod določenimi pogoji omogočena v 83. členu. Zgoraj citirani 83. člen ZVOP-1 v 5. poglavju naslovljenem „Javne knjige in varstvo osebnih podatkov“, določa, da se osebni podatki iz javne knjige, urejene z zakonom, lahko uporabljajo le v skladu z namenom, za katerega so bili zbrani ali se obdelujejo, če je zakoniti namen njihovega zbiranja ali obdelave določen ali določljiv. V komentarju k tej določbi je kot primer navedena prav zemljiška knjiga, citat: „Po tej določbi je treba osebne podatke v javni knjigi, urejeni z zakonom, uporabljati le v skladu z namenom, če je zakoniti namen določen ali določljiv. Namen je na primer določen v zemljiški knjigi, ki jo vodi okrajno sodišče, saj prvi odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi izrecno določa, da je zemljiška knjiga namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravih dejstvih v zvezi z nepremičninami.“ Iz tega sledi, da je ugotovitev Pooblaščenca, da osebna imenika vsebujeta varovane osebne podatke po določbah ZVOP-1 in da je zato potrebno dostop do njih po določbi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ zavrniti, nepravilna. Pravna podlaga za uporabo osebnih podatkov iz javne knjige, kakršna je zemljiška knjiga, torej obstaja v 83. členu ZVOP-1. Pojasnilo tožene stranke, da 195. člen ZZK-1 uzakonja javnost glavne knjige, osebni imenik pa je pomožna knjiga, ki jo vodijo sodišča na podlagi sodnega reda, je nepravilno, saj Sodni red (UL RS št. 17/95) v 44. členu določa, da je vodenje zemljiške knjige urejeno z Zakonom o zemljiški knjigi in Pravilnikom o vodenju zemljiške knjige. Poleg tega člen 327, ki določa, katere pomožne knjige vodijo sodišča na podlagi sodnega reda, ne vključuje zemljiškoknjižnega osebnega imenika, 334. člen pa glasi: „Razen pomožnih knjig predpisanih s sodnim redom, vodijo sodišča po posebnih predpisih seznam pečatov, pomožne knjige in evidence o sodnem registru ter v zemljiški knjigi po veljavnih predpisih“. Da je zemljiškoknjižni osebni imenik pomožna evidenca, je določeno v Pravilniku o vodenju zemljiške knjige (UL RS 77/95), ki med drugim pod točko II Pomožne evidence, 2. člen določa: „Za vsako glavno knjigo se vodita naslednji pomožni evidenci 1. Seznam imetnikov lastninske in drugih pravic, 2. Seznam nepremičnin“. Iz povedanega sledi, da ni javna samo glavna zemljiška knjiga, kot nepravilno trdi tožena stranka, ampak sta javna tudi osebni in parcelni imenik. Dejstvo je, da osebni imenik vsebuje popolnoma iste osebne podatke kot glavna knjiga, to je ime in priimek posestnika oz. lastnika pravice ter njegov naslov. Osebni imenik in parcelni imenik sta pomožni evidenci in sta nepogrešljivi del glavne knjige, namenjena temu, da se lažje in hitreje poišče želeni vložek s parcelami oziroma posestnik v glavni zemljiški knjigi. Vsaka katastrska občina ima namreč tudi po deset ogromnih glavnih knjig, v katerih je skupaj tudi 1000 vložkov. Brez t.i. „osebnega imenika“, ki predstavlja urejeni pregled imetnikov pravic po abecednem redu in t.i. „parcelnega imenika“, ki predstavlja urejeni pregled parcel po številčnem vrstnem redu, bi bilo iskanje praktično nemogoče. Tožeča stranka je preko odvetnice preverila, kakšen je zemljiškoknjižni red na ostalih zemljiških knjigah po Sloveniji, ter ugotovila, da so osebni imeniki javni, vsem dostopni, kar velja tudi za stare osebne imenike, katere hranijo vse zemljiške knjige v državi.

Stanje v Zemljiški knjigi v Kočevju je drugačno. Za vsako katastrsko občino so na razpolago glavna knjiga (k jih je tudi po 10/k.o.), parcelni imenik in novi osebni imenik. Vsi trije so javni, vsem na razpolago, medtem ko so stari osebni imeniki bili umaknjeni s polic tik pred začetkom denacionalizacije oziroma so neupravičeno pridržani.

Glede na gornja dejstva je organ dolžan tožnici omogočiti odstop do zahtevnih informacij, ker zahteva osebne podatke, katerih razkritje ne bi pomenilo kršitve varstva osebnih podatkov v skladu z ZVOP-1. Tožeča stranka bo namreč podatke uporabila le za namene, ki so povezani s pravicami njenih pravnih prednikov na nepremičninah oziroma v povezavi s pravnimi dejstvi glede nepremičnin, oziroma z zakonitim namenom, zato je uporaba 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ nezakonita. Na osnovi povedanega je Okrajno sodišče v Kočevju dolžno izstaviti historični z.k. izpisek za parcelo 1245 k.o. ..., omogočiti vpogled v stari osebni imenik za k.o. ... in k.o. … V odgovoru tožena stranka pravi, da tožnica navaja nova dejstva in dokaze, za katera skladno s 3. odstavkom 238. člena ZUP ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Navajanje novih dejstev in novih dokazov v pritožbi načeloma ni dopustno, saj gre za dejstva in dokaze, ki jih organ prve stopnje ni mogel upoštevati pri svoji odločitvi in mu zaradi tega ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja. Prav tako po mnenju tožene stranke tožnica tudi v tožbi in v svojem odgovoru za dne 24. 6. 2010 navaja kopico novih dejstev in predlaga nove dokaze, ki jih je imela možnost navajati in predlagati v postopku pred izdajo akta, pa tega ni storila, zato to, upoštevaje določbo 3. odstavka 20. člena ZUS, v tem postopku ni več dopustno. Pooblaščenec je v odgovoru na tožbo št. 0900-165/2009-12 z dne 8. 6. 2010 sicer napačno zapisal, da je osebni imenik pomožna knjiga in ne pomožna evidenca, vendar vztraja pri svojem stališču, da gre pri tem za dokument, ki ga je v postopku po ZDIJZ potrebno zavarovati z uporabo izjeme iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedeno napačno poimenovanje dokumenta tako v ničemer ni vplivalo na odločitev Pooblaščenca.

Izrecna podlaga za posredovanje osebnih podatkov, ki jo ZVOP-1 zahteva za razkritje osebnega imenika, namreč ne obstaja (ne predstavlja je niti 83. člen ZVOP-1, na katerega se napačno sklicuje tožeča stranka). Res je, da 2. odstavek 196. člena ZZK-1 določa javnost podatkov v glavni knjigi, vendar pa je po mnenju tožene stranke možnost pregledovanja, prepisovanja ali zahteve po izdaji overjenega izpiska iz zemljiške knjige, omejeno na glavno knjigo v ožjem smislu (zemljiškoknjižne vložke in podvložke). Po mnenju tožene stranke je potrebno izhajati iz interpretacije namena javnosti zemljiške knjige, ki je seveda v zagotavljanju varnosti pravnega prometa. Določilo 199. člena ZZK-1, ki z nekaterimi določbami omejuje dostop do osebnih podatkov, v 2. odstavku tako določa, da nima nihče pravice do dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Iskanje po lastnikih je tako v informatizirani glavni knjigi preprečeno oziroma omejeno (razen od pogoji in po postopku iz 3. in 4. odstavka istega člena). Res je sicer, da navedena določba izrecno omejuje dostop do osebnih podatkov v informatizirani knjigi, vendar bi po mnenju tožene stranke omogočen dostop do celotnih osebnih imenikov (ki vsebujejo imena in priimke lastnikov ali drugih upravičencev ter številko vložkov) pomenil obid opisane zakonske določbe.

Tožeča stranka odgovarja, da je predložila kopijo listine iz franciscejskega katastra za predmetno parcelo iz leta 1825 na ime Č.Č. iz ..., kopijo listine iz reambulančnega katastra iz leta 1883 na ime D.D. iz ..., listine Okrajnega sodišča v Kočevju iz leta 1952 na ime A.A. iz Srednje vasi 13 kot lastnik posestnega lista 177, ki dokazujejo, da so se tekom zgodovine vršile spremembe lastništva, tako da nikakor ne drži podatek sodišča v Kočevju, ki ga navaja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je ta parcela od vzpostavitve zemljiške knjige do danes vpisana samo v seznamu III. prekomejnih parcel za k.o. ... ter da ni bila nikdar vpisana na fizično osebo. Tožeča stranka je utemeljila obstoj historičnega zemljiškoknjižnega vložka, kjer so vpisani posamezni zgoraj navedeni lastniki, datumi sprememb lastništva, česar v seznamu III ni. Predložila je Seznam III prekomejnih parcel za k.o. .... Iz vpogleda v ta seznam je razvidno, da vsebuje le veliko število parcelnih številk in hišne številke, katerim so posamezne parcele pripadale v k.o. ... in k.o. ..., brez lastnikov, brez datumov, in česar sledi, da nikakor ne drži navedba sodišča v Kočevju ter tožene stranke, da sta kopja seznama III za k.o. ... in historični izpisek za parcelo št. 1245 k.o. ... eno in isti, saj je seznam neuporaben dokument, ki ne dokazuje ne lastništva, ne datuma sprememb. Poleg predloženih dokazov je tožeča stranka v svojih dopisih z dne 22. 6. 2009, 24. 11. 2009, 28. 1. 2010, 3. 2. 2010, katerim so bile priložene uradne listine, toženi stranki predstavila pravna dejstva, na osnovi katerih je utemeljila obstoj historičnega z.k. izpiska za predmetno parcelo oz. je utemeljila, zakaj so navedbe organa nepravilne. Iz odgovora tožene stranke na tožbo z dne 8. 6. 2010 ter iz zaznamka št. 090-165/2008/5 je razvidno, da je tožena stranka razpolagala s podatkom, da je parcela vpisana pod javno dobro, torej je vedela, da se parcela ne nahaja več na Seznamu III prekomejnih parcel k.o. ..., kot sodišče ves čas trdi. Da je predmetna parcela vpisana v vložku glavne knjige, je izjavil tudi predsednik OS v Kočevju v svojem Poročilu predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 4. 2010, kjer je zapisal, da je „iz vpogleda v zemljiško knjigo tukajšnjega sodišča razvidno, da je na parceli št. 1245 k.o. ... na B listu sodišče vknjižilo Splošno ljudsko premoženje“, kar je bilo celo poudarjeno z rumenim signirjem. Glede na povedano je navedba tožene stranke, da „navajanje novih dejstev in novih dokazov v pritožbi načeloma ni dopustno, saj gre za dejstva in dokaze, ki jih organ na prvi stopnji ni mogle upoštevati pri svoji odločitvi in mu zaradi tega ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja“, nepravilna, saj je organ na prvi stopnji razpolagal z vsemi pravnimi dejstvi in dokazi o parceli 1245 k.o. ..., ki bi jih lahko upošteval pri svoji odločitvi, vendar pa tega ni storil, ampak je, kot sam navaja, v celoti sledil trditvam organa ter predsednika Vrhovnega sodišča o zatrjevanih pravilnostih in zakonitostih postopka pribave listinskih dokazov na OS v Kočevju oziroma o podanih razlogih za neobstoj dokumentarnega gradiva v Kočevju, ki pa so vsi nepravilni, ter je zato očitek o nezakonitem ravnanju tožene stranke upravičen.

Tožeča stranka meni, da so navedene določbe zakonov ZDIJZ, ZVOP-1, 196. in 199. člena ZZK-1, na katere se sklicuje tožena stranka za zavarovanje osebnih podatkov v osebnih imenikih oz. za omejitev osebnih podatkov, nepravilne ter v danem primeru ne pridejo v poštev, ker tožeča stranka zahteva le vpogled v ročno glavno knjigo, ki je javna in katere sestavni del je poleg parcelnega imenika tudi osebni imenik, ter nikakor ne gre za varovane osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, kot nepravilno navaja tožene stranka. Tožeča stranka poudarja, da zahteva le vpolged v stara osebna imenika za k.o. ... in k.o. ..., in sicer v delu, kjer so vpisani njeni sorodniki, po katerih v denacionalizacijskem postopku uveljavlja vračilo odvzetega premoženja. Dejstvo je, da za vpogled v ročno zemljiško knjigo ne velja nobena omejitev, kar velja za zemljiško knjigo v širšem smislu tako za glavno knjigo in za obe evidenci. Omejitev velja le za zbirko listin, kjer je potrebno izkazati upravičen pravni interes. Osebni in parcelni imenik sta sestavna in nepogrešljiva dela glavne knjige ter zanju veljajo iste določbe kot za glavno knjigo. Mnenje tožene stranke, da je možnost pregledovanja in prepisovanja omejeno le na glavno knjigo v ožjem smislu (zemljiškoknjižne vložke in podvložke), je nepravilno, kar potrjuje tudi že navedena izjava vodje vpisnika v zemljiški knjigi v Ljubljani, E.E., iz katere izhaja, da so tako novi kot stari osebni imeniki javni, dostopni vsem za pregledovanje in izpisovanje, brez omejitev. V dokaz gornjim navedbam tožeča stranka prilaga odgovor OS v Litiji in OS v Črnomlju v zvezi z njeno prošnjo za vpogled v stari osebni imenik, ki glasita, da lahko ročni osebni imenik za ko. ... oziroma ... pregleda v tamkajšnjih zemljiških knjigah v času uradnih ur. Tožeča stranka se je v času uradnih ur dejansko zglasila v obeh citiranih zemljiških knjigah, kjer so ji na njeno zahtevo po vpogledu v stari imenik, brez vprašanja predložili stari osebni imenik za ko. ... oz. stari osebni imenik za k.o. ..., katera je lahko svobodno pregledoval in si izpisovala vložno številko, tako kot v Ljubljani. Iz tega torej sledi, da v celi državi velja isti red, tako kot je že bilo opisano za zemljiško knjigo v Ljubljani. V razgovoru z vodjo zemljiške knjige v Litiji, Črnomlju ter z vodenjem zapisnika v Ljubljani je tožeča stranka izvedela, da nihče ne zahteva kopije listine iz osebnega imenika, saj je neuporaben dokument, ter vse stranke po potrebi pridejo le pregledati osebni ali parcelni imenik, si izpišejo vložno številko ter nato poiščejo izpisani vložek v ogromnih knjigah, kar bi bilo brez omenjenih imenikov nemogoče. Torej sta obe citirani evidenci neodtujljivi del glavne knjige, ter glavna knjiga skupaj z obema evidencama tvorijo celoto. Tudi uporaba določbe 199. člena ZZK-1, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje, je v danem primeru nepravilna, saj ta določba omejuje elektronski dostop do informatizirane glavne knjige na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oz. imetnik določenih pravic na katerikoli nepremičnini, s čimer zakonodajalec želi preprečiti zlorabe, kar pa ne velja v primeru ročne glavne knjige, ko je osebni imenik nujno potreben zato, da se lahko ugotovi, v katerem vložku se nahaja določena nepremičnina, s čimer je podan zakoniti namen uporabe te evidence, tako da določba 199. člena ZZK-1 v primeru ročne knjige ne pride v poštev. Tožeča stranka seveda ne bo niti zbirala niti ne bo obdelovala podatkov iz osebnih imenikov, kar je dovoljeno po 83. členu ZVOP-1, ter bi v primeru, da zakonska podlaga za vpogled v osebni imenik ne bi obstajala v določbah ZZK-1, tožeča stranka bila upravičena do teh podatkov na podlagi 36. člena ZVOP-1, ki določa, da varstvo osebnih podatkov in iz njega izvirajoče pravice posameznika niso absolutne pravice, saj se lahko omejijo ne le zaradi razlogov, navedenih v prvem odstavku te določbe, temveč tudi zaradi pravic in svoboščin drugih. Sodišče v Kočevju pošilja upravičencem vsakokrat drugačen razlog za neobstoj listin oz. dokumentarnega gradiva, zato se tudi postopek denacionalizacije vleče že toliko let. Tožeča stranka se ne more strinjati z nasprotujočimi si navedbami predsednika sodišča v citiranem odgovoru, ki se glasi, cit.: „Dejstvo je, da se predmetna parcela 1245 k.o. ... nahaja v Seznamu III k.o. ... že od nastavitve zemljiške knjige oziroma od prvega vpisa parcele v zemljiško knjigo, parcela zemljiškoknjižno nikoli ni imela lastnika, z njo ni bil nikoli opravljen kakršenkoli pravni promet in tudi listine o vpisu parcele v Seznam III k.o. ... v zemljiški knjigi tukajšnjega sodišča ni. Pripominjamo pa, da je podrobneje o statusu parcele št. 1245 k.o. ... navedeno oz. obrazloženo v 3. odstavku Poročila predsednika sodišča opr. št. Su 170001/2010-82 z dne 13. 4. 2010.“ Tožnica vztraja pri vseh svojih podanih navedbah in predloženih dokazih v zvezi s parcelo 1245 k.o. ..., iz katerih izhaja, da navedbe sodišča v Kočevju niso pravilne, zlasti pa še navaja sledeče: Iz podatkov katastra ter iz listin iz leta 1952 izhaja, da je sporna parcela vpisana v zemljiško knjigo, saj je bila v lasti fizičnih oseb, vodil se je postopek zaplembe proti A.B., tako da historični izpisek zemljiškoknjižnega vložka za parcelo št. 1245 k.o. ... nedvomno obstaja na OS v Kočevju. Po podatkih franciscejskega in reambulančnega katastra je bila ta parcela očitno že od vsega začetka v lasti fizične osebe in je bila pomotoma vpisana še v Seznami III. Tudi iz listinske dokumentacije v postopku dopolnitve oz. uskladitve zemljiške knjige s katastrom, ki je že v spisu (Dn. št. 617/2008 ter ICp 1321/2009), izhaja, da je parcela vpisana v zemljiško knjigo. V svojem Poročilu z dne 13. 4. 2010 predsednik sodišča navaja, cit.: „Kot je razvidno iz seznama III, so bile vse te prekomejne parcele prenesene na podlagi kriterija hišnih številk v ustrezne vložke, kar je razvidno iz z rdečilom podčrtanih parcel in le parcela 1245 ni z rdečilom podčrtana, kar kaže na to, da ta parcela ni bila prenesena v ustrezni vložek in tako že od vsega začetka ta parcela ni imela svojega z.k. vložka. Menimo, da bi morda morala biti prenesena v vl. št. 66 k.o. ...“.Te navedbe predsednika sodišča so nepravilne, saj so bile te prekomejne parcele najprej vpisane v določeni vložek zemljiške knjige, nakar je bil izdelan Seznam, ki je le pomožna evidenca. Posamezne parcele so bile z rdečilom podčrtane, ko se je ugotovilo, da so že vpisane v vložek v k.o. ..., in tedaj, ko so bile iz matičnega vložka v k.o. ... prenesene v vložek v k.o. … Zgoraj citirana navedba predsednika sodišča, da se sporna parcela še danes nahaja v seznamu III za k.o. ..., je v neskladju tudi z določbami Zakona o zemljiški knjigi in Pravilnikom o vodenju zemljiške knjige, po katerih je bilo potrebo sezname ukiniti. Prav tako je z zakonom določeno, da zemljišča brez lastnikov ne morejo obstajati v zemljiški knjigi. Iz vpogleda v zemljiško knjigo za k.o. ... v elektronski obliki je razvidno, da parcela 1245 in vložek ne obstajata. Sodišče v Kočevju je dolžno predložiti zaprošeno dokumentacijo, saj obstaja v njihovih arhivih. Denacionalizacijski upravičenci se ne strinjajo z informacijami predsednika OS v Kočevju o uničenju dokumentarnega gradiva, potrebnega za utemeljitev denacionalizacijskega zahtevka. Ugotovitev predsednika sodišča, da „dokumenti, katerih vpogled zahteva C.C., pri tem sodišču več ne obstajajo oz. sodišče z njimi ne razpolaga“, je nepravilna, ker na vseh okrajni sodiščih v državi stari osebni imeniki ter zemljiškoknjižni spisi Rz, Rz vpisniki in zaplembeni ter izvršilni spisi obstajajo, samo na OS v Kočevju ter tamkajšnji zemljiški knjigi jih ni. Dejstvo je, da imajo vsa sodišča v državi isti zakon in isti sodni red oz. poslovnik, ter isti režim. Nobeno sodišče se ne more ravnati po svojih navodilih, ker za vsa sodišča velja isto pravo. Trditev predsednika sodišča, da teh dokumentov ni v materializirani obliki, je nepravilna, ker bi tam morali biti, saj imajo skladno z zakonom in sodnim poslovnikom trajno vrednost. Tudi dokumentacija o uničenju nepotrebnega dokumentarnega gradiva ter o odbiranju arhivskega gradiva in o izročanju arhivu, ki sodi pod Sodno upravo, se hrani trajno, zato je predsednik sodišča v Kočevju, ki je na tem sodišču že tri desetletja in ki je odgovoren za zakonito poslovanje, materialno vrednost in ohranjanje dokumentarnega gradiva, dolžan predložiti dokumentacijo o uničenju zaprošenega dokumentarnega gradiva, v nasprotnem primeru pa je dolžan predložiti na vpogled dokumente, ki so predmet tega postopka in ki se hranijo trajno, in sicer stara osebna imenika za k.o. ... in k.o. ..., historični zemljiškoknjižni izpisek za parcelo 1245 k.o. ... ter v zvezi s tem spis Rz 35/52 in zadevni Rz vpisniki, zaplembeni in izvršilni spis v zaplembeni zadevi proti A.B. na naslovu ..., kot izhaja iz že večkrat predloženih listin iz leta 1952, vpisnik za izvršilne zadeve za leti 1952 in 1955. Prvostopenjski organ je v upravnem sporu odgovoril na tožbo v tem smislu, da ne bo pripravil posebnega odgovora na tožbo, saj je vsa večletna aktivnost Okrajnega sodišča v Kočevja v zvezi s tožnico C.C. in zadevo v zvezi s parcelo št. 1245 k.o. ... razvidna iz številnih Su spisov, ki jih sodišču lahko naknadno pošlje, če to želi.

Pripominja, da se je tožnica C.C. v zvezi s to problematiko že obrnila na vse najvišje inštitucije v državi in je organ tem inštitucijam tudi pojasnili, da tožnici ni mogoče ugoditi, če listina pri sodišču ne obstaja, oziroma jo preprosto ni.

Tožba je delno utemeljena.

Iz tožbe, v kateri tožnica ne oporeka opredelitvi zahtevkov s strani tožene stranke, in tožničinih pripravljalnih vlog izhaja, da je predmet spora dostop do dveh zahtevanih informacij v smislu ZDIJZ in sicer: »historičnega izpiska za parcelo št. 1245, k.o. ..., pri kateri je bil še leta 1952 v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik A.A.« (v nadaljevanju: historični izpisek), ter »originalni seznami posestnikov v k.o. ... in k.o. ..., v katerih so bili njihovi pokojni predniki vpisani kot lastniki posesti v ... ter ...« (v nadaljevanju: seznami posestnikov).

V drugi točki izreka je tožena stranka zaradi ugotovljenega molka organa po vsebini odločila o zahtevi tožnice za dostop do historičnega izpiska in sicer tako, da je zahtevo za dostop do historičnega izpiska zavrnila. Ta odločitev tožene stranke ni nezakonita. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZDIJZ je namreč informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz tega določila jasno izhaja, da ima zavezanec zakonsko obveznost, da ustrezno posreduje zahtevani dokument, če zavezanec zahtevani dokument ima, oziroma, če se dokument pri zavezancu nahaja; nima pa te zakonske obveznosti po ZDIJZ, če zavezanec zahtevanega dokumenta nima, pa bi ga moral imeti ali bi ga moral izdelati. V smislu te zakonske opredelitve informacije javnega značaja je treba razlagati tudi določilo 2. odstavka 5. člena ZDIJZ, ki na drugi strani vzpostavlja pravico prosilca, da pridobi od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis. Prosilec je do pridobitve informacije upravičen, če gre za informacijo javnega značaja v smislu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ. Če pa organ zahtevane informacije nima, oziroma, če se informacija pri organu ne nahaja, potem prosilec tudi nima pravice zahtevane informacije pridobiti. Zakonodajalec v ZDIJZ ni uredil mehanizmov, preko katerih bi prosilec prišel do zahtevane informacije, ki je organ nima, oziroma, je še ni izdelal in jo mora izdelati in potem posredovati prosilcu. Sodišče je vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ker je tožena stranka razumno utemeljila, da nima nobenega dvoma, da bi organ namenoma ali iz malomarnosti v nasprotju z obveznostmi iz ZDIJZ tožnici onemogočal dostop do zahtevane informacije, ki bi se nahajala pri organu v smislu ZDIJZ, sodišče lahko v zvezi z navedenim delom izpodbijane odločitve sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za utemeljitev odsotnosti navedenega dvoma (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Tej utemeljitvi sodišče samo še dodaja, da v upravnem postopku ugotavljanja, ali zavezanec ima ali nima historičnega izpiska, sodišče ni našlo napak, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve; poleg tega tudi tožnica v tožbi ne navaja nič, kako bi tožena stranka lahko na kakšen drugačen zakonit način ugotovila, da organ v resnici poseduje zahtevano informacijo, ampak tožbo osredotoča na utemeljevanje, da bi tožena stranka zahtevani dokument morala imeti. Z argumentom, da bi tožena stranka zahtevani dokument morala imeti, oziroma, da bi ga morala izdelati na podlagi zakona, pa ni mogoče utemeljevati ali dokazati, da se zahtevana informacija nahaja pri zavezancu. Ker v upravnem in sodnem postopku o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja ni mogoče presojati odgovornosti in škodnih posledic zaradi morebitnega nezakonitega vodenja dokumentacije pri zavezancih po ZDIJZ, je sodišče del tožbe, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe v povezavi z 1. točko (in 4. točko) izreka izpodbijane odločbe zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče pa je ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje 3. točke izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na drugo zahtevano informacijo, to je seznam posestnikov. Prva napaka v zvezi s tem delom odločbe je v vodenju postopka, saj bi morala tožena stranka, ker je sama odločala o zahtevku na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP, najprej v popolnosti ugotoviti, za katere podatke se tožnica zanima, ne pa da je upoštevala, da je tožnica zahtevo široko opredelila in da ni natančneje opredelila, kdo so njeni pokojni predniki in je preprosto sklepala, da se tožnica zanima za prednike z isto začetnico, kot je priimek tožnice, šele v upravnem sporu pa se je izkazalo, da je bilo to sklepanje tožene stranke neustrezno. S tega vidika (drugi odstavek obrazložitve na strani 5 izpodbijane odločbe) je bila kršena procesna določba, po kateri je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne (1. odstavek 138. člena ZUP). Ta napaka je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), kajti tožena stranka je nepravilno uporabila tudi materialno pravo in sicer določbo 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (4. in 5. odstavek na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožena stranka je v 3. točki izreka dovolila delni dostop do zahtevane informacije zgolj z uporabo določila 3. točke 1. odstavka 6. člena in 7. člena ZDIJZ in brez uporabe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Določilo 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je tožena stranka napačno uporabila, kajti po tem določilu se zahteva ne zavrne avtomatično, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Četudi ZDIJZ v obravnavanem določilu izrecno ne določa načela sorazmernosti glede poseganja v človekove pravice (3. odstavek 15. člena Ustave) oziroma načela praktične konkordance, gre v obeh primerih za splošni pravni načeli, ki ju je treba upoštevati, ko gre za kolizijo dveh pravic neposredno na podlagi Ustave RS. Pri uporabi načela praktične konkordance je treba najti kompromis, ki zagotavlja, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice (Testen, Franc, 2002, 15. člen Ustave, v: Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, str. 195; primerjaj z: Zalar, B., 2004, Temeljni standardi in tehnike za varstvo človekovih pravic, v: Zalar., B., (ur.) Pet izzivov za evropska sodišča: izkušnje nemških in slovenskih sodišč, Vrhovno sodišče RS, Slovensko sodniško društvo, Ljubljana, str. 788). Poleg tega se določba 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sklicuje na ZVOP-1, ki ga tožena stranka v izpodbijani odločbi ni uporabila, čeprav se določilo 83. člena ZVOP-1 izrecno sklicuje na osebne podatke iz javnih knjig, kamor spada tudi zemljiška knjiga, ti podatki pa se lahko uporabljajo v skladu z namenom, za katerega so bili zbrani ali se obdelujejo, če je zakoniti namen njihovega zbiranja ali obdelave določen ali določljiv. Tožnica je ves čas postopka uveljavljala, da podatke rabi za uveljavljanje pravice v zvezi z denacionalizacijo, kar je zakonito upravičenje in splošne določbe ZZK-1 urejajo načelo javnosti glavne knjige in zbirke listin zemljiške knjige. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati navedena splošna načela v zvezi z 3. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in določbe ZVOP-1 ter ZZK-1. Na tej podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo, kot izhaja iz izreka sodbe in 3. točko izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-165/2009/7 z dne 8. 3. 2010 odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, kar zadeva vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).